Jedro

Ker se storilcu prekršek očita, da ga je storil kot samostojni podjetnik pri opravljanju dejavnosti, je potrebno upoštevati tudi določbo 13. člena ZP-1, skladno s katero je samostojni podjetnik lahko odgovoren za prekršek samo, če je v predpisu o prekršku tako določeno.

V določbah 146. člena ZTuj-2 in 49. člena ZPPreb-1 ni določeno, da bi za prekršek lahko odgovarjal tudi samostojni podjetnik v zvezi z opravljanjem dejavnosti.

Zgolj dejstvo, da A. A., ko je podajal svojo izjavo pooblaščeni uradni osebi mobilnega oddelka Finančnega urada Kranj, domnevno ni bila zagotovljena pravica do uporabe jezika, ki ga razume, ne pomeni, da sodišče ne bi smelo upoštevati zapisnika o njegovi izjavi, temveč bi lahko v dokaznem postopku navedenega zaslišalo kot pričo s pomočjo tolmača in bi se na ta način lahko prepričalo o procesni veljavnosti njegove izjave. Vendar pa napačni razlogi za ustavitev postopka ne pomenijo take bistvene kršitve po drugem odstavku 155. člena ZP-1, ki bi vplivala na zakonitost sodbe o ustavitvi postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ je z odločbo o prekršku storilca spoznal za odgovornega storitve prekrškov po prvem odstavku 146. člena v zvezi s 15. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2) in po 1. točki prvega odstavka 49. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1). Za prvi prekršek mu je izrekel globo 2.000,00 EUR, medtem ko mu je za drugi prekršek izrekel globo 200,00 EUR ter odločil, da mora storilec plačati sodno takso v znesku 220,00 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilec po zagovorniku vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče v Kamniku z izpodbijano sodbo, s katero je zahtevi za sodno varstvo ugodilo in je odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po prvem odstavku 146. člena v zvezi s 15. členom ZTuj-2 in po 1. točki prvega odstavka 49. člena ZPPreb-1 ustavilo iz razloga po 1. in 5 točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun prekrškovnega organa.

2. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje postopek o prekršku zaradi prekrška po prvem odstavku 146. člena v zvezi s 15. členom ZTuj-2 ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 iz razloga, ker je ugotovilo, da je izrek odločbe o prekršku nerazumljiv, ker nima konkretiziranega dejanskega opisa prekrškov, saj v opisu dejanja niso navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki prekrškov, zaradi česar je presodilo, da dejanje, kot je opisano, ni prekršek. Postopek o prekršku po 1. točki prvega odstavka 49. člena ZPPreb-1 pa je ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 iz razloga, ker prekršek ni dokazan.

3. Proti sodbi se je pravočasno pritožil prekrškovni organ zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker sodba nima razlogov oziroma so razlogi sodbe nerazumljivi in sodbe ni mogoče preizkusiti, zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz razloga po drugem odstavku 155. člena ZP-1, ker je sodišče nepravilno uporabilo drugo določbo tega zakona in je to vplivalo na zakonitost sodbe tar zaradi kršitev materialnih določb ZP-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 156. člena ZP-1, ker je sodišče presodilo, da dejanje, zaradi katerega je zoper storilca začet postopek, ni prekršek. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Zagovornik storilca v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in višjemu sodišču predlaga, da pritožbo prekrškovnega organa zavrne kot neutemeljeno.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Dejanski opis je bistvena vsebina izreka vsake odločbe o prekršku. Poleg kraja in časa storitve prekrška mora vsebovati tudi način storitve ter odločilne okoliščine, ki zakonske znake prekrška kar se da najbolj natančno označijo. Ker le izrek odločbe lahko postane pravnomočen in izvršljiv, mora biti ne samo kratek, ampak tudi jasen in določen ter ne sme dopuščati dvoumnosti. Dejstva in okoliščine, ki prekršek opredeljujejo, morajo biti konkretno in določno opisana in če v opisu dejanja zakonski znaki niso konkretizirani in ni navedeno s kakšnim izvršitvenim ravnanjem je storilec uresničil zakonske znake prekrška, potem je izrek take odločbe nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti. Za odločbo o prekršku, s katero se storilca spozna za odgovornega storitve prekrška, ne zadošča, da so v opisu dejanja navedeni samo abstraktni zakonski znaki prekrška ali da se izrek sklicuje na kakšno materialnopravno določbo o kršitvi, ne da bi kršitev bila konkretizirana. Za odločitev sodišča je pravno relevantno samo konkretno opisano izvršitveno dejanje in sodišče mora v postopku z zahtevo za sodno varstvo na podlagi pete alineje prvega odstavka 62.a člena ZP-1 v vsakem primeru po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je opis dejanja v odločbi o prekršku v tolikšni meri konkretiziran, da iz njega izhajajo zakonski znaki prekrška. Dejstvenega opisa, ki mora biti v izreku konkretiziran, pa ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo, ker kot rečeno le izrek lahko postane pravnomočen, ne pa tudi obrazložitev odločbe.

7. Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in po pregledu podatkov spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prekrškovni organ z odločbo o prekršku storilca spoznal za odgovornega: - za prekršek po prvem odstavku 146. člena v zvezi s 15. členom ZTuj-2, ki naj bi ga storil s tem, da je dne 21.7.2021 dovolil tujcu A. A., ki ne izpolnjuje pogojev za opravljanje del na območju Republike Slovenije, da opravlja dela kot voznik tovornega vozila v njegovem imenu in na njegov račun ter z njegovim sredstvom in je bil kontroliran na regionalni cesti v bližini komunale v K., s čimer je nezakonito prebival na območju Republike Slovenije (točka 1 izreka odločbe o prekršku); - za prekršek po 1. točki prvega odstavka 49. člena ZPPreb-1, ki naj bi ga storil s tem, da za tujca A. A., ki ni imel veljavnega dovoljenja za prebivanje, potrdila o prijavi prebivanja ali vizuma za dolgoročno bivanje in se je nastanil v Republiki Sloveniji na naslovu ..., vendar ne pri stanodajalcu ali gostitelju, ne glede na trajanje nastanitve prijavi pristojni policijski postaji lastnik ali solastnik nepremičnine, v kateri se tujec nastani, najpozneje v treh dneh po prehodu državne meje; tujec je vstopil v Republiko Slovenijo dne 26.6.2021 na MP Obrežje (točka 2 izreka odločbe o prekršku).

8. Preizkus tako oblikovanega opisa dejanja pokaže, da konkretizacija opisanega dejanja v točki 1 izreka odločbe o prekršku ne ustreza zakonskim znakom prekrška po prvem odstavku 146. člena v zvezi s 15. členom ZTuj-2. V skladu s 15. členom ZTuj-2 posameznik ne sme ravnati tako, da s svojimi ravnanji omogoči ali pomaga, da tujec nezakonito vstopi, potuje v tranzitu ali prebiva na ozemlju Republike Slovenije. Po določbi prvega odstavka 146. člena ZTuj-2 se za prekršek z globo od 2.000 do 4.000 eurov kaznuje posameznik, ki omogoči ali pomaga, da tujec nezakonito prebiva na ozemlju Republike Slovenije (15. člen tega zakona). V izreku odločbe o prekršku se storilcu očita, da je prekršek storil s tem, da je kot samostojni podjetnik v zvezi z opravljanjem dejavnosti dovolil tujcu opravljati delo voznika in mu s tem omogočil nezakonito prebivanje. Očitek se torej dejansko nanaša na nezakonito zaposlovanje tujca, kar pa navedena določba ne ureja, temveč prepoveduje omogočanje ali pomoč pri nezakonitem vstopu, tranzitu ali prebivanju. Glede na to, da se storilcu prekršek očita, da ga je storil kot samostojni podjetnik pri opravljanju dejavnosti, pa je potrebno upoštevati tudi določbo 13. člena ZP-1, skladno s katero je samostojni podjetnik lahko odgovoren za prekršek samo, če je v predpisu o prekršku tako določeno. V določbi 146. člena ZTuj-2 pa ni določeno, da bi za prekršek lahko odgovarjal tudi samostojni podjetnik pri zaposlovanju tujca v zvezi z opravljanjem dejavnosti. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da konkretizacija opisa dejanja ne ustreza zakonskim znakom prekrška iz prvega odstavka 146. člena ZTuj-2, o čemer ima sodba pravilne razloge in je neutemeljena pritožbena trditev, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 9. Kar pa zadeva prekršek po 1. točki prvega odstavka 49. člena ZPPreb-1, kot je opisan v točki 2 izreka odločbe o prekršku, pa se pritožbeno sodišče načeloma strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje navedlo napačne razloge za ustavitev postopka. Zgolj dejstvo, da A. A., ko je podajal svojo izjavo pooblaščeni uradni osebi mobilnega oddelka Finančnega urada Kranj, domnevno ni bila zagotovljena pravica do uporabe jezika, ki ga razume, ne pomeni, da sodišče ne bi smelo upoštevati zapisnika o njegovi izjavi, temveč bi lahko v dokaznem postopku navedenega zaslišalo kot pričo s pomočjo tolmača in bi se na ta način lahko prepričalo o procesni veljavnosti njegove izjave. Vendar pa napačni razlogi za ustavitev postopka ne pomenijo take bistvene kršitve po drugem odstavku 155. člena ZP-1, ki bi vplivala na zakonitost sodbe o ustavitvi postopka. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je v izreku odločbe opis dejanja ostal zgolj na abstraktni ravni. Po določbi prvega odstavka 41. člena ZPPreb-1 tujca, ki nima dovoljenja za prebivanje, potrdila o prijavi prebivanja ali vizuma za dolgoročno bivanje in se nastani v Republiki Sloveniji, vendar ne pri stanodajalcu ali gostitelju, ne glede na trajanje nastanitve prijavi pristojni policijski postaji lastnik ali solastnik nepremičnine, v kateri se tujec nastani, najpozneje v treh dneh po prehodu državne meje. Po določbi 1. točke prvega odstavka 49. člena ZPPreb-1 se za prekršek z globo od 200 do 600 eurov kaznuje lastnik ali solastnik nepremičnine, ki tujca v roku ne prijavi ali odjavi pri pristojni policijski postaji (prvi odstavek 41. člena tega zakona). Primerjava zakonskega opisa in opisa v izreku odločbe pokaže, da izrek zgolj povzema abstraktne zakonske znake brez konkretizacije dejanja. Kot že rečeno, se tudi v tem primeru storilcu očita, da je prekršek storil kot samostojni podjetnik posameznik pri opravljanju dejavnosti in pritožbeno sodišče ponovno opozarja na določbo 13. člena ZP-1, skladno s katero je samostojni podjetnik lahko odgovoren za prekršek samo, če je v predpisu o prekršku tako določeno. V določbi 49. člena ZPPreb-1 pa ni določeno, da bi za prekršek lahko odgovarjal tudi samostojni podjetnik v zvezi z opravljanjem dejavnosti. Zato je podan razlog za ustavitev postopka po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker očitano dejanje ni prekršek.

10. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče po določilih tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.