Jedro

Tožbeni zahtevek (in predlog za začasno odredbo) temelji na 134. členu OZ, po katerem so predmet zaščite temeljne človekove pravice, katerih spoštovanje je zajamčeno z ustavo. Glede na tak temelj spor ne sodi med primere iz 2. odstavka 32. člena ZPP niti ne gre za zadeve iz 3. in 4. odstavka istega člena navedenega zakona. Odločilno je torej vprašanje, ali gre za premoženjskopravni zahtevek ali nepremoženjsko-pravnega. Kdaj gre za eno vrsto spora in kdaj za drugo, pa v ZPP niti v drugih predpisih ni določeno. Po že zavzetih stališčih v sodni praksi je zato treba zadevo oceniti v vsakem primeru posebej glede na tožbeni zahtevek in celotno dejansko podlago spora (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 219/2005). Iz povzetih tožbenih navedb izhaja, da tožniki z obravnavanim tožbenim zahtevkom ne zasledujejo premoženjskih posledic, temveč zgolj nepremoženjske, saj njihov prepovedni zahtevek nima denarnega ekvivalenta. Tako oceno utrjuje preostali del tožbenega zahtevka, s katerim le dva od štirih tožnikov poleg opisanega prepovednega zahtevka po 134. členu OZ zahtevata še denarno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi posega v njuno pravico do časti in dobrega imena po 179. členu OZ. To pa pomeni, da je spor na podlagi tožbe zaradi prepovedi nadaljnjega poročanja in nadaljnje uporabe določenih pojmov, ki označujejo tožnike, nepremoženjski in oznaka vrednosti spornega predmeta, na katero se sklicuje Okrajno sodišče v Ljubljani v svojem predlogu za odločanje o sporu o pristojnosti, zaradi odločitve o stvarni pristojnosti ni relevantna.

Izrek

Za odločanje v tej pravdni zadevi je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani se je v zadevi P 1172/2008-111 dne 24.4.2008 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o delu tožbe po dveh primarnih zahtevkih: za prepoved nadaljnjega poročanja o ravnanju posameznega tožnika na način, da se pripisuje ravnanje posameznikov „družini A." ter za prepoved nadaljnje uporabe pojma „družina A.“ pri opisovanju posameznih primerov političnega kadrovanja, političnih pritiskov in političnih vplivov, nadalje o delu podrednega zahtevka za prepoved nadaljnjega poročanja o podrobneje opredeljenih temah z omenjanjem „družine A." in za izdajo začasne odredbe ter podrednega predloga za izdajo začasne odredbe, ki se nanašata na omenjena tožbena zahtevka. Navedlo je, da gre v konkretnem primeru za nepremoženjski spor, ker sporni predmet nima denarnega ekvivalenta. Tudi če bi tožnik navedel vrednost spornega predmeta, sodišče na tako navedbo ni vezano, spor ostane nepremoženjski, stvarno pristojnost pa je treba presojati po 2. odst. 32. člena ZPP in po 3. odst. 30. člena ZPP. Glede na navedena določila je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Okrajno sodišče v Ljubljani pa meni, da ni pristojno, ker je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je označila tožeča stranka. Če je stališče okrožnega sodišča, da ta vrednost ne velja za vse postavljene zahtevke, je za odločanje o zadevi pristojno najmanj do ugotovitve vrednosti posameznega zahtevka po posameznem zahtevku (45. člen ZPP). Predlaga, da višje sodišče reši spor o pristojnosti.

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Višje sodišče se ne strinja z razlogi okrajnega sodišča, da ni stvarno pristojno za odločanje o zadevi, ampak pritrjuje pravilni odločitvi okrožnega sodišča, ki se je izreklo za stvarno nepristojno. Pravilno je poudarilo, da sta odločilni merili za razmejitev pristojnosti med okrajnimi in okrožnimi sodišči vrednost spornega predmeta in pravni temelj spornega razmerja. Okrožna sodišča so po 32. členu ZPP pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, kadar vrednost spornega predmeta presega 2.000.000,00 SIT (sedaj 8.345,85 EUR), za posebej naštete spore v 2. odstavku istega člena ter za opravljanje določenih zadev, opredeljenih v 3. in 4. odstavku istega člena. Stvarna pristojnost okrajnih sodišč pa je opredeljena v 30. členu ZPP, pri čemer v njihovo pristojnost spadajo tudi spori, za katere po ZPP ali po kakšnem drugem zakonu niso pristojna okrožna sodišča. Tožniki v tožbi navajajo, da želijo izključno in samo zaščito njihove pravice do mirnega družinskega življenja kot temeljne pravice do zasebnosti in pravice do časti ter dobrega imena na način, da se preneha z nenehnimi posegi v te pravice ter neprestanim medijsko vodenim javnim zanimanjem za njihova življenja. Trdijo, da je edini način za to prepoved nadaljnjega objavljanja zapisov o ravnanjih kateregakoli od tožnikov kot člana družine A. Tožbeni zahtevek (in predlog za začasno odredbo) temelji torej na 134. členu Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem so predmet zaščite temeljne človekove pravice, katerih spoštovanje je zajamčeno z ustavo. Glede na tak temelj spor ne sodi med primere iz 2. odst. 32. člena ZPP niti ne gre za zadeve iz 3. in 4. odstavka istega člena navedenega zakona. Odločilno je torej vprašanje, ali gre za premoženjskopravni zahtevek ali nepremoženjsko-pravnega. Kdaj gre za eno vrsto spora in kdaj za drugo, pa v ZPP niti v drugih predpisih ni določeno. Po že zavzetih stališčih v sodni praksi je zato treba zadevo oceniti v vsakem primeru posebej glede na tožbeni zahtevek in celotno dejansko podlago spora (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 219/2005). Iz povzetih tožbenih navedb izhaja, da tožniki z obravnavanim tožbenim zahtevkom ne zasledujejo premoženjskih posledic, temveč zgolj nepremoženjske, saj njihov prepovedni zahtevek nima denarnega ekvivalenta. Tako oceno utrjuje preostali del tožbenega zahtevka, s katerim le dva od štirih tožnikov poleg opisanega prepovednega zahtevka po 134. členu OZ zahtevata še denarno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi posega v njuno pravico do časti in dobrega imena po 179. členu OZ. To pa pomeni, da je spor na podlagi tožbe zaradi prepovedi nadaljnjega poročanja in nadaljnje uporabe določenih pojmov, ki označujejo tožnike, nepremoženjski in oznaka vrednosti spornega predmeta, na katero se sklicuje Okrajno sodišče v Ljubljani v svojem predlogu za odločanje o sporu o pristojnosti, zaradi odločitve o stvarni pristojnosti ni relevantna (primerjaj Jan Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, Uradni list: GV založba, stran 213).

Po povedanem je torej na podlagi 3. odst. 30. člena ZPP za odločanje stvarno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, ker so za sojenje v nepremoženjskih sporih, ki niso našteti v 2. odst. 32. člena ZPP, stvarno pristojna okrajna sodišča.