Jedro

Po merilih iz 3. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije za sprejem tožnika v državljanstvo je v konkretnem primeru potrebno pri odločitvi glede izpolnjevanja pogoja iz 4. alineje 10. člena ZDRS za sprejem tožnika v državljanstvo izhajati iz števila članov tožnikove družine, ki je v času izdaje izpodbijane odločbe štela le še 2 člana in na podlagi tega podatka opraviti tudi potreben izračun glede tožnikovih prejemkov, navedenih v citiranih določilih prvega do sedmega odstavka 3. člena Uredbe v zvezi z 9. odstavkom 10. člena ZDRS.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote A. št. 213-575/2016-24 z dne 10. 4. 2017 se odpravi in se zadeva vrne Upravni enoti Ljubljana v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota A. (v nadaljevanju Upravna enota ali tudi prvostopni organ), na prošnjo tožnika v obravnavani zadevi na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) odločila, da prošnji tožnika ne ugodi glede na podatke naštetih dokazil, na podlagi katerih je ugotovila, da tožnik za obdobje dveh let pred oddajo vloge - od julija 2014 do septembra 2015, ni izkazal ustrezne višine sredstev za preživljanje svoje tedaj tričlanske družine in tudi, da je tožnik sicer izkazal prejemanje ustrezne višine sredstev za obdobje od aprila 2016 dalje, vendar zgolj z nepotrjenim in nepodpisanim obračunom akontacije dohodnine. S temi ugotovitvami je bil v skladu s 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pisno seznanjen tudi tožnik, ki je pisni odgovor vložil po pooblaščencu dne 4. 11. 2016, skupaj z dodatnimi dokazili. Po oceni Upravne enote pa nobena od predloženih listin nima vpliva na izračun višine zagotovljenih sredstev, ki jih je ugotavljala v skladu z določili Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (v nadaljevanju Uredba). Tako je na podlagi podatkov, ki jih je Upravna enota pridobila po uradni dolžnosti od pristojnega finančnega organa, izračunala višino neto dohodka tožnika za leto 2014 in za leto 2015 (do septembra). Tako izračunani dohodek je razdelila na dvanajst mesecev v letu 2014 in še dodatno na tretjino glede na tri družinske člane in za leto 2014 ugotovila mesečni dohodek na družinskega člana v višini 111,31 EUR, za letu 2015 (do septembra) pa 75,48 EUR. Na tej podlagi je izdala zavrnilno odločbo z dne 29. 11. 2016, zoper katero se je tožnik pritožil. Njegovi pritožbi je organ druge stopnje ugodil in s svojo odločbo št. 213-1939/2016/2 (1323-10) z dne 19. 1. 2017 odpravil navedeno prvostopno odločbo z dne 29. 11. 2016 ter zadevo vrnil Upravni enoti v ponovni postopek z napotkom, da dodatno ugotovi dejansko stanje glede izpolnjevanja pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS v povezavi z 9. odstavkom 10. člena ZDRS in s 3. členom Uredbe, saj je po stališču pritožbenega organa prejemek, ki je bil tožniku priznan z upravno odločbo z dne 10. 7. 2014 o upravičenosti do denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, primerljiv z viri po 10. alineji 1. odstavka 3. člena Uredbe. Razen tega ji je pritožbeni organ še naložil, da naj tožnika dodatno pozove k predložitvi morebitnih listinskih dokazil o dohodkih ostalih družinskih članov, kot so otroški dodatek ali dohodek tožnikove žene ali drugi. V nadaljevanju je Upravna enota, ker ni predložil dodatnih dokazil, v ponovljenem postopku ob upoštevanju napotkov pritožbenega organa ponovno opravila izračun višine sredstev za preživljanje tožnika za leti 2015 in 2016, dodatno tudi ob upoštevanju prejete odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v višini 1500,00 EUR letno od septembra 2014 do septembra 2018. Prav tako je pri izračunu za obdobje od julija do decembra leta 2015 upoštevala tudi, da je tedaj tožnikova družina štela 3 družinske člane in je tako izkazani dohodek na družinskega člana od julija do decembra leta 2015 znašal 160,05 EUR, za prve tri mesece leta 2016 pa 229,71 EUR mesečno, ter do avgusta 2016 upoštevala tožnikovo dolžnost preživljanja tričlanske družine, nato pa je od avgusta 2016 dalje upoštevala, da gre odtlej za dvočlansko družino. Tako je za obdobje od meseca julija 2015 do aprila 2016 ugotovila, da ni izkazana ustrezna mesečna višina sredstev, ki bi zagotavljala sredstva za preživljanje v višini osnovnega minimalnega dohodka za vsako izmed oseb, ki jih je tožnik dolžan preživljati. Upravna enota je tudi v ponovljenem postopku s svojimi ugotovitvami ponovno seznanila tožnika po njegovem pooblaščencu, ki je vložil pisni odgovor 3. 4. 2017. Ker slednji po ugotovitvi Upravne enote ne navaja nobenih novih dejstev, ki bi vplivala na drugačno odločitev, je zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS za pridobitev slovenskega državljanstva, za kar pa morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi predpisani zakonski pogoji po določilih 1. odstavka 10. člena ZDRS. Tožnikovo prošnjo je zato zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS zavrnila.

2. Tožnik se je zoper odločitev Upravne enote pritožil. Pritožbeni organ je postopek dopolnil in pridobil izpisek Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) z dne 24. 7. 2017 ter potrjeni davčni obračun akontacije dohodnine za tožnika kot samostojnega podjetnika od 4. 4. 2016 do 31. 12. 2016, po katerem povprečni mesečni dohodek od aprila 2016 do decembra 2016 znaša 314,05 EUR, pri čemer še ugotavlja, da je tožnik prejemal od januarja 2016 do marca 2016 nadomestilo za brezposelne v višini 390,21 EUR, za april 2016 pa v višini 17,93 EUR; razen tega je v letu 2016 tožnik prejel tudi 1.500,00 EUR denarne odškodnine zaradi izbrisa, kar preračunano znaša 125,00 EUR mesečno. Pri tem dodaja, da je bil tožnik v letu 2016 do vključno meseca avgusta dolžan preživljati tri osebe, od meseca avgusta dalje po smrti otroka pa le še dve osebi. Glede na navedeno tudi pritožbeni organ zaključuje, da tožnik tako za predhodno leto 2016 ni izkazal zadostne višine dohodkov na družinskega člana, zato niti ni ugotavljal, ali je tožnik izkazal zadostno višino dohodkov na družinskega člana za tekoče leto 2017 ter zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi pritožbene navedbe ne spreminjajo in tudi Uredba oziroma njen 3. člen po stališču pritožbenega organa nista protiustavna, niti nezakonita, upoštevaje določilo 28. člena ZDRS, ta določa, da merila za ugotavljanje pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS določa Vlada, kar je tudi s citirano Uredbo tudi storila. Glede predpisane višine osnovnega zneska minimalnega dohodka pojasnjuje, da je le-ta določen v 8. členu Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSV), ki je bil kasneje z različnim pravnimi akti večkrat spremenjen, tako da v času odločanja o pritožbi znaša 292,56 EUR.

3. Tožnik, ki se z odločitvijo obeh upravnih organov ne strinja, se v tožbi izrecno sklicuje na argumentacijo svoje pritožbe z dne 28. 4. 2017. Toženi stranki še očita, da je ignorirala njegove navedbe v vlogi z dne 3. 4. 2017 o nezakonitosti upravnega odločanja. Meni, da gre v zadevi za napačno uporabo materialnega prava in sicer 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS ter 3. člena Uredbe. Slednja je po mnenju tožnika v nasprotju z zakonom. Predvsem zato, ker je zakonski pogoj določen tako, da mora prosilec imeti zagotovljena potrebna sredstva za bodoče preživljanje, medtem ko besedilo 3. člena Uredbe to spreminja na način, da določa nov pogoj, in sicer, da je prosilec taka sredstva prejemal že dve leti poprej. Tako je bila po mnenju tožnika v zadevi napačno uporabljena sama Uredba. Ker se je zaradi smrti otroka v mesecu avgustu 2016 tožnikova družina zmanjšala s treh članov na samo dva člana, je to potrebno tudi ustrezno upoštevati. Tožnik poudarja, da mora zaradi smrti otroka v mesecu avgustu 2016 sredstva za preživljanje zagotavljati samo za dvočlansko, ne pa za tričlansko družino. Ker navedeni zakonski pogoj iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS zahteva, da ima prosilec za državljanstvo zagotovljena potrebna sredstva za bodoče preživljanje, nasprotno pa 3. člen Uredbe omenjeni zakonski pogoj spreminja v drugačen pogoj, in sicer, da je imel prosilec ta sredstva že dve leti poprej, se zato citirani 3. člen Uredbe izkaže za očitno nezakonit. Ker za razliko od upravnega organa sodišče ni vezano na nezakonite podzakonske predpise, tožnik smiselno predlaga, naj izpodbijani akt odpravi kot nezakonit in naj o zadevi odloči samo.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila predmetne upravne spise in odgovorila na tožbo ob sklicevanju na obrazložitev drugostopenjske odločbe. Smiselno predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, je zakonodajalec določil različne pravne podlage, kot izhaja iz 3. člena ZDRS, po katerem se državljanstvo lahko pridobi po rodu, z rojstvom na območju Republike Slovenije, z naturalizacijo ali po mednarodni pogodbi, za vsakega izmed navedenih načinov pridobitve državljanstva pa je ZDRS predpisal različne pogoje. Tudi za pridobitev državljanstva z redno naturalizacijo na podlagi 10. člena ZDRS, je taksativno predpisal določene pogoje, ki jih mora prosilec za sprejem v državljanstvo kumulativno izpolnjevati.

7. V obravnavani zadevi sta se oba pristojna upravna organa pri odločitvi oprla na zaključek, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS v zvezi s 3. členom Uredbe. Po določbi 9. odstavka 10. člena ZDRS se šteje, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu. Sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka mora imeti zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati.

8. Tožnik po presoji sodišča utemeljeno očita upravnima organoma prve in druge stopnje nepravilno uporabo materialnega prava ter v posledici tega tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja glede ocene višine potrebnih sredstev, ki tožniku zagotavljajo materialno in socialno varnost v zvezi z uporabo meril oziroma pogojev za ugotavljanje izpolnjevanja predpisanega zakonskega pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS v zvezi s 3. členom Uredbe.

9. Sodišče se ob dejstvu, ki med strankama v tem primeru niti ni sporno, da se je tožnikova družina zaradi smrti njegovega sina dne 21. 8. 2016 trajno zmanjšala iz tričlanske v dvočlansko, namreč ne strinja z razlago obeh upravnih organov prve in druge stopnje glede uporabe določil 3. člena Uredbe v zvezi s 4. točko 1. odstavka 10. člena ZDRS v konkretnem primeru. Po merilih iz 3. člena Uredbe za sprejem tožnika v državljanstvo je v konkretnem primeru potrebno pri odločitvi glede izpolnjevanja pogoja iz 4. alineje 10. člena ZDRS za sprejem tožnika v državljanstvo izhajati iz števila članov tožnikove družine, ki je v času izdaje izpodbijane odločbe štela le še 2 člana in na podlagi tega podatka opraviti tudi potreben izračun glede tožnikovih prejemkov, navedenih v citiranih določilih prvega do sedmega odstavka 3. člena Uredbe v zvezi z 9. odstavkom 10. člena ZDRS. Vsaka drugačna razlaga izpolnjevanja zakonskih pogojev za sprejem v državljanstvo z redno naturalizacijo po merilih iz 3. člena Uredbe, iz kakršne sta izhajala pri sprejemu izpodbijane odločbe oba upravna organa prve in druge stopnje, bi bila namreč v konkretnem primeru po prepričanju sodišča nezakonita, saj bi nedopustno zoževala z določili ZDRS predpisane zakonske pogoje, konkretno pogoj iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. To pa bi bilo nenazadnje tudi v nasprotju z normativno vsebino 87. člena Ustave, po katerem izključno državni zbor z zakonom določa pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb, kar ob upoštevanju argumenta o nasprotnem razlogovanju obenem tudi pomeni, da ni dopustno določanje (zmanjšanja) pravic in obveznosti državljanov ter drugih oseb s strani organov izvršilne veje oblasti s podzakonskimi akti, v konkretnem primeru z Uredbo, na kar utemeljeno opozarja tudi tožnik v tožbi.

10. Sodišče je iz navedenih razlogov odločilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (3. člen Uredbe v zvezi s 4. točko 1. odstavka 10. člena in 9. odstavkom 10. člena ZDRS) tako, da je izpodbijani upravni akt odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Ker je sodišče v izreku te sodbe navedeno odločbo odpravilo že zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, se do preostalih tožbenih navedb ni dodatno še posebej opredeljevalo, vendar jih bo moral upoštevati pristojni upravni organ, ko bo o tožnikovi prošnji v ponovljenem postopku ponovno odločal in bo, še preden bo izdal novo odločbo, skladno s določilom 3. odstavka 9. člena ZUP tožnika seznanil z ugotovitvami pristojnega organa oziroma uspehom dokazovanja ter mu tako na učinkovit način zagotovil skladno z 22. členom Ustave RS možnost sodelovanja v upravnem postopku.

11. Sodišče v obravnavani zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s tožbenim predlogom za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1 potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1).