Jedro

Niti na podlagi prevzema na delo v smislu 15. člena ZTPDR niti na podlagi 48. člena ZTPDR o pravici delovnega invalida do razporeditve na ustrezno delovno mesto v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, tožena stranka ni prevzela obveznosti plačila odpravnine tožniku in to tudi ne za primer, da mu preneha delovno razmerje zaradi stečaja delodajalca, h kateremu je bil razporejen oziroma prevzet na delo.

Izrek

V zvezi z odločitvijo o stroških postopka se revizija zavrže, v ostalem pa se revizija zavrne.

Obrazložitev

Predmet spora v tej zadevi je zahtevek tožnika za plačilo 2.000.000,00 SIT iz naslova odpravnine v zvezi s prenehanjem njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki v letu 2002, oziroma v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 14.3.2003 zaradi začetka stečaja nad družbo A. d.o.o., v katero je bil tožnik v mesecu septembru 2002 prevzet na delo.

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da ne obstoji podlaga za plačilo odpravnine, saj tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo zaradi opredelitve za trajni presežek.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških spremenilo tako, da je tožniku naložilo povračilo toženkinih stroškov postopka v znesku 212.526,00 SIT.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Ponavlja svoje navedbe o neustreznem pravnem pouku v sklepu tožene stranke o napotitvi tožnika na delo k drugemu delodajalcu in razporeditvi na ustrezno delovno mesto v letu 2002, zatrjuje, da je tožena stranka uporabila določbe Zakona o delovnih razmerjih v škodo tožnika, kot šibkejše stranke, da je sodišče v postopku neutemeljeno upoštevalo listino - pogodbo z družbo A. d.o.o., ki jo je tožena stranka predložila šele na zadnji obravnavi, graja odločitev o stroških postopka glede na to, da je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, delno pa je revizija nerazumljiva (pod tč. 2 obrazložitve).

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Glede odločitve o stroških postopka revizija ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki je v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega milijon tolarjev (2. odstavek 367. člena ZPP). V skladu z 39. členom ZPP se za ugotovitev vrednosti spornega predmeta, kot podlage za ugotovitev stvarne pristojnosti in pravice do revizije, vzame samo vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se pri tem ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. To hkrati pomeni, da glede stroškov in drugih postranskih terjatev revizije ni mogoče vložiti. Zato je sodišče revizijo, kolikor se nanaša na odločitev o stroških postopka, ki so bili uveljavljeni kot stranska terjatev, v skladu s 377. členom, v zvezi s 374. členom ZPP, kot dovoljeno zavrglo.

V zvezi z odločitvijo o zahtevku za plačilo odpravnine je sodišče v skladu s 371. členom ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah v reviziji navedenih razlogov, pri čemer je na pravilno uporabo materialnega prava pazilo tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je bilo vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga izpodbijani sodbi, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Revizijske navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker je pri izdaji sodbe upoštevalo listino, ki je bila neutemeljeno predložena šele na drugem obravnavnem naroku, bi lahko bile v revizijskem postopku upoštevne le, kolikor bi tožnik to kršitev neuspešno uveljavljal v pritožbenem postopku. V tej zvezi bi lahko šlo le za očitek kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki se v revizijskem postopku lahko upošteva le, če je bila storjena pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 370. člena ZPP). Ker tožnik tovrstne kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje v pritožbenem postopku ni uveljavljal, se nanjo v revizijskem postopku ne more več sklicevati.

V času prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) je v 3. odstavku 36.f člena določal pravico do odpravnine delavca, ki mu zaradi opredelitve za trajni presežek preneha delovno razmerje brez zagotovitve ustreznih del pri drugem delodajalcu. Po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, pri tožniku ni šlo za takšno prenehanje delovnega razmerja, temveč je bil v smislu prevzema na delo kot invalid 3. kategorije razporejen na ustrezno delo k drugemu delodajalcu, ker tožena stranka z ustreznim prostim delovnim mestom ni razpolagala. Niti na podlagi prevzema na delo v smislu določb 15. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in niti na podlagi določb o pravici delovnega invalida do razporeditve na ustrezno delovno mesto v skladu s preostalo delovno zmožnostjo v smislu 48. člena ZTPDR tožena stranka ni prevzela obveznosti plačila odpravnine in to tudi ne za primer, da tožniku preneha delovno razmerje zaradi stečaja delodajalca, h kateremu je bil razporejen, oziroma prevzet na delo. Zato je sodišče pravilno presodilo, da zahtevek za plačilo odpravnine ni utemeljen.

Glede na povedano je sodišče ugotovilo, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi določb 378. člena ZPP v tem delu revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.