Jedro

Osebi, ki poda prošnjo za mednarodno zaščito, se lahko v postopku za podelitev mednarodne zaščite prizna izključno en status, pa naj bo to status begunca ali status subsidiarne zaščite, saj gre za dva ločena sistema zaščite.

Tožnik v tožbi ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede dokazovanja, da bi bil ob vrnitvi na Kosovo življenjsko ogrožen, ker svojim tožbenim navedbam ni predložil nobenih dokazil, ki bi potrjevale tožnikove navedbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožniku odvzame mednarodna zaščita (azil iz humanitarnih razlogov), ki je bil tožniku priznan z odločbo tožene stranke št. 1822-04/236-528/2004/1 z dne 8. 3. 2005 na podlagi 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Ur. l. RS, št. 134/03, v nadaljevanju Zakon o azilu).

2. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je s spremembo zakonodaje na področju mednarodne zaščite azil iz humanitarnih razlogov nadomestila subsidiarna zaščita. Tožena stranka ugotavlja, da posebne specifične osebne okoliščine, zaradi katerih se je tožniku priznal azil iz humanitarnih razlogov, ne obstajajo več, saj je tožnik sedaj polnoletna oseba, stara 28 let in sposobna skrbeti zase; Kosovo je obiskal dvakrat, ob tem si je pridobil tudi osebne dokumente (osebna izkaznica Republike Kosovo je bila izdana dne 4. 3. 2014), tam ima partnerico (punco) in sina, ki se je rodil 29. 6. 2014. Vse te okoliščine ga nedvomno močno vežejo na izvorno državo. Poleg tega je tožena stranka na podlagi izjav tožnika ugotovila, da tožniku ob vrnitvi v izvorno državo Kosovo ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev (1. alineja 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti, Ur. l. RS, št. 11/11, 98/11, 83/12, 111/13, 114/13 in 82/2015, v nadaljevanju ZMZ) niti na Kosovu ne obstaja samovoljno nasilje v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja 28. člena ZMZ). Glede resne škode, ki pomeni mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi (2. alineja 28. člena ZMZ) pa se je tožena stranka sprva oprla na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), natančneje na sodbo v zadevi Saadi proti Italiji (27201/06, z dne 28. 2. 2008, 134. in 135. točka obrazložitve), da je potrebno za zaključek, da je kršen 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), doseči minimalno (raven) strogost, ki pa je seveda relativen pojem in odvisen od okoliščin posameznega primera. Kaznovanje, ki pomeni nečloveško in ponižujoče ravnanje, pa mora biti povezano z vsakim dejanjem, ki gre preko neizogibnega elementa trpljenja ali poniževanja in je povezan z legitimnostjo takšnega ravnanja in kaznovanja. Nadalje se je tožena stranka oprla na zapis na blogu UK Human rights (dostopno na https://ukhumanrightsblog.com/ incorporated-rights/articles-index/article-3-of-the-echr/) in Priporočilo UNHCR o zaščiti beguncev (dostopno na http://www.unhcr.org/3ead2d262.pdf) ter zapisala, da ob tem ne gre spregledati, da razmere v izvorni državi, pa naj bodo še tako grozne, same po sebi ne predstavljajo razloga, da se osebe v takšne razmere ne vrne, kar vključuje tudi težke socialne in ekonomske pogoje. Zaradi sodbe ESČP v zadevi J.K. in drugi proti Švedski (št. 59166/12 z dne 4. 6. 2015) je tožena stranka preverila razmere v državi izvora s pridobljenimi poročili in informacijami, in sicer s Poročilom o stanju človekovih pravic – Kosovo z dne 27. 2. 2014, Ameriško zunanje ministrstvo – 2013 (dostopno na http://www.refworld.org/ docid/53284abc22.html), HRW: Svetovno poročilo 2015 – Kosovo z dne 29. 1. 2015 (dostopno na http://www.refworld.org/docid/54cf839ac.html), Varnostni svet Združenih narodov, Poročilo generalnega sekretarja glede administrativne misije Združenih narodov na Kosovu, 30. 1. 2015 (dostopno na http://www.refworld.org/docid/54d378bb4.html), članek časopisa Telegraph z dne 6. 2. 2015 (dostopno na http://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/ europe/kosovo/11397051/Kosovo-to-wipe-citizens-debts-in-bid-to-stop-exodus-to-EU.html), Letno poročilo Amnesty International 2014/2015 – Kosovo z dne 25. 2. 2015 (dostopno na http://www.refworld.org/docid/54f07da115.html), Freedom House Letno poročilo – Kosovo, objavljeno 7. 4. 2015 (dostopno na http://www.refworld.org/docid/55278ae515.html), Letno poročilo o stanju človekovih pravic – Kosovo z dne 25. 6. 2015, Ameriško zunanje ministrstvo – 2014 (dostopno na http://www.refworld.org/docid/559bd55c24.html), Kratke novice Informacijskega centra za azil in migracije – Kosovo, 19. 10. 2015, Nemški zvezni urad za migracije in azil (dostopno na http://www.refworld. org/docid/56405d044.html), Radio Free Europe/Radio Liberty: Kosovo bo z EU podpisalo stabilizacijski sporazum, 27. 10. 2015 (dostopno na http://www.refworld.org/docid/56813cb128.html), Poročilo Varnostnega sveta Združenih narodov, 3. 11. 2015 (dostopno na http://www.refworld.org/ docid/563c53b54.html) in Kratke novice Informacijskega centra za azil in migracije – Kosovo, 16. 11. 2015, Nemški zvezni urad za migracije in azil (dostopno na http://www.refworld.org/docid/565c08480.html). Na podlagi preučenih informacij je tožena stranka ugotovila, da se razmere na Kosovem, kljub posamičnim incidentom, izboljšujejo. Kosovske oblasti v sodelovanju z UNHCR in IOM sodelujejo in pomagajo pri vračanju razseljenih oseb, in sicer z nastanitvijo in pomočjo pri ustanavljanju manjših podjetij, ki nato omogočajo posameznikom možnosti za preživljanje. Res je sicer, da ekonomske razmere na Kosovem niso najboljše in da je v državi razmeroma visoka nezaposlenost, vendar to ne more predstavljati zadostnega razloga, ki bi onemogočal vrnitev v izvorno državo.

3. Tožena stranka je hkrati odločila, da ji mora tožnik skladno z 8. odstavkom 112a. člena ZMZ vrniti dovoljenje za prebivanje, izdano kot samostojno listino (2. točka izreka), ter skladno s 4. odstavkom 115. člena ZMZ izročiti potni list (3. točka izreka), oboje v 8 dneh po pravnomočnosti odločbe o prenehanju ali odvzemu statusa.

4. Tožnik v tožbi nasprotuje izpodbijani odločbi iz razlogov, da je odločba nedoločna in nedoločljiva, da je izrek odločbe neizvršljiv, da je odločba nezakonita tudi po materialni plati, obenem pa tudi dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Predlaga, da naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, s stroškovno posledico. Tožnik navaja, da bi moral upravni organ v izreku zapisati, kateri azil, kdaj je bil tožniku izdan in v katerem postopku. Obenem pa nista jasni niti 2. in 3. točka izpodbijane odločbe, saj tožnik ne more dokumentov identificirati, ker ni razvidno, kdaj naj bi bila dokumenta izdana. Tožnik trdi, da bi bilo njegovo življenje na Kosovu ogroženo. Pravi, da bi imela vrnitev zanj izrazito neugodne posledice, saj imajo pribežniki iz drugih evropskih držav, ki se vračajo na Kosovo, negativno konotacijo v matični državi, ni jim omogočena zaposlitev, nimajo pravic iz naslova socialnih zavarovanj, deležni pa so tudi preganjanja s strani represivnih organov, saj se jim očita, da niso sodelovali v „boju za neodvisnost Kosova“. Življenje na Kosovem bi za tožnika predstavljalo hudo in resno grožnjo.

5. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri izpodbijani odločbi. Tožena stranka dodatno navaja, da je dne 19. 2. 2016, tj. po izdaji izpodbijane odločbe, Vlada Republike Slovenije izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, skladno s katerim je kot varna država razglašena tudi Republika Kosovo. Z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav so razglašene države, če se na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin lahko sklepa, da tam na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja oziroma ni mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ni ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Predlaga, da naj sodišče tožbo zavrne.

K I. točki izreka

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka odločila, da se tožniku odvzame mednarodna zaščita (azil iz humanitarnih razlogov), ki mu je bila priznana z odločbo tožene stranke št. 1822-04/236-528/2004/1 z dne 8. 3. 2005 na podlagi 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu. Odločitev tožene stranke, kot je predhodno povzeta pod točkami 2 in 3 obrazložitve te sodbe, je po preučitvi podatkov in listin upravnega ter obravnavanega sodnega spisa pravilna in zakonita. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe glede obstoja razlogov za odvzem mednarodne zaščite, zato skladno s pooblastilom zakonodajalca iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja razlogov, ki jih je za svojo odločitev pravilno navedla že tožena stranka. Sodišče v nadaljevanju odgovarja na tožbene ugovore.

8. Med strankama je nesporno, da so policisti Policijske postaje za izravnalne ukrepe N.G. dne 6. 4. 2014 pri kontroli potnikov avtobusne družbe L., ki je vozil na relaciji Prizren – Ljubljana – Nova Gorica – Italija zaznali tožnika, ki se je pri prestopu državne meje izkazal s slovenskim konvencijskim potnim listom za begunce št. ... in dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji št. ... Policisti so v razgovoru ugotovili, da se je tožnik vračal iz Kosova, kjer je bil na obisku pri družini, kjer je tudi več dni stanoval. Pri tožniku je bila najdena tudi osebna izkaznica Republike Kosovo št. ..., izdana dne 4. 3. 2014, z veljavnostjo do 3. 3. 2024. Med strankama pa ostaja sporno, ali so relevantne dejanske okoliščine, ki so bile odločilne za priznanje mednarodne zaščite na strani tožnika res prenehale, zaradi česar se mu sme mednarodna zaščita odvzeti.

9. Neutemeljeno je tožbeno grajanje, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen in nerazumljiv. Osebi, ki poda prošnjo za mednarodno zaščito, se lahko v postopku za podelitev mednarodne zaščite prizna izključno en status, pa naj bo to status begunca (2. odstavek 2. člena ZMZ) ali status subsidiarne zaščite (3. odstavek 2. člena ZMZ), saj gre za dva ločena sistema zaščite (Sodišče Evropske unije v zadevi C-175/08, C-176/08, C-178/08 in C-179/08 z dne 2. 3. 2010, 78. in 79. odst.). Tako iz izreka izpodbijane odločbe popolnoma jasno izhaja, kateri azil, kdaj in v katerem postopku je bil priznan tožniku, saj je mogoča le ena obstoječa mednarodna zaščita, in sicer v obravnavanem primeru gre za azil iz humanitarnih razlogov, podeljen z odločbo tožene stranke št. 1822-04/236-528/2004/1 z dne 8. 3. 2005, kar izhaja tudi iz same obrazložitve izpodbijane odločbe. Iz 2. in 3. točke izreka je popolnoma jasno, katere identifikacijske dokumente mora tožnik vrniti toženi stranki v postavljenem roku, saj so ti označeni z serijskimi številkami, in sicer dovoljenje za prebivanje s št. ... ter konvencijski potni list s št. ... Sodišče je po vpogledu v upravni spis ugotovilo, da je pri zapisu št. konvencijskega potnega lista v 3. točki izreka izpodbijane odločbe očitno prišlo do tiskarske napake, saj se št. konvencijskega potnega lista tožnika pravilno glasi ... in je pravilno navedena v drugem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe, enaka številka pa izhaja tudi iz kopije tožnikovega konvencijskega potnega lista (2. stran), ki se nahaja v upravnih spisih. Omenjena tiskarska napaka v zapisu številke tožnikovega potnega lista pa ne predstavlja take napake, da bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Tožena stranka lahko vsak čas izda popravni sklep skladno z 223. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

10. Tožnik v tožbi navaja, da je tožnikovo življenje na Kosovu ogroženo, saj imajo pribežniki iz drugih evropskih držav, ki se vračajo na Kosovo, negativno konotacijo v matični državi, ni jim omogočena zaposlitev, niti nimajo pravic iz naslova socialnih zavarovanj, poleg tega pa so deležni preganjanja s strani represivnih organov, saj se jim očita, da niso sodelovali v „boju za neodvisnost Kosova“. Ti tožbeni ugovori so nekonkretizirani in posledično neutemeljeni, saj tožnik v tožbi ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede dokazovanja, da bi bil ob vrnitvi na Kosovo življenjsko ogrožen, ker svojim tožbenim navedbam ni predložil nobenih dokazil, ki bi potrjevale tožnikove navedbe. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi celovite, vestne in skrbne presoje pridobljenih informacij o izvorni državi pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje v obravnavani zadevi (10. člen ZUP), ki ga tožnik zgolj s svojimi posplošenimi tožbenimi navedbami, ki jih ni z ničemer podkrepil, ni uspel izpodbiti ali omajati.

11. Tožniku je bil podeljen azil iz humanitarnih razlogov z odločbo št. 1822-04/236-528/2004/1 z dne 8. 3. 2005 zaradi tožnikove tedanje mladoletnosti, ker na Kosovu ni imel več staršev in ker se je sestra, s katero je skupaj predhodno živel pri stricu, nato poročila in mu skupaj z možem odrekla finančno in nastanitveno pomoč. Pri stricu je tožnik živel v navadni lopi, stric ga je zanemarjal, bilo mu je težko, saj je bil večkrat lačen in ni občutil topline družinskega doma. Tožnik se v matični državi ni mogel sam preživljati in tudi ne zagotoviti osnovnih življenjskih pogojev, poleg tega je bil tudi podvržen verbalnemu in fizičnemu nadlegovanju. Iz upravnega spisa izhaja, da so opisane osebne specifične okoliščine tožnika prenehale. Zato tožnik ne potrebuje več zaščite, ker je tožnik polnoletna oseba, star 29 let in odrasel, zdrav in mlad moški, ki je tudi pridobitno sposoben, saj je v Republiki Sloveniji trenutno zaposlen, pred tem pa je imel tudi svojo pekarno v Ljubljani; v času od podelitve statusa mednarodne zaščite je vsaj dvakrat odšel na Kosovo, tako iz službenih, in sicer, ker je želel kupiti neke vitrine za pekarno, kot osebnih razlogov, nazadnje v aprilu 2014, ko je obiskal svoje nosečo dekle, v tem času pa je pridobil na Kosovu tudi osebno izkaznico z dne 4. 3. 2014, z veljavnostjo do 3. 3. 2024, tožniku pa je tako na Kosovu dovoljeno prebivanje, zaposlitev in upravičen je do socialnih ugodnosti, poleg tega pa ima na Kosovu družino, in sicer partnerko in sina, ki se je rodil dne 29. 6. 2014, zaradi česar je tožnik sedaj še tesneje povezan s svojo izvorno državo; tudi v času vračanj na Kosovo je tožnik živel pri svoji partnerki, ki živi s svojo mamo v kraju K. ter v tem času, ko se je tožnik vračal na Kosovo (očitno) ni bilo njegovo življenje v ničemer ogroženo, saj tožnik ni niti v upravnem postopku niti v tožbi navedel nikakršnih dejanj, ki bi se mu zgodila, ko je bil na Kosovu, in bi izkazovala, da je bil v času vračanj izpostavljen kakšni škodi, kar posledično utemeljeno kaže, da tudi ob vrnitvi na Kosovo, po odvzemu subsidiarne zaščite, ne bi bil izpostavljen utemeljenemu tveganju nastanka resne škode (28. člen ZMZ). Tožena stranka je ugotovila, da se razmere na Kosovu izboljšujejo ter da kosovske oblasti v sodelovanju z UNHCR in IOM sodelujejo in pomagajo pri vračanju razseljenih oseb. Na podlagi navedenega je tožena stranka pravilno zaključila, da za tožnika ne obstajajo več posebne osebne okoliščine, ki bi utemeljevale upravičenost do mednarodne zaščite.

12. V skladu z ustaljeno upravno-sodno prakso sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijanega akta z vidika zakonodaje, ki je veljala v času izdaje (prvostopenjske) odločbe (določilo 6. člena ZUP). Zaradi tega niso upoštevne navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo o Odloku o določitvi seznama varnih izvornih držav, s katerim je Kosovo razglašen za varno izvorno državo. Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav je bil v Uradnem listu objavljen dne 19. 2. 2016, veljati je začel 20. 2. 2016, izpodbijana odločba pa je bila pred tem izdana že dne 9. 2. 2016. 13. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pravilen in da je uvodoma navedena odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena (53. člen ZMZ).

K II. točki izreka

14. Odločitev o stroški temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.