Jedro

Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da gre pri tožnici za zmerno plevropulmunalno azbestozo (difuzno intersticijsko pljučno fibrozo) in to s pomočjo medicinske dokumentacije in izvedenke medicinske stroke, ki je tudi potrdila, da se ta bolezen uvršča med poklicne bolezni, ki jih določa pravilnik. Pri tem okoliščina, da na podlagi pravilnika opravlja verifikacijo poklicnih bolezni posebna interdisciplinarna skupina strokovnjakov, ne more spremeniti dejstva, da je bilo pri tožnici v sodnem postopku ugotovljeno, da ima zmerno plevropulmunalno azbestozo in morebitna verifikacija tožničine bolezni po tej komisiji dejanskih ugotovitev ne more spremeniti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvi in tretji toči izreka tako s p r e m e n i , da je tožena stranka dolžna plačati tožnici še 300.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 27.5.2002 do 3.2.2004 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM, od 4.2.2004 dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, in ji povrniti še stroške postopka v višini 18.604,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.2.2004 dalje do plačila v roku 15 dni.

V ostalem delu se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje .

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 10.395,00 SIT v roku 15 dni.

Zavrneta se predloga tožeče in tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.700.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 27.5.2002 do 3.2.2004 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM, od 4.2.2004 do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (1. točka izreka), zavrnilo višji tožbeni zahtevek (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 121.704,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.2.2004 dalje (3. točka izreka).

Proti sodbi se pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter v zvezi s tem zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani del sodbe tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je prisojena denarna odškodnina v višini 2.700.000,00 SIT po njenem mnenju prenizka in ne predstavlja pravične denarne odškodnine ob upoštevanju telesnih in duševnih bolečin, ki jih je tožnica že pretrpela in jih bo še morala glede na predviden potek njene z azbestom povezane bolezni z diagnozo zmerna plevropulmonalna azbestoza. Tožnica je zahtevala za telesne bolečine in nevšečnosti, pretrpljene med dosedanjim zdravljenjem, in za bodoče telesne bolečine 2.000.000,00 SIT. Sodišče je zahtevku ugodilo le v višini 700.000,00 SIT. Po mnenju tožnice je prisojena višina odškodnine v tem delu vsekakor prenizka. Tožnici je namreč ugotovljena bolezen z diagnozo zmerna plevropulmonalna azbestoza in sicer boluje za difuzno intersticijsko pljučno fibrozo. Zdravstvene težave in s tem povezane bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja so pri tožnici intenzivneje prisotne zadnjih pet let. V tem času je bila tožnica zaradi azbestne bolezni trikrat rentgensko slikana (pred letom 1999 na vsaki dve leti ob obdobnih pregledih), enkrat HRCT slikana, opravila je bronhoskopijo, spirometrijo, transbronhialno biopsijo, več pregledov pri splošnem zdravniku in rentgenologu. Iz mnenja izvedenke prof. E. M. M. izhaja, da je pri tožnici zaradi njene azbestne bolezni prisotna zmerna restriktivna motnja ventilacije, torej zmerno zmanjšanje pljučnih volumnov pri dihanju. To je potrdila tudi tožnica sama, ko je povedala, da se ob vsakem naporu zelo hitro zadiha, zaradi česar ne hodi več na sprehode, ker ne ve, ali bo zmogla priti nazaj do doma, zadiha se že s hojo po hiši in okrog nje. Sapo ji poberejo tudi gospodinjska opravila, ob tem se ponavadi pojavi tudi močna pekoča bolečina v hrbtu. Tožnica tudi suho dražeče kašlja, kar je razvidno iz izvedenskega mnenja prof. M. M., česar sodišče pri oceni tožničinih težav sploh ni upoštevalo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče upoštevalo tožničine telesne bolečine in nevšečnosti, povezane z zdravljenjem njene azbestne bolezni, le v višini 25 %, preostali del zdravstvenih težav (75 % ) pa pripisalo tožničini neazbestni bolezni, kar naj bi prav tako izhajalo iz izvedenskega mnenja. Tožnica se s tem ne strinja. Navedena ugotovitev nikakor ne pomeni dejanskega stanja in niti ni mogoče takega zaključka sprejeti na podlagi navedenega izvedenskega mnenja. Izvedenka namreč navaja, da predstavlja 75 % vzrokov za občutenje bolezni in zmanjšanje življenjskih zmožnosti tožničina maligna bolezen dojke in rebrne mrene, preostalih 25 % pa parenhimska bolezen pljuč (fibroza). Iz navedenega torej jasno izhaja, da je izvedenka v procentih opredelila le vpliv tožničine azbestne in neazbestne bolezni na njeno zmanjšanje življenjskih sposobnosti. Navedenega procenta nikakor ni mogoče uporabiti pri ocenjevanju telesnih bolečin in nevšečnosti, ki jih je tožnica imela in jih bo še imela zaradi zdravljenja njene azbestne bolezni. Sodišče je pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, ko je kot pravično in primerno odškodnino za pretrpljeni in bodoči strah zaradi azbestne bolezni prisodilo tožnici odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT. Premalo je upoštevalo dejstvo, da gre pri tožnici za konstanten, intenziven in objektivno utemeljen strah, ki je specifičen za azbestne bolnike, saj so oboleli za boleznijo, katere napredovanje je nepredvidljivo. Tožnici so dobro poznani primeri azbestnih bolnikov neposredno iz okolja, v katerem živi, sodišču pa primeri iz sodne prakse, ko je prišlo do relativno hitrega napredovanja azbestne bolezni. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je mogoče pričakovati počasen progres tožničine parenhimske pljučne bolezni, intenzitete oziroma dinamike progresa pa ni mogoče predvideti. Vse navedeno tožničin strah povečuje in krepi, česar pa sodišče pri odmeri pravične denarne odškodnine ni oziroma je premalo upoštevalo. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na denarno odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, priznalo le v višini 1.000.000,00 SIT, čeprav iz izvedenih dokazov izhaja, da je denarna odškodnina v navedeni višini občutno prenizka. Vsekakor bi pri določitvi višine pravične denarne odškodnine sodišče moralo upoštevati vse ugotovljene spremembe življenjskih sposobnosti tožnice od nastopa oziroma ugotovitve njene azbestne bolezni. Stara je namreč 69 let, torej bil lahko, če je ne bi ovirala njena azbestna bolezen, živela relativno aktivno življenje - hodila na sprehode, v hribe, na izlete, obdelovala vrt itd., za kar pa je prav zaradi svoje z azbestom povezane bolezni prikrajšana. Kot je že ugotovila izvedenka, je pri tožnici od leta 1999 zaradi njene azbestne bolezni zmanjšana pljučna funkcija za 9 %, tožničina vitalna kapaciteta je znižana za 46 %, FEV1 pa za 35 %, kar izvedenka opredeljuje kot restriktivne motnje ventilacije srednje težke stopnje. Ob upoštevanju vsega navedenega in izpovedi tožnice v zvezi z zmanjšanjem njenih življenjskih spodobnosti je prisojena odškodnina za to obliko nepremoženjske škode prenizka. Tožnica še poudarja, da mora sodišče pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo za vsak primer posebej v prvi vrsti upoštevati predvsem individualne okoliščine primera, pri tem pa se mora držati tudi okvirov, ki jih je začrtala sodna praksa. Glede na znane primere iz sodne prakse in njihovo primerljivost je tožnica prepričana, da je sodišče odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine, pretrpljeni in bodoči strah ter zmanjšanje življenjskih aktivnosti ocenilo prenizko.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišču tožbeni zahtevek tožeče stranke v napadenem delu zavrne oziroma podrejeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je izvedenka pri tožnici ugotovila azbestno bolezen. Ker gre pri tožnici za poklicno bolezen, saj je prišlo do obolenja v zvezi z opravljanjem dela za toženo stranko, bi bilo treba upoštevati avgusta 2003 objavljen Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni in Pravilnik o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, ki v ki v 2. odst. 4. čl. določa, da verifikacijo poklicne bolezni izvaja interdisciplinarna skupina strokovnjakov. Ker gre za bivšo delavko tožene stranke, bi moralo iti diagnosticiranje poklicne bolezni v skladu z zgoraj navedenimi pravilniki. Kar zadeva odškodnino za posamezne oblike negmotne škode tožena stranka v pritožbi ponavlja pripombe na podano izvedensko mnenje in posledično na odmero odškodnine, ki naj bi šla tožnici. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti se je prvostopno sodišče pri odmeri odškodnine iz tega naslova oprlo predvsem na mnenje izvedenke v delu, ko ta navaja, da je 75 % vzrokov za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pripisati neazbestni bolezni, 25 % pa azbestni. Že zgolj ta delitev procentov kaže na to, da zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožnici izhaja iz drugih bolezni, pri čemer ni zanemarljivo dejstvo, da je bila tožnica v letu 1999 operirana zaradi raka in je imela v nadaljevanju in še ima dolgo in mučno zdravljenje ter da se je borila za golo preživetje. Od leta 1999 do 2003 naj bi bilo pri tožnici ugotovljeno blago napredovanje azbestne bolezni, kar po mnenju tožene stranke ni izkazano. Funkcijski zmogljivosti pljuč zaradi azbestne bolezni pripisuje izvedenka 9 % (primerjava 1999 - 2003), kar je še vedno v območju pričakovanega normalnega območja vrednosti. Po mnenju izvedenke je v letu 1999 maligna bolezen dojke vplivala na življenjske sposobnosti tožnice in njeno kvaliteto nadaljnjega življenja. Vpliv azbestoze na življenje tožnice je kljub prikazanim 25 % po mnenju tožene stranke zanemarljiv, in sicer zato, ker ni izkazano, v čem je tožnica prikrajšana izključno zaradi azbestne bolezni. Prvostopno sodišče navaja na eni strani, da azbestoza bistveno ne zmanjšuje življenjskih aktivnosti tožnice, po drugi strani pa da jo omejuje pri izvajanju le-teh, kar enostavno ne gre skupaj. Zato tožnici iz tega naslova odškodnina ne pripada. Kar zadeva telesne bolečine, ni razvidno, katere preiskave so izključno v povezavi z azbestno boleznijo. Bronhoskopija se ni delala zaradi ugotovitve azbestne bolezni, pač pa kot izhaja iz izvedenskega mnenja, iz drugih razlogov: zaradi suma na raka, saj so pri tožnici našli tumorsko tkivo v rebrni mreni. Slikanje pri toženi stranki vsaki dve leti, ko je tožnica delala pri njej, tudi ne more biti pravno upoštevano (institut zastaranja). Glede bolečin je treba povedati, katere so izključno v povezavi z azbestno boleznijo. Enako velja za neprijetnosti (težave z dihanjem), ki jih navaja tožnica. Zmerna motnja ventilacije ne more biti upoštevna, saj je v mejah normale. Progres azbestne bolezni bo pri tožnici počasen, pri čemer je treba upoštevati tudi njeno starost. Upoštevaje vse navedeno je odškodnina iz tega naslova previsoko odmerjena. Glede strahu navaja sodišče, da tožnico skrbi, kaj bo z njo in da se večkrat tudi zjoka. Prvostopno sodišče je pri tem premalo upoštevalo dejstvo, da hodi tožnica na kontrolne preglede in da jemlje hormonska zdravila zaradi raka. Objektivno gledano je ta strah sigurno bolj obremenjuje kot azbestna bolezen, za katero je izvedenka tudi sicer navedla, da napreduje počasi, medtem ko za napredovanje raka lahko tožnica izve ob vsakem kontrolnem pregledu. Razvoj hujših bolezni iz azbestne glede na nepredvidljivost azbestne bolezni je bodoče nesigurno dejstvo. Niti s stopnjo verjetnosti se ne more trditi, da bo pri tožnici prišlo do razvoja hujše bolezni. Da veliko ljudi z okolja tožnice umre, je relativen pojem. Sicer pa tožnica lahko vidi tudi take, ki z azbestno boleznijo živijo. Glede na navedeno tožena stranka predlaga ustrezno znižanje že prisojene odškodnine za to obliko negmotne škode.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Najprej k pritožbi tožene stranke glede temelja odškodninskega zahtevka: V pritožbi tožena stranka izpostavlja temelj odškodninskega zahtevka glede vprašanja obstoja poklicne bolezni azbestoze in posledično temu odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo zaradi bolezni trpi tožnica s tem, ko trdi, da bi moralo iti diagnosticiranje poklicne bolezni v skladu z določili Pravilnika o seznamu poklicih bolezni (Ur.l. RS, št. 85/2003) in Pravilnika o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (Ur. l. RS št. 29/97) in bi morala verifikacijo poklicne bolezni opraviti interdisciplinarna skupina strokovnjakov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da gre pri tožnici za zmerno plevropulmunalno azbestozo (difuzno intersticijsko pljučno fibrozo) in to s pomočjo medicinske dokumentacije in izvedenke medicinske stroke, ki je tudi potrdila, da se ta bolezen uvršča med poklicne bolezni, ki jih določa omenjeni pravilnik. Pri tem okoliščina, da na podlagi pravilnika opravlja verifikacijo poklicnih bolezni posebna interdisciplinarna skupina strokovnjakov, ne more spremeniti dejstva, da je bilo pri tožnici v sodnem postopku ugotovljeno, da ima zmerno plevropulmunalno azbestozo in morebitna verifikacija tožničine bolezni po tej komisiji dejanskih ugotovitev ne more spremeniti. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je za tožničino škodo podana odgovornost tožene stranke na podlagi 173. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se uporablja na podlagi določila 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Azbestni prah je nevarna stvar in njegovo vdihavanje hudo škoduje zdravju. V tem postopku je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je tožnica pri zaposlitvi pri toženi stranki bila izpostavljena vdihavanju tega prahu brez potrebnih zaščitnih sredstev, zato pomeni razvoj poklicne bolezni azbestoze pri tožnici škodo, za katero odgovarja tožena stranka, ker predstavlja proizvodnja, v kateri se je uporabljal azbest, nevarno dejavnost. Po 173. čl. ZOR se šteje za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, da izvira iz te dejavnosti, razen če se ne dokaže, da ni bila vzrok. Tega toženi stranki ni uspelo dokazati, zato je odgovorna tožnici za nastalo škodo kot subjekt, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo (1. odst. 174. čl. ZOR).

Nato o pritožbah obeh pravdnih strank glede višine prisojene odškodnine: Obe pravdni stranki, vsaka iz svojega gledišča, izpodbijata višino dosojene odškodnine in sicer tožena stranka, da je previsoka in tožeča stranka. da je prenizka, zato je obe pritožbi pritožbeno sodišče obravnavalo skupaj, ker so za presojo utemeljenosti odločilne iste okoliščine.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbi 200. in 203. čl. ZOR in ali je tožnici prisodilo pravično odškodnino ob upoštevanju prizadete dobrine ter namena odškodnine, da ta ni v nasprotju z njeno naravo in splošnimi družbenimi razmerami, poleg tega pa mora sodišče upoštevati tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa, in skušajo ohraniti pravična razmerja med škodo določenega obsega in odškodnino zanje. Odškodnina je nujno povezana tudi z individualizacijo posameznega primera, zato je pri odločanju treba upoštevati tako širše okoliščine - medsebojno primerjavo posameznih škod in prejetih odškodnin, kot tudi specifične okoliščine pri posameznih odškodninskih upravičencih. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja pravilno upoštevalo, da so pri tožnici življenjske funkcije znižane za 25 % zaradi poklicne bolezni, ostale telesne motnje, ki jih tudi občuti, pa so posledica prestane oziroma s kemoterapijo zdravljene bolezni dojke in razširitve te bolezni na rebrno mreno. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnice in izvedenskega mnenja ugotovilo, da so pri tožnici zaradi azbestne bolezni zmanjšane telesne sposobnosti za opravila s telesnim naporom, za hitro hojo, za dvigovanje in prenašanje težjih bremen, za lahka fizična opravila pa ni večjih omejitev pljučnih zmogljivosti. Po mnenju izvedenke pljučna fibroza blago napreduje in temu dejstvu izvedenka pripisuje 25 % vzrokov za omejitev življenjskih funkcij, večina tožničinih težav pa izvira iz neazbestne bolezni. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da azbestoza bistveno ne zmanjšuje življenjskih aktivnosti tožnice, vseeno pa jo omejuje pri izvrševanju le-teh, in ne gre za nikakršno nasprotje, kot trdi tožena stranka. Tožnica trpi zaradi posledic azbestne bolezni določene omejitve pri vsakdanjem življenju in zaradi tega duševno trpi. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za to škodo opravilno upoštevalo vse ugotovljene spremembe življenjskih sposobnosti in je v tem delu pritožbeni očitek tožnice neutemeljen. Po oceni pritožbenega sodišča je odškodnina, ko jo je sodišče prve stopnje priznalo iz naslova duševnih bolečin zaradi znižanja življenjskih aktivnosti v višini 1.000.000,00 SIT, primerna in sta glede tega pritožbi tožnice in tožene stranke neutemeljeni, tudi glede na specifičen položaj tožnice zaradi vpliva drugih bolezni na zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki prevladujejo.

Glede pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zaradi azbestoze tožnica doslej trpela telesne bolečine manjše intenzitete. Tudi tu je v skladu z mnenjem izvedenke pravilno razmejilo vpliv azbestoze od vpliva drugih bolezni in upoštevalo enako razmerje kot pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar je po oceni pritožbenega sodišča pravilno. Pri tožnici so prisotni simptomi in posledice nepoklicnega obolenja in poklicne bolezni, pri čemer močno prevladuje nepoklicni vzrok. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila pri tožnici azbestoza ugotovljena z rentgensko sliko pljuč, HRCT pljuč in transbronhialno biopsijo pljuč, kar so gotovo neprijetnosti, ki spremljajo diagnosticiranje in zdravljenje bolezni in je sodišče prve stopnje pravilno razmejilo preiskave, na podlagi katerih je bila pri tožnici ugotovljena azbestoza, od drugih preiskav in pri odmeri odškodnine upoštevalo le tiste preiskave, ki so bile potrebne, da je bila ugotovljena azbestoza pri tožnici. Tožnica je povedala, da čuti bolečine v predelu hrbta in ima težave z dihanjem že ob manjših naporih. Tožničino izpoved potrjuje tudi izvedensko mnenje, v katerem izvedenka ugotavlja zmerno zmanjšanje pljučnih volumnov pri dihanju in postopen in počasen progres azbestoze. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vrsto obolenja in ob dokazanem napredovanju upravičeno predvidevalo tudi nadaljnje bolečine in slikanja ter druge preiskave, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina v višini 700.000,00 SIT primerna in sta obe pritožbi v tem delu neutemeljeni.

Pač pa je utemeljena pritožba tožnice, ko opozarja, da je odškodnina za strah prenizko odmerjena. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo, da je tožnico strah, kaj bo z njo, da jo je strah bolezni, ker je veliko ljudi iz njenega okolja umrlo prav zaradi azbestne bolezni, oceno izvedenke, da azbestna bolezen pri tožnici sicer počasi, toda vseeno napreduje in splošno znano dejstvo, da se iz bolezni azbestoze lahko razvijejo hujše bolezni. Pritožba tožnice pravilno opozarja, da gre pri tožnici za konstanten, intenziven in objektivno utemeljen strah, ki je specifičen za azbestne bolnike, saj so oboleli za boleznijo, katere napredovanje je nepredvidljivo. Tožnici so tudi poznani primeri azbestnih bolnikov iz neposrednega okolja, pri katerih je prišlo do relativno hitrega napredovanja bolezni, kar vse še krepi tožničin strah. Neutemeljene so trditve tožene stranke v pritožbi, da objektivno gledano tožnico strah zaradi neazbestne bolezni bolj obremenjuje kot azbestna bolezen, saj kaj takega iz njenega zaslišanja ne izhaja, poleg tega pa tožničina neazbestna bolezen trenutno povsem miruje. Po oceni pritožbenega sodišča bi bila za to obliko škode primerna odškodnina v višini 1.300.000,00 SIT, torej za 300.000,00 SIT višja, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je tožnici zvišalo odškodnino za 300.000,00 SIT z obrestmi in v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (4. točka 358. člena ZPP), v ostalem pa je obe pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Stroške postopka obeh pravdnih strank in intervenienta do izdaje sodbe na prvi stopnji je sodišče prve stopnje odmerilo po višini, pritožbi pa višine ne izpodbijata. Je pa porazdelitev stroškov glede na uspeh v pravdi sedaj drugačna in znaša uspeh tožeče stranke 71,5 % in tožene stranke 28,5 %. Stroški tožnice, kot jih je že ugotovilo sodišče prve stopnje, znašajo 405.400,00 SIT in glede na 71,5 % uspeh ji pripada 289.861,00 SIT. Stroški tožene stranke znašajo 390.110,00 SIT in glede na 28,5 % uspeh, ji pripada 111.181,35 SIT. Stroški intervenienta pa znašajo 134.640,00 SIT in glede na uspeh mu pripada 38.372,40 SIT. Po pobotanju stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožnici 140.308,00 SIT in je zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem izreku spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg že prisojenih stroškov 121.704,00 SIT, dolžna povrniti še 18.604,00 SIT.

Pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 115.500,00 SIT (875 točk za sestavo pritožbe in 20 % DDV), posvet s stranko pa je že zajet v nagrado za sestavo pritožbe, zato ga pritožbeno sodišče ni priznalo. Glede na uspeh s pritožbo (9 %) pripadajo tožeči stranki stroški pritožbenega postopka v višini 10.395,00 SIT. Izrek o stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP.

Tožeča in tožena stranka sta odgovorili na pritožbi, vendar odgovora nista ničesar doprinesla k razrešitvi zadeve, zato tudi stroški niso bili potrebni (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).