Jedro

V skladu s prvim odstavkom 96.a člena ZUP organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, kar je tudi situacija v konkretnem primeru, na naslovu za vročanje; izjemoma lahko vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi. ZPPreb-1 pa ureja prijavno in odjavno obveznost v zvezi s stalnim in začasnim prebivališčem ter naslovom za vročanje v Republiki Sloveniji. V prvem odstavku 5. člena določa, da državljan in tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje upravni enoti prijavi stalno prebivališče v osmih dneh od dneva naselitve na naslov, kjer stalno prebiva. V prvem odstavku 26. člena pa določa, da če ima posameznik le stalno ali le začasno prebivališče, ta naslov šteje za naslov za vročanje. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu, storilkin zagovornik pa teh ugotovitev ne izpodbija, je imela storilka na naslovu A. cesta 25, Ljubljana, prijavljen stalni naslov in določen naslov za vročanje. Glede na jasno zakonsko določbo prvega odstavka 96.a člena ZUP je torej sodišče sklep z dne 25. 4. 2024 pravilno vročalo storilki kot osebi, ki do vročitve tega sklepa ni sodelovala v postopku, na naslovu za vročanje na A. cesto 25 v Ljubljani.

O odsotnosti je mogoče govoriti tedaj, če traja nepretrgoma daljši čas, tako da sama odsotnost naslovniku onemogoča, da bi prejel obvestilo o prispelem dokumentu in se nanj nato tudi odzval, ni pa je mogoče razumeti v smislu, kot jo prikazuje storilkin zagovornik v konkretnem primeru, ko je šlo zgolj za selitev storilke z enega naslova na drug naslov in to znotraj istega kraja. Storilkin zagovornik tekom postopka ni podal nobenih takih trditev, ki bi omogočale zaključek, da je šlo za tako vrsto odsotnosti, ki je storilki objektivno onemogočala seznanitev s prispelim pisanjem.

Vlagatelj predloga za vrnitev v prejšnje stanje mora izkazati, da je do zamude roka prišlo iz objektivno opravičljivih razlogov. Okoliščine, ki jih uveljavlja storilkin zagovornik, da se je storilka pripravljala na porod, rodila otroka, okrevala po porodu in se po vrnitvi iz porodnišnice v celoti posvetila skrbi za novorojenčka, pa so izrazito subjektivne narave, izvirajo iz sfere storilke in tudi sicer ne predstavljajo takih nenadnih ali nepredvidljivih dogodkov, ki bi storilki preprečevali vložitev pravočasne pritožbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Storilka mora plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v znesku 20,00 EUR.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog storilke za razveljavitev klavzule pravnomočnosti (točka I. izreka), kot neutemeljen je zavrnilo predlog storilke za vrnitev v prejšnje stanje (točka II. izreka), kot prepozno je zavrglo pritožbo storilke (točka III. izreka), kot prepozen je zavrglo predlog storilke za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (točka IV. izreka) in storilki naložilo plačilo sodne takse v višini 30,00 EUR (točka V. izreka).

2.Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje storilka po zagovorniku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa z dne 25. 4. 2024, podrejeno pa, da ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in obravnava pritožbo storilke zoper sklep z dne 25. 4. 2024 kot pravočasno, ji ugodi in sklep z dne 25. 4. 2024 razveljavi, podrejeno pa, da pritožbi zoper sklep ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena v zvezi s 168. členom Zakona o prekrških (ZP-1) ugotavlja, da niso podane kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožba storilkinega zagovornika pa tudi ni utemeljena.

4.V zvezi z zavrnitvijo predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da je bil sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 25. 4. 2024 (v nadaljevanju: sklep z dne 25. 4. 2024) storilki vročen na naslovu A. cesta 25, Ljubljana, ki ga je imela od 28. 6. 1996 določenega kot stalni naslov in od 10. 3. 2011 kot naslov za vročanje, kar je razvidno iz evidence prijavljenih prebivališč z dne 3. 7. 2024 na list. št. 47. Iz vročilnice k sklepu je razvidno, da je bilo 13. 5. 2024 na storilkinem naslovu v njen hišni predalčnik vloženo sporočilo o prispelem pismu, v katerem je bila storilka pozvana, da lahko pismo prevzame v roku 15 dni, ki je začel teči 14. 5. 2024. Po preteku tega roka je bilo pisanje vloženo v naslovničin hišni predalčnik, pri čemer se vročitev v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) šteje za pravilno opravljeno z dnem preteka 15-dnevnega roka, torej z dnem 28. 5. 2024. Sodišče je ugotovilo, da je bil na ta način sklep z dne 25. 4. 2024 storilki pravilno vročen, zato ni izvajalo predlaganih dokazov v zvezi z navedbami storilke, da dejansko prebiva na naslovu B. cesta 36, Ljubljana, saj je storilka s tem, ko ni prijavila naslova prebivališča na naslovu, kjer dejansko prebiva, nase prevzela breme oziroma tveganje, da kakšnega uradnega pisanja ne bo pravočasno prejela, obenem pa je takšno ravnanje tudi v nasprotju z Zakonom o prijavi prebivališča (ZPPreb-1). Zaključilo je, da je bil sklep z dne 25. 4. 2024 storilki pravilno vročen, zato je predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti zavrnilo kot neutemeljen.

5.V pritožbi storilkin zagovornik navaja, da je storilka izkazala, da je bila z naslova stalnega bivališča dlje časa odsotna in da se je s sklepom seznanila šele 25. 6. 2024. Storilki je bil sklep vročen na naslov, na katerem ne živi več, zato gre za pomoto pri vročanju po 98. členu ZUP, ki pa jo storilka lahko dokaže. Dokazno breme, da vročitev ni bila pravilno opravljena, čeprav je sporočilo pošte pravilno izpolnjeno, je na tisti osebi, ki pravilnost vročitve izpodbija. Storilec ima možnost, da izpodbija pravno domnevo o vročitvi, vendar mora dokazati, da je bil odsoten dlje časa. O odsotnosti lahko govorimo, če traja nepretrgoma daljši čas, tako da sama odsotnost naslovniku onemogoča, da bi prejel obvestilo o dokumentih in nato dokument tudi prevzel; za tako odsotnost gre, če je oseba odsotna vsaj 15 dni od dneva, ko je vročevalec pustil obvestilo, to je v času, v katerem bi še lahko prevzela dokument. Takšno stališče je bilo zavzeto v odločbah Višjega sodišča v Ljubljani, in sicer v sklepu EPVDp 119/2021 z dne 3. 6. 2021 ter v sklepu PRp 246/2016 z dne 10. 11. 2016, kjer je sodišče izrecno zapisalo, da gre za daljšo odsotnost takrat, če je oseba odsotna vsaj 15 dni od dneva, ko je vročevalec pustil obvestilo, torej v času, v katerem bi še lahko prevzel dokument. Storilka ima torej možnost, da izpodbija pravno domnevo, četudi ob selitvi ni ravnala skladno z Zakonom o prijavi prebivališča, kar pa je tudi ustrezno opravičila z navedbami o porodu, okrevanju po porodu, skrbi za dojenčka in stavki na upravni enoti.

6.Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v predmetnem postopku v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZP-1 glede vročanja pisanj smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. ZUP v prvem odstavku 87. člena določa, da se odločbe, sklepi in drugi dokumenti, od vročitve katerih začne teči rok, vročijo osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Če se vročitev ne da opraviti tako, torej osebno, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice oziroma na drugem primernem mestu pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh (tretji odstavek 87. člena ZUP). Če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka (četrti odstavek 87. člena ZUP). V skladu s prvim odstavkom 96.a člena ZUP organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, kar je tudi situacija v konkretnem primeru, na naslovu za vročanje; izjemoma lahko vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi. ZPPreb-1 pa ureja prijavno in odjavno obveznost v zvezi s stalnim in začasnim prebivališčem ter naslovom za vročanje v Republiki Sloveniji. V prvem odstavku 5. člena določa, da državljan in tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje upravni enoti prijavi stalno prebivališče v osmih dneh od dneva naselitve na naslov, kjer stalno prebiva. V prvem odstavku 26. člena pa določa, da če ima posameznik le stalno ali le začasno prebivališče, ta naslov šteje za naslov za vročanje. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu, storilkin zagovornik pa teh ugotovitev ne izpodbija, je imela storilka na naslovu A. cesta 25, Ljubljana, prijavljen stalni naslov in določen naslov za vročanje. Glede na jasno zakonsko določbo prvega odstavka 96.a člena ZUP je torej sodišče sklep z dne 25. 4. 2024 pravilno vročalo storilki kot osebi, ki do vročitve tega sklepa ni sodelovala v postopku, na naslovu za vročanje na A. cesto 25 v Ljubljani. Navedeni člen sicer vsebuje tudi izjemo, ki določa, da lahko organ izjemoma vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar pa mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi. Gre za izjemo, ki jo je treba, tako kot vse izjeme, razlagati restriktivno, poleg tega pa iz podatkov v spisu ne izhaja, niti tega ni uveljavljal storilkin zagovornik, da bi bilo v času vročanja sklepa z dne 25. 4. 2024 verjetno oziroma kakorkoli znano, da storilka dejansko prebiva na drugem naslovu. Ob pojasnjenem niso bile podane nobene okoliščine, ki bi narekovale kakršnokoli drugačno postopanje pri vročanju sklepa z dne 25. 4. 2024 storilki. Glede na vse navedeno je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča vročitev sklepa z dne 25. 4. 2024 storilki pravilno opravljena na naslov njenega stalnega prebivališča A. cesta 25 v Ljubljani, ki je hkrati tudi naslov za vročanje, in je sodišče prve stopnje predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti pravilno zavrnilo.

7.Obvestilo organu o vročitvi, ki ima naravo vročilnice, je dokaz, da je bila vročitev pravilno opravljena. Sicer je dovoljeno dokazovati, da so v vročilnici dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, kar pomeni, da storilec lahko dokazuje, da vročitev ni bila (pravilno) opravljena, vendar je dokazno breme na njem in da dokaže nepravilnost vročitve oziroma nevročitev, mora najprej postaviti ustrezne trditve ter zanje predlagati dokaze. Storilkin zagovornik z navedbami v vlogi z dne 28. 6. 2024, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, pravzaprav ne izpodbija samih dejstev, kot so navedena v obvestilu organu o vročitvi, ampak nasprotuje ureditvi v ZUP, ki določa, da se osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, vroča na naslovu za vročanje. Kot je že bilo pojasnjeno zgoraj, je sodišče ravnalo pravilno, ko je sklep z dne 25. 4. 2024 storilki vročalo na naslovu za vročanje, zato pri vročanju ni prišlo do pomote, kot to uveljavlja zagovornik storilke.

8.Kar se tiče navedb o odsotnosti storilke in sklicevanja na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da po pregledu navedenih odločb ugotavlja, da ne gre za primerljive situacije in da je mogoče o odsotnosti govoriti tedaj, če traja nepretrgoma daljši čas, tako da sama odsotnost naslovniku onemogoča, da bi prejel obvestilo o prispelem dokumentu in se nanj nato tudi odzval, ni pa je mogoče razumeti v smislu, kot jo prikazuje storilkin zagovornik v konkretnem primeru, ko je šlo zgolj za selitev storilke z enega naslova na drug naslov in to znotraj istega kraja. Storilkin zagovornik tekom postopka ni podal nobenih takih trditev, ki bi omogočale zaključek, da je šlo za tako vrsto odsotnosti, ki je storilki objektivno onemogočala seznanitev s prispelim pisanjem, zato s ponavljanjem teh navedb v pritožbi ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje o pravilnosti vročitve sklepa z dne 25. 4. 2024. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi vse predlagane dokaze v zvezi s temi dejstvi, saj so bila ta dejstva, glede na vse pojasnjeno, pravno nepomembna, in sodišče prve stopnje s tem, ko teh dokazov ni izvedlo, storilki ni kršilo pravice do obrambe in do predlaganja dokazov v njeno korist.

9.V točki II. izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Prvi odstavek 67. člena ZP-1 odkazuje na smiselno uporabo določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v rednem postopku o prekršku in določa procesne institute, glede katerih se uporabljajo določbe ZKP, med drugim tudi glede rokov (tretja alineja prvega odstavka 67. člena ZP-1). ZKP pa v 89. členu (ob smiselni uporabi) določa, da sodišče storilcu, ki iz opravičenih razlogov zamudi rok za pritožbo zoper sklep, dovoli vrnitev v prejšnje stanje, da vloži pritožbo, če v 8 dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo odda tudi pritožbo.

10.Sodišče prve stopnje je glede uveljavljenih okoliščin na strani storilke presodilo, da ne predstavljajo opravičljivega razloga, da bi lahko ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Pojasnilo je, da so razlogi za zamudo opravičljivi, če jih storilka ni zakrivila, če bi šlo za nepredvidljiv dogodek, ki ji je preprečil opravo procesnega dejanja ali pa dogodek, ki ga ni bilo mogoče preprečiti ter da mora opravičljiv razlog izvirati izven njene subjektivne sfere. Zaključilo je, da dogodki, ki jih uveljavlja storilkin zagovornik, ne predstavljajo dogodkov, ki jih storilka ni mogla pričakovati, da ne gre za neke nenadne in nepredvidljive okoliščine, ki bi opravičevale zamudo pritožbenega roka ter da razlog za zamudo izvira iz storilkine subjektivne sfere in je vzrok zanjo predvidljiv.

11.V pritožbi storilkin zagovornik navaja, da so priprava na porod, sam porod, okrevanje po porodu in skrb za novorojenčka za nekoga, ki pred tem še ni imel otrok, zelo nepredvidljive situacije, na katere se je težko oziroma nemogoče vnaprej pripraviti; da je okrevanje po porodu zelo individualno, skrb za novorojenčka pa prinaša povsem nove izzive za človeka, ki se s tem prvič sooča in tudi vsak otrok je edinstven. Od prihoda iz porodnišnice je vsa skrb in pozornost storilke usmerjena v novorojeno deklico. Potek nosečnosti in poroda, okrevanje po porodu in skrb za novorojenčka pa niso vnaprej predvideni in planirani ter se je storilka z vsem tem lahko seznanila šele tokom stvari.

12.Pritožbeno sodišče odgovarja, da mora vlagatelj predloga za vrnitev v prejšnje stanje izkazati, da je do zamude roka prišlo iz objektivno opravičljivih razlogov. Okoliščine, ki jih uveljavlja storilkin zagovornik, da se je storilka pripravljala na porod, rodila otroka, okrevala po porodu in se po vrnitvi iz porodnišnice v celoti posvetila skrbi za novorojenčka, pa so izrazito subjektivne narave, izvirajo iz sfere storilke in tudi sicer ne predstavljajo takih nenadnih ali nepredvidljivih dogodkov, ki bi storilki preprečevali vložitev pravočasne pritožbe zoper sklep z dne 25. 4. 2024. Glede na pojasnjeno se pritožbeno sodišče s stališči sodišča prve stopnje v celoti strinja in kot pravilno sprejema odločitev o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

13.Glede na to, da je bil sklep z dne 25. 4. 2024 storilki vročen 28. 5. 2024, je osemdnevni rok za pritožbo iz drugega odstavka 202.č člena ZP-1 iztekel 5. 6. 2024. Storilka je po zagovorniku pritožbo vložila 28. 6. 2024, kar je po izteku zakonskega roka zanjo, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrglo kot prepozno na podlagi tretjega odstavka 202.č člena ZP-1.

14.Kar se tiče odločitve o zavrženju predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kot prepoznega, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v skladu z drugim odstavkom 202.d člena ZP-1 lahko storilec predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vloži v 15 dneh od pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja je postal pravnomočen 6. 6. 2024, kar pomeni, da je rok 15 dni za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja iztekel v petek 21. 6. 2024. Predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je storilka po zagovorniku vložila 28. 6. 2024, kar je po poteku roka iz drugega odstavka 202.d člena ZP-1, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepoznega.

15.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 v zvezi s 168. členom ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijani sklep.

16.Ker storilkin zagovornik s pritožbo ni uspel, mora storilka na podlagi določb 147. člena ZP-1 in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Pri določitvi zneska sodne takse je pritožbeno sodišče upoštevalo tar. št. 8407 ZST-1 tako, da mora storilka plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR, in sicer v roku in na način, kot bo navedeno v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.

Zveza:

Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 67, 67/1, 67/1-3, 67/2, 202č, 202č/3, 202d, 202d/2 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 87, 87/1, 87/3, 87/4, 96a, 96a/1 Zakon o prijavi prebivališča (2016) - ZPPreb-1 - člen 5, 5/1, 26, 26/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 89

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.