Jedro

Na glavni obravnavi je tožnik povedal, da je prek spletne komunikacije (MSN) pridobil sliko svojega vozniškega dovoljenja, izdanega v Alžiriji. To sliko je sodišču tudi pokazal in povedal, da toženke še ni seznanil z njo, ker jo je dobil šele prejšnji večer. Sodišče nima razlogov za dvom o tem, da tožnik zdaj razpolaga vsaj s sliko dokumenta, ki ima videz uradnega dokumenta s fotografijo (vozniškega dovoljenja) in ga toženka iz očitnih razlogov ni mogla upoštevati pri izdaji in obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Že možnost obstoja takega dokumenta, ki je izkazana z omenjeno sliko dokumenta, pa po presoji sodišča pomeni, da standard očitnosti dvoma v tožnikovo identiteto in državljanstvo ni več izpolnjen, vsaj ne brez ocene vsebine oziroma verodostojnosti tega dokumenta.

Razloga za poseg v osebno svobodo tudi ne more pomeniti zgolj oprava osebnega razgovora.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-451/2018/5 (1312-02) z dne 23. 3. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožnika zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, pridrži v prostorih in na območju Centra za tujce, Veliki Otok 44/z, Postojna, od ustne naznanitve pridržanja do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali.

2. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik toženki do izdaje obravnavanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče v skladu z zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) ugotoviti njegovo istovetnost. Ta istovetnost zato ni nesporno dokazana, toženka pa dvomi tudi v resničnost tožnikovih navedb, da je potni list predal tihotapcu, ker naj bi se bal, da bi ga v primeru, če bi ga v Grčiji dobili z dokumenti, takoj vrnili v Alžirijo. Po toženkini presoji so take navedbe neprepričljive, ker to trdi večina prosilcev, ki prihaja iz držav na severu Afrike, osebni dokument pa je listina, s katero ljudje ravnajo skrbno in jo je zaradi formata je mogoče ves čas imeti pri sebi. Zaradi neprepričljivosti tožnikovih navedb in okoliščine, da Republika Slovenija po njegovih navedbah ni njegova ciljna država (tožnik je namreč na prošnji pojasnil, da ima v Franciji dekle), toženka sklepa, da namerava tožnik nadaljevati svojo pot v druge države EU, pri tem pa “glede na dejstvo, da njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena … nedvomno povečuje svoje upe, da kasneje v dublinskem postopku ne bo vrnjen v Republiko Slovenijo“. Toženka dodaja, da pristojni organ utemeljeno dvomi, da je tožnik podal resnične izjave glede posedovanja svojih dokumentov, zato mu je bilo treba omejiti gibanje, saj je namen ustrezne zakonske določbe onemogočiti osebam, katerih istovetnost ni izkazana, da se prosto gibljejo po državi in še naprej prehajajo meje držav članic EU.

3. Poleg tega toženka navaja, da je treba za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito ugotoviti dejansko stanje, za kar je bistven osebni razgovor s prosilcem, iz tožnikove poti do Republike Slovenije pa jasno izhaja, da je prečkal več varnih držav, v katerih je z izjemo Grčije in Hrvaške zaprosil za mednarodno zaščito, vendar ni počakal na odločitev. Toženka meni, da je v Republiki Sloveniji to storil samo zato, ker ga je prijela policija in mu ni ostalo drugega. Toženka iz navedenih razlogov meni, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, Slovenijo zapustil in s tem onemogočil vsebinsko odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Sklicuje se tudi na to, da več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo, zato tudi v obravnavani zadevi utemeljeno dvomi, da bo tožnik v Republiki Sloveniji ostal toliko časa, da bo z njim mogoče opraviti osebni razgovor.

4. Toženka v nadaljevanju obrazložitve podrobno pojasnjuje, da način delovanja in organizacija azilnega doma ne omogočata učinkovitega izvajanja ukrepa omejitve gibanja v tej ustanovi, zaradi česar tak alternativni ukrep ne bi bil učinkovit. 5. Tožnik v tožbi navaja, da zgolj odsotnost dokumenta s fotografijo ne more biti razlog za omejitev gibanja na prostore centra za tujce, “ki ima položaj zapora“, saj mu je toženka vzela prstne odtise in jih posredovala v EURODAC. Izrečeni ukrep je v nasprotju z 19. členom Ustave, ki določa višji standard presoje, saj je treba pri odločanju uporabiti načelo sorazmernosti. Razlog za odvzem prostosti zgolj zaradi suma pobega in zaradi dejstva, da toženka ni sposobna zagotoviti ustreznega varovanja v prostorih azilnega doma, ni upravičen razlog. Omejitev gibanja zgolj iz navedenih razlogov ni ustavno dopusten ukrep, saj ne prestane testa sorazmernosti, tožnik pa je prepričan, da v njegovem primeru tak ukrep ni potreben. Za azil želi zaprositi v Sloveniji ali Franciji, v ostalih državah pa je za mednarodno zaščito zaprosil zato, da se je lahko tam legalno gibal. Povedal je tudi, da nima dostopa do telefona ali interneta, da bi iz Alžirije pridobil osebni dokument s sliko. Izrečeni ukrep je poseg v pravico do osebne svobode, saj gre za omejevanje človekovih pravic, ki zaradi svoje intenzivnosti in načina izvrševanja pomeni omejevanje osebne svobode. Tudi razlogi glede begosumnosti v izpodbijanem sklepu niso argumentirani, dejstvo, da 80 % prosilcev že kmalu po vložitvi tožbe pobegne, pa ni razlog za omejitev gibanja tožniku. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in ga spremeni tako, da se ga nastani na “odprti oddelek v azilnem domu“.

6. Tožba je utemeljena.

7. Po prvem odstavku 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti ciljev po določbah tega odstavka, pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo oziroma da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Po drugem odstavku istega člena se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce.

8. Toženka je obstoj očitnega dvoma v tožnikovo identiteto oziroma državljanstvo oprla na okoliščino, da je tožnik brez kakršnegakoli dokumenta s fotografijo, do tega pa je po njegovi lastni izjavi prišlo zato, da državni organi v državah, prek katerih je potoval, na podlagi tega dokumenta ne bi mogli ugotoviti njegovih osebnih podatkov oziroma državljanstva in ga na podlagi teh podatkov vrniti v izvorno državo. Sodišče se načeloma strinja s toženko, da taka okoliščina lahko vzbudi dvom v tožnikovo identiteto, saj lahko toženka to identiteto v takem primeru ugotavlja izključno na podlagi tožnikove izjave. Pri tem je dvom v zanesljivost tožnikove izjave tudi po presoji sodišča utemeljen, saj je tožnik sam povedal, da je želel svojo identiteto prikriti pred organi držav, skozi katere je potoval. Zato ni mogoče izključiti, da tega ne želi storiti tudi zdaj, še posebno, če Slovenija ni njegova ciljna država.

9. Vendar pa sodišče že v zvezi s tem okoliščinami opozarja, da same po sebi le stežka dosegajo pravni standard “očitnosti“, ki ga za dvom v istovetnost v zvezi z omejitvijo gibanja postavlja prej navedeni prvi odstavek 84. člena ZMZ-1. Za izpolnitev tega standarda namreč ne zadostuje dvom sam po sebi, temveč mora biti ta dvom očiten, torej spoznaven na prvi pogled. Sodišče pa se v oceno, ali okoliščine, na katere se sklicuje toženka, v obravnavani zadevi izpolnjujejo ta standard, niti ne spušča, saj meni, da standard očitno ni več izpolnjen zaradi novih okoliščin, ki jih je ugotovilo na glavni obravnavi.

10. Na tej obravnavi je namreč tožnik povedal, da je prek spletne komunikacije (MSN) pridobil sliko svojega vozniškega dovoljenja, izdanega v Alžiriji. To sliko je sodišču tudi pokazal in povedal, da toženke še ni seznanil z njo, ker jo je dobil šele prejšnji večer. Sodišče nima razlogov za dvom o tem, da tožnik zdaj razpolaga vsaj s sliko dokumenta, ki ima videz uradnega dokumenta s fotografijo (vozniškega dovoljenja) in ga toženka iz očitnih razlogov ni mogla upoštevati pri izdaji in obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Že možnost obstoja takega dokumenta, ki je izkazana z omenjeno sliko dokumenta, pa po presoji sodišča pomeni, da standard očitnosti dvoma v tožnikovo identiteto in državljanstvo ni več izpolnjen, vsaj ne brez ocene vsebine oziroma verodostojnosti tega dokumenta. Za tako oceno sodišče ni pristojno, ne usposobljeno.

11. Drugi razlog, na katerega se sklicuje toženka je, da naj bi tožnik v več državah, skozi katere je pripotoval do Slovenije, zaprosil za azil, v nobeni od njih pa ni počakal na odločitev, zaradi česar toženka meni, da bo enako storil tudi v Sloveniji, če mu gibanje ne bo omejeno. Tudi s tem razlogom se sodišče načeloma strinja, prav tako tudi s stališčem toženke, da v primeru, če bo tožnik samovoljno zapustil svojo nastanitev, z njim ne bo mogla opraviti razgovora in s tem ugotoviti dejstev, potrebnih za odločitev o njegovi zahtevi za mednarodno zaščito.

12. Vendar pa tudi v tem pogledu sodišče ugotavlja, da je tožnik na obravnavi navedel vsaj navidez smiselno razlago, da v nobeni od predmetnih držav (Albanija, Črna Gora, Bosna in Hercegovina) ni dejansko zaprosil za mednarodno zaščito, temveč so ga tam sicer popisali in registrirali, vendar je te države zapustil še pred rokom, v katerem so mu naložili, da mora zaprositi za mednarodno zaščito. Njegove navedbe, da je prišlo pri sestavi zapisnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kjer je navedeno drugače, do nesporazuma, sodišče sicer ocenjuje kot malo verjetne, vendar pa po drugi strani meni, da preverjanje tožnikovega statusa v navedenih državah ne bi bilo povezano z nepremostljivimi težavami, niti ne bi prekršilo zaupnosti obravnave tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito. Kot je namreč pravilno navedeno v tožbi, gre v obravnavani zadevi za poseg v osebno svobodo, zato morajo biti dejstva ugotovljena tako skrbno in popolnoma, kot je le mogoče v okviru smisla izvajanja oziroma odrejanja obravnavanega ukrepa.

13. V zvezi s tem sodišče dodaja še, da razloga za poseg v osebno svobodo tudi ne more pomeniti zgolj oprava osebnega razgovora. Res je, da ta razgovor pomeni bistven element ugotavljanja dejstev in okoliščin v postopku za priznanje mednarodne zaščite, vendar pa toženka ni navedla nobenega razloga za to, da ga ne bi mogla opraviti v času do odreditve omejitve gibanja. Povedano drugače: iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhajajo razlogi, da ne bi bilo mogoče potrebnih dejstev ugotoviti tudi na način, ki bi bil za tožnika manj obremenjujoč oziroma bi pomenil manjši poseg v njegove temeljne pravice. Ta razlog zato po presoji sodišča ni ne očitno sorazmeren z resnostjo oziroma težo posega v temeljno človekovo pravico, ki jo pomeni omejitev gibanja, niti ta sorazmernost (ker pač ni očitna) ne izhaja iz obrazložitve izpodbijanega akta.

14. Sodišče posebej poudarja, da navedeno ne pomeni, da razlogi za omejitev gibanja v obravnavani zadevi niso podani. Nasprotno – kot že rečeno, se sodišče strinja s toženko, da razlogi, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, načeloma lahko pomeni razloge iz prvega in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Vendar pa so se v času postopka pred sodiščem pokazale okoliščine, ki po presoji sodišča lahko bistveno vplivajo na utemeljenost teh razlogov, sodišče pa jih samo ne more ustrezno raziskati in ovrednotiti. Zaradi narave zadeve, ki pomeni preizkus utemeljenosti posega v osebno svobodo, sodišče tudi ni moglo ostati pri običajnem načinu preizkusa zakonitosti upravnih aktov, ki se omejuje na pravno in dejansko stanje v času izdaje akta, temveč je moralo upoštevati tudi vse naknadno ugotovljene okoliščine.

15. Iz teh razlogov sodišče ugotavlja, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijanega akta, ne more rešiti spora, zato je v skladu z drugo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, kar pomeni, da se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila preden je bil odpravljeni akt izdan. Po četrtem odstavku istega člena je organ v takem primeru vezan na pravna mnenja sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča, ki se tičejo postopka.