Jedro

V primeru odvzema pogodbenega predmeta ne pride v poštev uporaba 495. člena OZ, ki določa rok za uveljavljanje kupčeve pravice iz pravnih napak oziroma pravic do odstopa od pogodbe ali pravice do sorazmernega znižanja kupnine in pravice do povračila škode. Po prvem odstavku 490. člena OZ velja, če druga oseba kupcu stvar vzame, domneva, da je kupec z nastopom tega pravnega dejstva uresničil pravico odstopiti od pogodbe, ki jo OZ izrazi z besedami "je pogodba razdrta po samem zakonu".

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnikom vrniti zneske v višini: prvemu tožniku in drugi tožnici nerazdelno znesek 8.308,58 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2018 dalje do plačila, tretje tožnici znesek 5.788,88 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2018 dalje do plačila, četrti tožnici znesek 5.743,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2018 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožnikom v roku 15 dni po prejemu sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 1.986,56 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper to sodbo se je pritožil toženec iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitve pravic iz 2. in 25. člena Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Navaja, da prodaja tuje stvari implicira, da gre za pravno napako posla, zato je pravne posledice treba presojati po določilih 488. do 490. člena Obligacijskega zakonika (OZ1). Stališče pravne teorije je, da v primeru, ko kupec ne pridobi lastninske pravice na kupljeni stvari, prodajalec za obstoj lastninske pravice odgovarja na podlagi jamčevanja za pravne napake izpolnitve. Kupec, ki ni izpolnil svojih bremen za izpolnjevanje jamčevalnih zahtevkov, se po izpolnitvi ne more sklicevati na določbo 440. člena OZ, ki je sicer zanj ugodnejša. Razlogi sodbe so zato v nasprotju med seboj, ko sodba po eni strani zavzame stališče, da gre za prodajo tuje stvari, po drugi strani pa poda oceno, da ni prišlo do pravne napake v prodajnih pogodbah. Takšno nasprotje razlogov o odločilnih dejstvih pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP2). Ni jasen zaključek sodišča, da ne gre za omejevanje lastninske pravice in da v spornem deležu do lastninske pravice sploh ni prišlo. Prodaja tuje stvari sopogodbenika veže in ne gre za nedopusten predmet pogodbe. Primarna sankcija za pravno napako je odprava napake in le če ni mogoče doseči namena pogodbe, sme kupec razdreti pogodbo zaradi napake. Toženec je tožnikom prodal stvar s pravno napako, zato je nepravilen nasproten zaključek sodbe. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče zaključiti, da prodajne pogodbe zaradi pravne napake ni bilo več mogoče realizirati, zato so tožniki imeli pravico do odstopa od pogodbe. Z dnem prejema odstopne izjave tožnikov bi bila pogodba razvezana, razveza pa bi aktivirala kondikcijski zahtevek tožnikov.

Izpodbijana sodba je nejasna in nezakonita tudi v tistem delu, kjer sodišče navaja, da je prišlo do naknadne delne nezmožnosti izpolnitve. Sodišče ne navede materialnopravne podlage za svojo odločitev v tem delu, kar pomeni relativno bistveno kršitev postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Gre tudi za kršitev pravice toženca do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), saj je zaradi tega onemogočena učinkovita pritožba. Tožniki so zahtevali sorazmerno znižanje kupnine, zato bi moral biti tožbeni zahtevek za znižanje kupnine oblikovalen. Tožba je zato nesklepčna.

Predvsem pa bi morali tožniki svoje pravice iz pravnih napak uveljavljati v enem letu od dneva, ko so zvedeli za pravico tretjega, v skladu z določbo 1. odstavka 495. člena OZ, v nasprotnem primeru njihova pravica iz tega naslova ugasne. Pravica tožnikov, da uveljavljajo odstop od pogodbe ali znižanje kupnine, je tako ugasnila 17.9.2015, ko je preteklo eno leto od pravnomočnosti sklepa o dedovanju, izdanega dne 17.9.2014, saj so najkasneje takrat izvedeli za pravico tretjega. V primeru, ko gre za prodajo tuje stvari, po naravi stvari ne more iti za naknadno delno nezmožnost izpolnitve, saj je v takem primeru neizpolnitev nemogoča že od samega začetka. Razlogi sodbe so zato v nasprotju med seboj, ko sodba po eni strani zavzame stališče, da gre za prodajo tuje stvari, po drugi strani pa poda oceno, da je nastopila naknadna delna nezmožnost izpolnitve. Gre za bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Zaključek sodišča je, da je prilagoditev zaradi delne naknadne nemožnosti izpolnitve nastopila po samem zakonu, hkrati pa sodba nima razlogov o tem, kdaj je ta prilagoditev nastopila. Toženec se ne strinja z zaključkom sodišča, da pogodba ostane v veljavi. Dejstvo je, da toženec ni bil solastnik do 1/7 nepremičnine, zato bi se morala tudi sama pogodba prilagoditi, torej bi moralo priti do delnega razdrtja pogodbe (oziroma delnega odstopa od pogodbe). Zaključek sodišča, da je za konkretno zadevo relevanten splošni zastaralni rok po 346. členu OZ, je zmoten.

Stališče sodbe, da kupca v konkretnem primeru ne veže noben prekluzivni rok, ki sicer velja za vse jamčevalne zahtevke iz naslova uveljavljanja pravnih napak, je v nasprotju z načelom pravne varnosti in predvidljivosti, ki sta bistvo načela pravne države, zagotovljenega v 2. členu Ustave. Tožniki v konkretnem primeru toženca niso z ničemer pravočasno obvestili, da bodisi odstopajo od pogodbe bodisi zahtevajo vračilo dela kupnine oziroma sploh da imajo kakršnekoli zahtevke do njega, potem ko so ugotovili, da je šlo v enem delu pogodbe za prodajo tuje stvari. Konkretni zapuščinski postopek bi lahko trajal še poljubno dolgo, s stališča pravne varnosti pa je nesprejemljivo, da bi se šele na njegov pravnomočni zaključek vezale posledice oziroma sankcije za pravne napake. Nenazadnje pa so tožniki tudi ob upoštevanju datuma pravnomočnosti sklepa o dedovanju (17.9.2014) zamudili enoletni prekluzivni rok, saj so tožbo vložili šele dne 5.7.2019. 3. Tožniki so vložili odgovor na pritožbo. Ker pa je bil ta vložen en dan po poteku tridesetdnevnega roka, ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo (2. odst. 344. člena ZPP).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bil toženec prvotno s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v ..., opr. št. II D 1303/93, z dne 10.10.2002, razglašen za dediča z dednim deležem do 1/7 nepremičnin parc. št. 73/12 in 14, obe ..., - da je dne 19.12.2005 toženec kot eden izmed prodajalcev sklenil tri prodajne pogodbe, na podlagi katerih je v celoti odsvojil svoj solastninski delež do 1/7 na nepremičnini parc. št. 14, k.o ..., v tem času pa je toženec razpolagal s klavzulo pravnomočnosti navedenega sklepa o dedovanju (z dnem 29.4.2004), - da je bil prvotni sklep o dedovanju razveljavljen in je bil dne 1.12.2010 izdan sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v ..., opr. št. III D 1702/2008, ki je postal pravnomočen dne 17.9.2014, na podlagi katerega je tožencu kot dediču pripadel dedni delež v višini 1/16, - da je toženec s prodajnimi pogodbami tožnikom prodal tujo stvar za razliko deleža med 1/7 in 1/16 nepremičnine, saj ta že ob sklenitvi prodajnih pogodb ni bila v njegovi lasti. Za to razliko deleža so se na podlagi novega sklepa o dedovanju dne 10.2.2015 vknjižili tretji.

Navedena dejstva med pravdnimi strankami niso bila sporna.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi pravnih pravil o naknadni delni nemožnosti izpolnitve. Res sodišče prve stopnje ni navedlo konkretne določbe OZ, vendar zaradi tega ni onemogočen pritožbeni preizkus odločitve, saj je glede na razloge sodišča prve stopnje mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje uporabilo določbo 2. odst. 116. člena OZ. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Prav tako tožencu zato ni bila odvzeta možnost učinkovite pritožbe. V sodbi ni takšnih nasprotij, ki bi onemogočala preizkus odločitve (bistvena kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana), temveč gre za vprašanje pravilnosti uporabe materialnega prava.

7. Pritožbeno sodišče meni, da pravil o delni nemožnosti izpolnitve v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Za delno nemožnost izpolnitve v smislu 2. odst. 116. člena OZ ne gre v primeru izpolnitve s stvarno ali pravno napako, kjer naknadna izpolnitev ni mogoča, v tem primeru upniku ostanejo drugi jamčevalni zahtevki in povrnitev škode. Po večinskem stališču je v smislu člena 116 OZ relevantna le objektivna (absolutna) nemožnost, kar pomeni, da obveznosti ni mogoče izpolniti, tj. nihče na svetu je ne more izpolniti.3 Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je v obravnavanem primeru v določenem delu šlo za prodajo tuje stvari. Zakonska določba (440. člena OZ) izrecno poudarja, da je prodaja tuje stvari mogoča. Ne gre niti za nedopusten niti za nemožen pravni posel. Zaveza prodajalca, ki prodaja tujo stvar, ni nemožna, saj obstaja možnost, da prodajalec naknadno pridobi lastninsko pravico in s tem ustvari pogoje za prenos lastninske pravice.4

8. Za odločitev v konkretni zadevi se je zato treba vprašati, kakšne so posledice dejstva, da se je po sklenitvi prodajnih pogodb izkazalo, da toženec za razliko deleža med 1/7 in 1/16 sporne nepremičnine, že v času sklepanja prodajnih pogodb ni bil njen lastnik (sklep o dedovanju je le deklaratorne narave) oziroma so se za to razliko dne 10.2.2015 v zemljiško knjigo na podlagi novega sklepa o dedovanju vknjižile tretje osebe.

9. S sklenitvijo prodajne pogodbe se prodajalec zaveže, da bo opravil razpolagalni pravni posel, potreben za prenos lastninske pravice na kupca, in da bo opravil druga pravna dejanja oziroma zagotovil ustrezne pogoje, da bo kupec stvar prejel v ustreznem pravnem stanju. Prodajalčeva izpolnitev ima značilnost izpolnitve s pravno napako, če obstaja položaj, ko pogoji za pridobitev lastninske pravice v korist kupca niso izpolnjeni oziroma prenehajo. Položaj, da pogoji za pridobitev lastninske pravice v korist kupca niso izpolnjeni, OZ v 1. odst. 488. člena označuje z besednim nizom "na prodani stvari ima kdo tretji pravico, ki izključuje kupčevo pravico." Kupčevo (lastninsko) pravico izključujeta oziroma preprečujeta pravno možnost, da bi kupec na podlagi razpolagalnega pravnega posla, ki ga je v njegovo korist opravil prodajalec, pridobil lastninsko pravico na stvari, ki je predmet prodaje, lastninska pravica druge osebe oziroma pravica do prepovedi odtujitve in obremenitve.5

10. 1. odst. 490. člena OZ določa, da če prodajalec ne ravna po kupčevi zahtevi in kdo kupcu stvar vzame, je pogodba razdrta po samem zakonu; če pa je kupčeva pravica zmanjšana ali omejena, sme kupec po svoji izbiri odstopiti od pogodbe ali zahtevati sorazmerno znižanje kupnine. Po oceni pritožbenega sodišča je situacijo v konkretni zadevi mogoče podrediti prvemu delu zgoraj navedenega določila, ki navaja, "da je bila kupcu stvar vzeta". V času sklenitve prodajnih pogodb je overjeno zemljiškoknjižno dovolilo toženca omogočalo vpis kupcev v zemljiško knjigo (obe pogodbeni stranki pri tem nista vedeli, da gre delno za prodajo tuje stvari). Zaradi naknadne razveljavitve klavzule pravnomočnosti na prvotnem sklepu o dedovanju in izdaje novega sklepa o dedovanju pa je prišlo dne 10.2.2015 do naknadne vknjižbe tretjih oseb na deležu, ki ustreza razliki deleža med 1/7 in 1/16 sporne nepremičnine in na tej razliki vknjižba kupcev ni bila možna kljub izdanemu zemljiškoknjižnemu dovolilu. Ta situacija po mnenju pritožbenega sodišča ustreza pojmu odvzema stvari. Drugi del določila 1. odst. 490. člena OZ ureja zmanjšanje kupčeve pravice ali njeno omejitev, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Ne gre namreč zgolj za zmanjšanje pravice, temveč za odvzem stvari (določenega solastninskega deleža). Zato je prišlo z vknjižbo tretjih oseb v zemljiško knjigo do razdrtja prodajnih pogodb po samem zakonu v delu, ki se nanaša na solastniški delež, ki ni bil last toženca, in glede katerega vknjižba kupcev zaradi naknadne vknjižbe tretjih oseb glede na stanje zemljiške knjige ni bila možna. V primeru odvzema pogodbenega predmeta ne pride v poštev uporaba 495. člena OZ, ki določa rok za uveljavljanje kupčeve pravice iz pravnih napak oziroma pravic do odstopa od pogodbe ali pravice do sorazmernega znižanja kupnine in pravice do povračila škode. Po 1. odst. 490. člena OZ velja, če druga oseba kupcu stvar vzame, domneva, da je kupec z nastopom tega pravnega dejstva uresničil pravico odstopiti od pogodbe, ki jo OZ izrazi z besedami "je pogodba razdrta po samem zakonu". Pravna posledica razdrtja pogodbe oziroma domneve, da je kupec uresničil pravico odstopiti od pogodbe na podlagi prodajalčeve odgovornosti za pravne napake, je enaka posledici v primeru, ko je dvostranska pogodba razvezana zaradi neizpolnitve (smiselna uporaba 477. člena OZ). Učinki (delne) razveze dvostranske pogodbe zaradi neizpolnitve pa so urejeni v 111. členu OZ, ki določa, da ima stranka, ki je izpolnila pogodbo, ki je bila kasneje (delno) razvezana, pravico do vrnitve tistega, kar je dala (2. odst. 111. člena OZ). Vrnitev pa lahko zahteva v splošnem zastaralnem roku 5 let, ki v času vložitve tožbe še ni potekel, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ne gre torej za zahtevek za znižanje kupnine, kot zmotno meni pritožnik, temveč za zahtevek za vrnitev dela kupnine zaradi delnega razdrtja pogodbe. Od dne 16.11.2018 dalje, ko je toženec prejel poziv tožnikov za plačilo vtoževanega zneska, pa je toženec nedvomno v zamudi s plačilom (vrnitvijo dela kupnine) in je zato dolžan tožnikom plačati tudi zakonske zamudne obresti (193. člen OZ).

11. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na navedeno pravilna, čeprav na drugi materialnopravni podlagi, to je na podlagi določb o sankcijah za pravne napake, na katere se je skliceval in se tudi v pritožbi sklicuje tudi toženec (prav tako tudi tožniki v postopku na prvi stopnji), pri čemer pa ta zmotno meni, da je treba v konkretnem primeru uporabiti tudi določbo 495. člena OZ o enoletnem prekluzivnem roku.

12. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (1. odst.154. člena ZPP), enako velja za tožnike, katerih odgovor na pritožbo je bil prepozen.

1 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami 3 O tem glej Damjan Možina: Komentar OZ, splošni del, Uradni list 2024, str. 708 in 712 4 O tem glej Miha Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba 2004, 3. knjiga, str. 89 5 O tem glej Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba 2004, 3. knjiga, str. 243