Jedro

Izrek sporne 3. točke zahtevam zakonodajalca, izhajajočim iz določil 1. in 2. odstavka 75. člena ZTuj-2 v povezavi z 213. in 1. odstavkom 254. člena ZUP ne zadosti zato, ker je nedoločen in nejasen, saj ostaja povsem neopredeljeno, na kakšen način in v kakšnih rokih ter v kolikšnem znesku tožniku sploh gredo sredstva za izplačilo denarne pomoči kot pravice do osnovne oskrbe v smislu 2. odstavka 75. člena ZTuj-1, ki mu jih mora zagotavljati Center za tujce skladno z določilom 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, in sicer v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne socialne pomoči določa zakon, ki ureja socialno-varstvene prejemke. Nedoločen in nejasen pa je izrek sporne 3. točke tudi v delu, ki se nanaša na pravico do nujnega zdravstvenega varstva, ki gre tožniku v skladu s 1. odstavkom 75. člena ZTuj-2 v času dovolitve zadrževanja.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Policije, Generalne policijske uprave – Centra za tujce, Postojna št. 2253-15/2011/24 (216-07) z dne 11. 1. 2012 v 3. točki izreka odpravi, odpravi pa se tudi v celoti odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2253-10/2012/2 (155-02) z dne 23. 3. 2012 in se zadeva v tem delu vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo na podlagi 73. in 86. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 50/2011) z izrekom pod točko 1 ugodil prošnji tožnika in mu dovolil zadrževanje v Republiki Sloveniji od 13. 1. 2012 do 12. 6. 2012 na podlagi 3. alinee 2. odstavka 73. člena ZTuj-1. Hkrati je z izrekom pod točko 2 tožniku določil kraj prebivanja za čas zadrževanja na naslovu B. Z izrekom pod točko 3 je odločil, da lahko pravico do zdravstvenega varstva v času zadrževanja v Republiki Sloveniji tožnik uresničuje preko Centra za tujce Postojna, osnovno preskrbo in preživljanje pa mu zagotavlja Specializirano društvo B. Z izrekom pod točko 4 je odločeno, da se tožniku izda izkaznica o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji, z izrekom pod točko 5 pa, da tožniku takoj preneha izdana dovolitev zadrževanja, če v tem času zapusti ozemlje Republike Slovenije ali pridobi drugo ustrezno dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ali ne upošteva obveznosti iz 2. točke izreka; z izrekom pod točko 6 je še odločeno, da je tožnik v času dovoljenega zadrževanja dolžan sodelovati s policijo in drugimi pristojnimi organi ter se podrejati njihovim ukrepom ter sodelovati s policijo pri pridobivanju potne listine in ugotavljanju identitete v skladu z 90. členom ZTuj-2. Med drugim v obrazložitvi prvostopni organ povzema določila 3. alinee 1. odstavka 73. člena ZTuj-2 glede na to, da je tožnik svoji prošnji priložil zdravniško mnenje prof. dr. C.C. z dne 19. 12. 2011, dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev pa je ugotovil na podlagi izjav tožnika in predloženih dokazov ter pridobljenih uradnih podatkov in preverjanja splošno dostopnih informacij. V nadaljevanju na podlagi Obvestila Sektorja za mednarodno zaščito ugotavlja, da je bila tožniku z dne 12. 7. 2010 izdana odločba, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki je postala pravnomočna dne 18. 11. 2010 ter dne 3. 1. 2011 izvršljiva, od tedaj dalje pa tožnik v Republiki Sloveniji biva nezakonito, ker nima ustreznega dovoljenja za prebivanje in ni sam zapustil območja Republike Slovenije niti ni pri sebi imel potnega lista matične države, Bosne in Hercegovine, ki je bistveni pogoj za vrnitev tožnika domov. S sklepom št. 2253-6/2011/2 (3E695-126) z dne 12. 1. 2011 je bil tožnik nastanjen v Center za tujce zaradi odstranitve iz države. Nadalje prvostopni organ ugotavlja, da je 24. 1. 2011 tožnik pridobil potovalni dokument, na podlagi katerega bi tožnik lahko odpotoval v matično državo, vendar je predhodno dne 14. 1. 2011 vložil prošnjo za dovolitev zadrževanja po 52. členu ZTuj-1 po svojem tedanjem pooblaščencu, ki jo je utemeljeval z zdravstvenimi težavami oziroma psihičnim stanjem tožnika in vloženo ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 291/2010 z dne 18. 11. 2010 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. I U 998/2010 z dne 8. 9. 2010. Hkrati je zaprosil, da ga pristojni organ nastani v ustrezni instituciji (Psihiatrični bolnišnici), da bo imel zagotovljeno ustrezno varstvo. Naknadno pa je svojo vlogo dopolnil 23. 2. 2011 ter upravni organ obvestil, da Ustavno sodišče njegove ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. O tem je odločilo s sklepom št. U-I-11-4 z dne 10. 2. 2011. V dopolnitvi prošnje je tožnik navedel nova dejstva in okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti v matično državo, kjer naj bi bil preganjan zaradi svoje istospolne usmerjenosti, priložil pa je tudi pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice s predlogom za zadržanjem izvršitve deportacije. V zvezi z novonavedenimi dejstvi glede njegove spolne usmerjenosti je pristojni organ preverjal možnost, ali bi bilo zaradi tega v povezavi z objektivnimi okoliščinami v tožnikovi izvorni državi, BiH, njegovo življenje ali svoboda ogroženo in ali bi bil podvržen mučenju ali nečloveškemu ravnanju ali kazni. Pri tem ugotavlja, da se stanje glede spoštovanja človekovih pravic iz leta v leto izboljšuje, BiH pa je tudi podpisnica Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki ima varstvo pravic urejeno tudi v svoji zakonodaji, poročila pa ne izpostavljajo kršenja človekovih pravic in svoboščin posameznikov zaradi njihove spolne usmerjenosti. Nadalje prvostopni organ ugotavlja, da vse do datuma izdaje prvostopne odločbe Evropsko sodišče za človekove pravice ni zadržalo deportacije tožnika in ni izdalo ustreznega sklepa. Navaja, da je bil tožnik dne 20. 3. 2011 hospitaliziran, njegova prošnja za izdajo dovoljenja za začasno zadrževanje pa je bila zavrnjena z odločbo št. 2253-15/2011/15 (216-07) z dne 21. 3. 2011, zoper katero je tožnik vložil tožbo, vendar jo je Upravno sodišče s sodbo I U 351/2011 z dne 2. 3. 2011 zavrnilo. Z odločbo št. 2253-15/2011/18 (216-09) z dne 7. 7. 2011 je prvostopni organ podaljšal tožniku nastanitev v Centru za tujce do 12. 1. 2012, saj je bil tožnik dne 7. 7. 2011 še vedno hospitaliziran, zato odstranitev iz države ni bila možna. Na podlagi strokovnega mnenja psihiatrične bolnišnice Ljubljana z dne 21. 12. 2011, iz katerega izhaja, da tožnik ne potrebuje več hospitalnega zdravljenja, temveč le določeno stopnjo podpore z rehabilitacijo v stanovanjski skupnosti, vendar zaenkrat še niso podane možnosti zdravljenja v tožnikovi domovini, sčasoma pa bo možno, je prvostopni organ odločil tako, da je sledil navedenemu strokovnemu mnenju glede odsvetovane takojšnje odstranitve tožnika zaradi njegovega zdravstvenega stanja in mu izdal zaprošeno dovoljenje za začasno zadrževanje.

Tožnik je zoper 3. točko izreka navedene prvostopne odločbe vložil pritožbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, ker po njegovem mnenju ni v skladu z določbo 5. odstavka 76. člena ZTuj-2. Pritožbenemu organu je v pritožbi predlagal, da v 3. točki izreka prvostopne odločbe spremeni tako, da stroške oskrbe tožnika v specializirani instituciji, stanovanjski skupnosti Društva B., nosi Center za tujce Postojna. Drugostopni organ je pritožbi ugodil tako, da je sporno 3. točko prvostopne odločbe spremenil tako, da se glasi: „Pravico zdravstvenega varstva in osnovne oskrbe v času zadrževanja v Republiki Sloveniji lahko tožnik uresničuje preko Centra za tujce Postojna“. Svojo odločitev je oprl na ugotovitev, da ne obstaja pravna podlaga, da bi prvostopni organ društvu B. odredil, da zagotavlja tožniku osnovno oskrbo in preživljanje. Vendar drugostopni organ ni sledil pritožbenemu predlogu, da bi naj na podlagi 5. odstavka 76. člena ZTuj-2 Center za tujce nosil stroške nastanitve tožnika v stanovanjski skupnosti. V tej zvezi pritožbeni organ pojasnjuje, da je nastanitev tujca na podlagi 5. odstavka 76. člena ZTuj-1 v drugem institucionalnem varstvu možna zgolj v času trajanja nastanitve tujca po 1. odstavku 76. člena ZTuj-2 v Centru za tujce. Ker pa je tožniku že predhodno nastanitev v Centru za tujce prenehala in mu je sedaj izdano dovoljenje za zadrževanje, je v zvezi s pravico do zdravstvenega varstva in osnovne oskrbe relevantno določilo 75. člena ZTuj-2. V skladu s tem določilom je drugostopni organ dopolnil 3. točko izreka prvostopne odločbe z določilom, da se tudi pravica do osnovne oskrbe lahko uresničuje preko Centra za tujce. V tej zvezi drugostopni organ pojasnjuje, da v zvezi z delom izreka 3. točke prvostopne odločbe, ki ga citira: da „pravico zdravstvenega varstva... lahko stranka uresničuje preko Centra za tujce Postojna“, namreč to določilo ni obvezujoče, pač pa lahko na njegovi podlagi pritožnik v Centru za tujce koristi pravico do zdravstvenega varstva med trajanjem obdobja, za katerega mu je bila izdana sporna prvostopna odločba, saj ima Center za tujce sklenjene pogodbe o zdravstvenih storitvah z dvema splošnima zdravnikoma in enim psihiatrom, ki svoje storitve opravljajo v Centru za tujce. Pri tem še dodaja, da ima vsak tujec pravico, da v primeru nujne medicinske pomoči obišče katerokoli urgenco v Republiki Sloveniji.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava in izpostavlja celotno besedilo pritožbe, ki jo je vložil izrecno samo zoper 3. točko izreka prvostopne odločbe. Tožnik meni, da pritožbeni organ njegovi pritožbi ni ugodil, kljub drugačni dikciji, ki jo je podal v izreku drugostopne odločbe. V tožbi dalje navaja, da je sicer res formalna nastanitev tožnika v Centru za tujce potekla dne 12. 1. 2012, vendar je s sporno prvostopno odločbo Center za tujce tožniku dovolil zadrževanje v Republiki Sloveniji od 13. 1. 2012 do 12. 6. 2012, in sicer na podlagi 3. alinee 2. odstavka 70. člena ZTuj-1 na podlagi mnenja zdravnika psihiatra, ki je bilo podano ob odpustu tožnika iz bolnice, v kateri je bil tožnik na zdravljenju vse od 20. 3. 2011. Vendar na podlagi istega zdravniškega mnenja ob odpustu iz bolnice 21. 12. 2011 tožnik ni bil vrnjen v Center za tujce, ampak je bil že tedaj nameščen v stanovanjsko skupnost Društva B. kot specializirano institucijo za pomoč psihično prizadetim osebam. Center za tujce je soglasje s tako rešitvijo izrazil s sporno odločbo z dne 11. 1. 2012, s katero je tožniku dovolil nadaljnje zadrževanje v Sloveniji in mu kot kraj prebivanja določil omenjeno stanovanjsko skupnost. To je po mnenju tožnika tudi dejanska in pravna podlaga za odločitev o njegovi pritožbi zoper 3. točko izreka prvostopne odločbe. Po oceni tožnika je pritožbeni organ pri svoji odločitvi napačno uporabil določbe 1. in 5. odstavka 76. člena ZTuj-1, in sicer zato, ker ni res, da bi bila taka nastanitev po 5. odstavku 76. člena možna le v času nastanitve tujca v centru na podlagi 1. odstavka 76. člena. Slednja po mnenju tožnika povsem enakovredno alternativno obravnava obe možnosti, to je možnost nastanitve v centru ali izven centra, drugič pa zato, ker možnost oziroma dolžnost nastanitve v institucionalnem varstvu na podlagi 5. odstavka 76. člena ZTuj-2 pride v poštev prav takrat, kadar prizadetega ni mogoče nastaniti v centru, kar je v obravnavanem primeru jasno izkazano, ne pa, kot zatrjuje pritožbeni organ, „v času nastanitve v centru“. S sporno 3. točko izreka je bila taka nastanitev v institucionalnem varstvu s prvostopno odločbo tožniku odobrena, s pritožbo zoper to točko izreka pa je tožnik sklicujoč se na 5. odstavek 76. člena ZTuj-2 predlagal spremembo 3. točke tako, da stroške oskrbe tožnika v tej specializirani instituciji nosi Center za tujce Postojna, saj gre v tem primeru za socialno-varstveni program, ki ima strokovno verifikacijo javnega socialno-varstvenega programa, ki ga je izdala Socialna zbornica Slovenije, št. 2170-08/VE-22 z dne 30. 5. 2008, z veljavnostjo pet let, katere kopijo v dokazne namene prilaga tožbi (tožbena priloga A3). Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije v skladu s 1. odstavkom 7. člena ZUS-1 in 2. odstavkom 30. člena ZUS-1 ter 1. odstavkom 65. člena ZUS-1, ki jih tudi citira, tako, da kot predlaga v tožbenem zahtevku, ki se glasi: „Sodišče naj v sojenju polne jurisdikcije prošnji in pritožbi ugodi in prosilcu prizna status begunca – in na podlagi dejstev in dokazov, ki so bili predloženi že v upravnem postopku in dopolnjeni še s to tožbo, izpodbijano drugostopno odločbo spremeni tako, da se bo 1. točka njenega izreka glasila vse do besed „spremeni v 3. točki izreka“ enako kot doslej in od tam naprej pa takole: „tako, da se dosedanjemu besedilu te točke doda še besedilo: „in sicer na stroške Centra za tujce Postojna“. Hkrati s tožbo predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Ker je v tem primeru sporna le uporaba prava, ne pa dejansko stanje, tožnik meni, da se lahko odločanje v sporu polne jurisdikcije izvede tudi brez glavne obravnave, če pa to ni možno, pa predlaga, da sodišče razpiše glavno obravnavo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe v celoti in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno ter vztraja, da sta tako prvostopni organ kot tožena stranka v konkretnem primeru pravilno uporabila določila 75. člena ZTuj-2 ter izpostavlja, da med tožečo in toženo stranko ni sporno, da je omejitev gibanja tožniku in s tem formalna nastanitev tožnika v Centru za tujce potekla dne 12. 1. 2012. Navedeno pomeni, da je s potekom tega dne tudi odpadla možnost uporabe 5. odstavka 76. člena ZTuj-2, ki si ga tožnik po mnenju tožene stranke napačno razlaga. Pri tem izpostavlja, da je že v obrazložitvi drugostopne odločbe v tem smislu hotela tožniku pojasniti, da je nastanitev na stroške centra v drugi instituciji možna le v času, ko je tujec podvržen omejitvi gibanja in ne dobesedno, ko je fizično nastanjen v centru. V tej zvezi tožena stranka meni, da tožnik tudi napačno interpretira določbo prvostopenjskega organa, da se pri tožniku za čas zadrževanja določi kraj bivanja na naslovu bivanjske enote Društva Novi Paradoks kot odobritev institucionalnega varstva, saj je s to določbo prvostopenjski organ ravnal zgolj v skladu z dikcijo 4. odstavka 73. člena ZTuj-2, ki določa, da policija z odločbo, s katero dovoli tujcu zadrževanje v Republiki Sloveniji lahko določi kraj bivanja na določenem naslovu. Ta kraj bivanja se v praksi določi praviloma tam, kjer tujec dejansko biva, vendar navedba kraja bivanja še ne pomeni, da mora Center za tujce kriti vse stroške bivanja tujca na določenem naslovu, saj za kaj takega tudi ni pravne podlage. Ima pa tujec v skladu z 2. odstavkom 75. člena ZTuj-2 pravico do osnovne oskrbe, ki se uresničuje preko Centra za tujce v skladu z 2. odstavkom 75. člena ZTuj-1, ki ga tudi citira.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru dejansko stanje med strankama ni sporno, kar izrecno potrjujeta tožnik v tožbi in tožena stranka v odgovoru na tožbo. Predmet spora je zgolj 3. točka izreka prvostopne odločbe, ki je bila spremenjena po tožnikovi pritožbi, ki jo je vložil zgolj v tem obsegu in ji je drugostopni organ sicer ugodil, vendar kot navaja v svoji obrazložitvi, le deloma. Drugostopni organ namreč ni sledil zahtevku tožnika v pritožbi, ki sklicujoč se na 5. odstavek 76. člena ZTuj-2 zahteva, da se izreku 3. točke prvostopne odločbe doda še besedilo „in sicer na stroške Centra za tujce Postojna“, enako pa smiselno zahteva tožnik tudi tudi v tožbi. Med strankama tako ostaja sporno (le) pravno vprašanje, in sicer glede razlage 75. člena ZTuj-2 v povezavi s 73. členom ZTuj-2, na katerega se sklicuje tožena stranka oziroma glede uporabe določila 5. odstavka 76. člena ZTuj-2, na katerem v tožbi izrecno utemeljuje svoj tožbeni zahtevek sam tožnik. Po tej določbi se tujca, ki ga zaradi posebnih razlogov ali potreb ni mogoče nastaniti v centru, na stroške centra nastani v socialno-varstvenem zavodu in v soglasju z njim, ali zagotovi drugo ustrezno institucionalno varstvo. Vendar je tožnik očitno pomotoma prezrl, da se to določilo (5. odstavka 76. člena ZTuj-2) nanaša zgolj na tujce, ki jim je izrečena omejitev gibanja na podlagi 1. odstavka 76. člena ZTuj-2, medtem ko takšen ukrep tožniku za relevantno obdobje od 13. 1. 2012 do 12. 6. 2012 ni bil izrečen, marveč mu je bilo dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) na drugi pravni podlagi, po 3. alinei 2. odstavka 73. člena ZTuj-2 z zadevno prvostopno odločbo. Obseg pravic tujcev, ki jim je, enako kot tožniku, dovoljeno zadrževanje, pa je zakonodajalec opredelil z določili 1. in 2. odstavka 75. člena ZTuj-2. Tako ima na na podlagi določbe 1. odstavka 75. člena ZTuj-2 (polnoletni) tujec, kateremu je dovoljeno zadrževanje v RS, zgolj pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, ter do osnovne oskrbe, kot je opredeljena z določilom 2. odstavka 75. člena ZTuj-2. Po tej določbi je pravica do osnovne oskrbe pravica do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne socialne pomoči določa zakon, ki ureja socialno-varstvene prejemke, sredstva za izplačilo denarne pomoči pa zagotavlja Center za tujce. Navedeno pomeni, da je obseg pravic, ki gredo tožniku kot (polnoletnemu) tujcu s pridobljenim dovoljenjem za začasno zadrževanje v RS (od 13. 1. 2012 do 12. 6. 2012) opredeljen z določili 1. in 2. odstavka 75. člena ZTuj-2, kar sicer pravilno omenja tožena stranka v svoji obrazložitvi drugostopne odločbe, medtem ko po svoji vsebini njen izrek pomensko tem zahtevam citiranih določil 1. in 2. odstavka 75. člena ZTuj-2 ni ustrezno oblikovan. Prav tako pa niti ne ustreza zahtevam zakonodajalca, izhajajočim iz določil 1. do 3. in 6. odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), ki se nanašajo na oblikovanje izreka upravne odločbe in se v skladu s 1. odstavkom 254. člena ZUP smiselno uporabljajo tudi za odločbo v pritožbi, zato je v konkretnem primeru onemogočen namreč njen preizkus, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Po določilih 213. člena ZUP se v izreku upravne odločbe odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank (1. odstavek), v skladu z zakonom pa se lahko določijo tudi pogoji in nalogi, povezani z odločitvijo organov o predmetu postopka (2. odstavek), če pa se z odločbo naloži kakšno dejanje, se določi v izreku tudi rok, v katerem ga je treba opraviti (3. odstavek); izrek mora biti kratek, jasen in določen (6. odstavek), vendar kot rečeno, izpodbijana odločba tožene stranke, s katero je bila spremenjena prvostopna odločba v izpodbijanem delu tem zahtevam zakonodajalca ne ustreza oziroma jim ne zadosti.

Navedenim zahtevam zakonodajalca, izhajajočim iz citiranih določil 1. in 2. odstavka 75. člena ZTuj-2 v povezavi z 213. in 1. odstavkom 254. člena ZUP izrek sporne 3. točke, ki se glasi: „Pravico zdravstvenega varstva in osnovne oskrbe v času zadrževanja v RS lahko D.D. lahko uresničuje preko Centra za tujce Postojna.“ ne zadosti zato, ker je nedoločen in nejasen, saj ostaja povsem neopredeljeno, na kakšen način in v kakšnih rokih ter v kolikšnem znesku tožniku sploh gredo sredstva za izplačilo denarne pomoči kot pravice do osnovne oskrbe v smislu 2. odstavka 75. člena ZTuj-1, ki mu jih mora zagotavljati Center za tujce skladno z določilom 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, in sicer v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne socialne pomoči določa zakon, ki ureja socialno-varstvene prejemke – to je Zakon o socialno-varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Uradni list RS, št. 61/2010 in 40/2011) in Zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU12, Uradni list RS, št. 110/2011), ki v 1. odstavku 4. člena določa, da ne glede na 1. odstavek 8. člena ZSVarPre znaša osnovni znesek minimalnega dohodka od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 260,00 EUR. Nedoločen in nejasen pa je izrek sporne 3. točke prvostopne odločbe, kot je bila spremenjena z drugostopno odločbo tudi v delu, ki se nanaša na pravico do nujnega zdravstvenega varstva, ki gre tožniku v skladu s 1. odstavkom 75. člena ZTuj-2 v času dovolitve zadrževanja (od 13. 1. 2012 do 12. 6. 2012) na podlagi 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, po katerem ima pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Uradni list RS, št. 9/92 in nadaljnji), ki med drugim v 13. alinei 1. odstavka 7. člena določa, da Republika Slovenija iz proračuna zagotavlja sredstva za nujno zdravljenje oseb neznanega prebivališča, tujcev iz držav, s katerimi niso sklenjene mednarodne pogodbe ter tujcev in državljanov RS s stalnim prebivališčem v tujini, ki začasno prebivajo v RS ali so na poti skozi RS in zanje ni bilo mogoče zagotoviti plačila zdravstvenih storitev, kakor tudi za druge osebe, ki po določilih tega zakona niso vključene v obvezno zdravstveno zavarovanje in niso zavarovane pri tujem nosilcu zdravstvenega zavarovanja.

Po presoji sodišča je glede na navedeno tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava v konkretnem primeru utemeljen, saj z izrekom sporne 3. točke prvostopne odločbe, spremenjene z odločbo drugostopnega organa, kot ga je oblikovala tožena stranka v 1. točki izreka svoje odločbe ni odločeno na konkreten in določen način o vseh pravicah, ki gredo tožniku, ki mu je bilo izdano dovoljenje za zadrževanje, na podlagi 1. in 2. odstavka 75. člena ZTuj-1 v povezavi s 1. odstavkom 4. člena ZDIJU12 in 13. alineo 1. odstavka 7. člena ZZVZZ v relevantnem obdobju od 13. 1. 2012 do 12. 6. 2012. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 in na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo zato moral prvostopni organ, glede na odločilno dejstvo, da je tožniku v relevantnem obdobju izdano dovoljenje za zadrževanje v Republiki Sloveniji na podlagi 3. alinee 2. odstavka 73. člena ZTuj-2, ponovno odločiti o obsegu in konkretnem načinu uresničevanja pravic, ki gredo tožniku na podlagi 1. in 2. odstavka 75. člena ZTuj-2 v povezavi s 1. odstavkom 4. člena ZTIJU12 in 13. alineo 1. odstavka 7. člena ZZVZZ. Navedeno pomeni, da bo moral prvostopni organ v ponovljenem postopku izdati v skladu z že citiranimi določbami 213. člena ZUP odločbo, ki bo nadomestila odpravljeno 3. točko izreka prvotne prvostopne odločbe in katere obrazložitev bo morala biti sestavljena v skladu z določili 214. člena ZUP.

Sodišče je o oprostitvi plačila sodnih taks, ki jo je tožnik izrecno uveljavljal v tožbi, odločilo s posebnim sklepom.