Jedro

Dolžnik je sodniku očital, da sodniške funkcije ne opravlja v skladu z ustavo in zakoni, temveč jo organizirano krši s kaznivimi dejanji, kar je po presoji sodišča žaljiv očitek. Pri presoji pravnega standarda žaljivosti je treba namreč upoštevati čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je žalitev namenjena, medsebojne odnose tožene stranke in oškodovanca ter druge okoliščine primera. Očitanje kaznivega dejanja izraža negativno vrednostno sodbo. Tak očitek v naši družbi nedvomno posega v čast in ugled prizadetega. Ker se očitek nanaša na delo sodnika, ki je še posebej občutljivo, je tak očitek še hujši. Dolžnikovo izgovarjanje, da ga je zapisal pri obrambi svojih pravic, na samo presojo žaljivosti ne more vplivati, saj se morajo stranke v postopku dostojno vesti in sodniki niso dolžni prenašati sramotitve in žalitev. Tožnikove besede tudi niso izražanje resne kritike, temveč žaljivo posploševanje in etiketiranje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče je izdalo sklep o izvršbi za izterjavo 98.342,50 tolarjev in sicer 50.000 tolarjev povprečnine in 48.342,50 tolarjev stroškov, ki so nastali v kazenskem postopku, ki je bil sprožen na predlog zasebnih tožilcev S.G. in F.G. V ugovoru proti sklepu o izvršbi je dolžnik med drugim napisal, da takšen "odnos, kot ga izkazuje sodnik A.A. pri opravljanju sodniške službe lahko opredelimo v birokratsko - špekulantski organiziran kriminal" ... Ker je s tem žalil sodnika in so besede same po sebi žaljive, ga je Višje sodišče v Ljubljani, ki je presojalo utemeljenost ugovora, kaznovalo z denarno kaznijo 100.000 tolarjev.

Proti sklepu o denarni kazni je dolžnik pravočasno vložil ugovor oziroma predlog za obnovo postopka, pravilno pritožbo. Navaja, da je izražal resno in ustvarjalno kritiko pri varstvu svojih upravičenih interesov in da se po kazenskem zakoniku ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi v resni kritiki in obrambi kakšne pravice. Po 11. in 109. členu Zakona o pravdnem postopku, na katerega se sklicuje sodišče, pa bi bila upravičena denarna kazen proti odvetniku J.P., ki ponavlja kršitve in to s sodnikovo pomočjo. Sodnik naj bi namreč sprejel overjeno lažno izjavo odvetnika in jo obravnaval kot resnično. Na podlagi te izjave je bilo dolžniku protipravno odvzetih 866 m2 zemlje.

Pritožba ni utemeljena.

Ustava Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I z ustavnima zakonoma, ki sta objavljena v Ur.l. RS, št. 42/97 in 66/2000) v 23. členu vsakomur omogoča pravico do sodnega varstva. To velja za vse postopke, tudi v izvršilnih zadevah, v katerih ureja postopek Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98-75/02), na podlagi 15. člena ZIZ pa se subsidiarno uporablja Zakon o upravnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99-2/04). ZPP že med temeljnimi načeli postopka (11. člen ZPP) zahteva od sodišča, da si mora prizadevati, da se sodni postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, in onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Zato mu omogoča, da strankam, ki v postopku zlorabljajo svoja pooblastila, izreče denarno kazen fizični osebi do 300.000 tolarjev, pravni osebi, samostojnemu podjetniku ali odvetniku pa do 1.000.000 tolarjev. V 109. členu ZPP predvideva tudi kaznovanje stranke v postopku, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku.

V obravnavanem primeru je dolžnik sodniku A.A. očital, da sodniške funkcije ne opravlja v skladu z ustavo in zakoni, temveč jo organizirano krši s kaznivimi dejanji. Sodišče druge stopnje je očitek utemeljeno štelo za žaljiv in Vrhovno sodišče Republike Slovenije se s tem strinja. Pri presoji pravnega standarda žaljivosti je treba namreč upoštevati čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je žalitev namenjena, medsebojne odnose tožene stranke in oškodovanca ter druge okoliščine primera. Očitanje kaznivega dejanja izraža negativno vrednostno sodbo. Tak očitek v naši družbi nedvomno posega v čast in ugled prizadetega. Ker se očitek nanaša na delo sodnika, ki je še posebej občutljivo, je tak očitek še hujši. Dolžnikovo izgovarjanje, da ga je zapisal pri obrambi svojih pravic, na samo presojo žaljivosti ne more vplivati, saj se morajo stranke v postopku dostojno vesti in sodniki niso dolžni prenašati sramotitve in žalitev. Tožnikove besede tudi niso izražanje resne kritike, temveč žaljivo posploševanje in etiketiranje. Ni sprejemljivo, da tožnik sam zahteva sodno varstvo, ko s svojim predlogom ne uspe, pa povprek žali sodišče, sodnike in sodnice.

Dejstvo, da je dolžnik žalil sodnika pri obrambi svojih pravic, bi lahko vplivalo samo na odmero denarne kazni, toda ker svoje ravnanje ponavlja proti prizadetemu sodniku, pa tudi nasproti sodnikom in sodnicam (npr. v vlogi z dne 12. 3. 2001 na 10. strani v spisu), je določena višina denarne kazni povsem utemeljena.