Jedro

Delavec je upravičen do višjega plačila za zahtevnejše delovno mesto le, če opravlja vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta in ne le posamezne naloge, ki spadajo v delokrog zahtevnejšega delovnega mesta.

Tožnik je bil formalno razporejen na delovno mesto „mojster zvoka“, dejansko pa je opravljal enakovredna dela delovnega mesta „mojster zvoka specialist“, zato je upravičen do plačila za to delovno mesto.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba sodišča prve stopnje in popravni sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2011 (pravilno 31. 7. 2012) obračunati razliko med plačo, ki bi jo moral prejemati in dejansko izplačano plačo v izreku navedenih bruto zneskih za posamezne mesece ter od navedenih zneskov obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka). S sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se v delu tožbenega zahtevka, kjer je tožnik zahteval razveljavitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 14. 8. 2008 in da mu je tožena stranka dolžna izstaviti aneks k pogodbi o zaposlitvi št. ..., s katerim se mu določi delovno mesto „mojster zvoka specialist“ s tarifnim razredom VII/2 in se ga razvrsti v plačni razred 48 ter glede 3. točke tožbenega zahtevka v znesku 3.036,03 EUR, postopek ustavi. S popravnim sklepom pa je sodišče prve stopnje navedeno sodbo popravilo tako, da je dodalo II. točko izreka, v kateri je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.036,20 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila.

Zoper I. točko izreka navedene sodbe in zoper popravni sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje z opustitvijo zaslišanja priče A.A., česar tudi ni ustrezno obrazložilo, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. alinei 2. odstavka 339. člena ZPP, saj dokaza, s katerim bi ugotovilo vsa pravnoodločilna dejstva, ni izvedlo. Poudarja, da je snemanje simfoničnega orkestra, za katerega področje je predvideno delovno mesto „mojster zvoka specialist“, s tehničnega vidika bistveno zahtevnejše kot snemanje radijskih iger, zaradi česar je tudi glede na opis del in nalog višje vrednoteno, saj sodi med najzahtevnejše projekte na različnih avdio in video sistemih, medtem ko snemanje radijskih iger mednje ne sodi. Kreativnost pri oceni zahtevnosti posameznega delovnega mesta nima nobene vloge, ker ne sodi v opis delovnega mesta in se po njej delovna mesta pri toženi stranki ne vrednotijo. Prav tako ni merilo za zasedbo delovnega mesta število radijskih iger, ki jih je tožnik posnel v času službovanja pri toženi stranki, in ne število mednarodnih nagrad, ki jih je prejel za svoje delo. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbi priče brata tožnika B.B., katerega zaslišanje je tožena stranka nasprotovala iz razloga nepristranskosti, in pričama C.C. in D.D.. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi tožnik opravljal enaka dela kot D.D.. Dela in naloge D.D. in delovno mesto, ki ga zaseda, niso primerljiva z delom in nalogami tožnika, saj so v tehničnem smislu zahtevnejša in iz tega razloga višje vrednotena. Prav nivo tehnične zahtevnosti je tisti, ki loči delovna mesta „mojster zvoka“, „mojster zvoka VII (I)“ in „mojster zvoka specialist“ med seboj. Priča E.E. je izpovedala, da tožnik projektov ne vodi, ker je njihov vodja režiser. Sodišče tudi ni ugotovilo, kakšne projekte bi moral tožnik voditi, da bi opravljal dela in naloge, ki sodijo v opis delovnega mesta „mojster zvoka specialist“. Poleg tega navedena priča ni potrdila trditev tožnika, da izdeluje matrice in ji ni bilo znano, da bi tožnik restavriral zvočne posnetke. Nič od navedenega ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič. Tožnik ni dokazal, da opravlja vsa dela in naloge na delovnem mestu „mojster zvoka specialist“, ki bi jih za njegovo zasedbo moral. Priglaša pritožbene stroške.

V pritožbi zoper popravni sklep pa tožena stranka navaja, da je potrebno glede na to, da je odločitev o stroških vezana na uspeh stranke v postopku, razveljaviti tudi popravni sklep, s katerim je bilo odločeno o stroških.

Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke zoper sodbo in v celoti prereka pritožbene navedbe ter predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in popravni sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP in 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A.A., ni utemeljen, niti ni ostalo zaradi neizvedbe navedenega dokaza dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani za ugotovitev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati, ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Zavrnitev dokaznih predlogov tožene stranke, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi obrazložilo, je v obravnavani zadevi tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča izvedba dodatnih dokazov ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja glede odločilnih dejstev. Za odločitev o zadevi je bilo dejansko stanje že z izvedenimi dokazi, to je z listinskimi dokazi, predloženimi s strani obeh pravdnih strank, predvsem pa z zaslišanjem tožnika, prič B.B., C.C., D.D., F.F. in E.E., v zadostni meri razjasnjeno.

Sicer pa je treba v obravnavani zadevi upoštevati tudi določbo 286.b člena ZPP, kjer je določeno, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožena stranka kršitve določb postopka ZPP v zvezi z dokaznim postopkom na naroku dne 15. 2. 2013 ni uveljavljala, da bi tega ne mogla, pa v pritožbi tudi ne trdi.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja razveljavitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008 in izstavitev novega aneksa k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto “mojster zvoka specialist”, ki je uvrščeno v VII/2 tarifni razred in 48. plačni razred. Uveljavlja tudi izplačilo razlike v plači, ki bi jo moral prejemati na podlagi dejanskega opravljanja dela za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2011 (pravilno do 31. 7. 2012), to je do njegove upokojitve.

Zaradi umika tožbe v delu tožbenega zahtevka, kjer je tožnik zahteval razveljavitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008 in izstavitev novega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se mu določi delovno mesto „mojster zvoka specialist“ s tarifnim razredom VII/2 in se ga razvrsti v plačilni razred 48 ter glede 3. točke tožbenega zahtevka v znesku 3.036,03 EUR, je sodišče prve stopnje postopek ustavilo. Zoper ta del ni pritožbe, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu postala pravnomočna.

Sporna je le še razlika v plači, za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2012, ki jo je tožnik prejel na delovnem mestu “mojster zvoka VII/(1)” in plačo, ki bi jo prejel na delovnem mestu “mojster zvoka specialist”, katerega delo naj bi tožnik dejansko opravljal. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožnikov zahtevek na izplačilo razlik v plači utemeljen. Ugotovilo je, da je tožnik od 1. 8. 2008 do njegove upokojitve 31. 7. 2012 dejansko opravljal delo na nivoju mojstra zvoka specialista, torej da je opravljal vse naloge, ki izhajajo iz opisa delovnega mesta „mojster zvoka specialist“, za katerega je določen osnovni 38. plačni razred ter je tako upravičen do razlike v plači, ki bi jo prejel (z napredovanji) za 43. plačni razred. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa dodaja: V zvezi z zahtevkom na izplačilo razlik v plači glede na dejansko delo je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je delavec upravičen do višjega plačila za zahtevnejše delovno mesto le, če opravlja vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta in ne le posamezne naloge, ki spadajo v delokrog zahtevnejšega delovnega mesta. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zvezi s presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka, plačila po dejanskem delu, na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva in sprejelo pravilen zaključek, da je tožnik od 1. 8. 2008 dalje do upokojitve 31. 7. 2012 opravljal dela, ki sodijo v opis delovnega mesta “mojster zvoka specialist”. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je neutemeljen.

Tožnik je na zaslišanju v zvezi z opravljanjem dela izpovedoval, da je kljub formalni razporeditvi na delovno mesto „mojster zvoka“ na področju, ki ga je opravljal, to je področje režiranih oddaj in radijskih iger, dejansko opravljal enakovredna dela delovnega mesta „mojster zvoka specialist“, kot ga je opravljal D.D.. Da je bilo tožnikovo delo dejansko na nivoju tonskega mojstra specialista, je potrdil tudi njegov nadrejeni B.B.. Ta je izpovedal, da je področje dela tonskega mojstra specialista področje simfoničnega orkestra, tožnik pa je na nivoju tonskega mojstra specialista na področju režiranih oddaj in radijskih iger. Pojasnil je, da je v opisu delovnega mesta „mojster zvoka“ in „mojster zvoka specialist“ vidna razmejitev v tehničnem smislu orodij, ne pa v kreativnem delu ter da je kreativni del tožnikovega dela izjemen, ker je tožnik na področju radijske igre prejel vrsto mednarodnih priznanj in tudi priznanje G.. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zgolj zaradi dejstva, da je B.B. tožnikov brat, njegovemu zaslišanju ni moč odreči verodostojnosti. Dejstvo, da je tožnikovo delo popolnoma enakovredno delu tonskega mojstra specialista sta namreč potrdili tudi zaslišani priči C.C. in D.D.. Nenazadnje je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja tožnika, kateremu tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno sledi, ugotovilo, da je tožnik opravljal tudi naloge, ki sodijo v opis del in nalog delovnega mesta „mojster zvoka specialist“ in jih pri opisu del in nalog delovnega mesta „mojster zvoka“ ni. Gre za naloge „montaža in restavriranje zvočnih posnetkov“, „pripravljanje strokovnih podlag in navodil“, „izdelovanje matric“ in „vodenje projektov“. Tožnik je pojasnil, da je potrebno tudi pri njegovem delu pripravljati strokovne podlage in navodila, saj je potrebno igralce podučiti in umestiti v prostor. Izpovedal je, da mora pri svojem delu prav tako izdelati matrice, saj festivali, kamor se pošiljajo posnetki, ne zahtevajo več CD, ampak se sedaj pošiljajo po „fajlu“, ta pa se pošlje v različnih oblikah. Glede naloge „vodenje projektov“ je pojasnil, da vodi projekt v tehničnem smislu, ravno tako kot ga vodi mojster zvoka specialist v H., sicer pa projekt na področju režiranih oddaj in radijskih iger vodi režiser, projekt v H. pa vodi producent. Pritožbene navedbe, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik vodil projekte, so neutemeljene. Priča E.E., pri toženi stranki zaposlena kot urednica, je namreč potrdila, da je tožnik vodil projekt po tonski plati. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da priča E.E. ni potrdila, da bi tožnik izdeloval matrice. Priča sicer res ni bila seznanjena, da bi tožnik pripravljal strokovne podlage in navodila, je pa izpovedala, da je tožnik izdeloval matrice. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da delo in naloge D.D. in delovnega mesta, ki ga zaseda, niso primerljive z delom in nalogami tožnika, ker so v tehničnem smislu zahtevnejša in iz tega razloga višje vrednotena, saj navedeno iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja.

Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do plačila za delo na delovnem mestu „mojster zvoka specialist“ ki je uvrščeno v osnovni 34. plačni razred brez napredovanj in z napredovanji v 43. plačni razred.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP in 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in popravni sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo v popravnem sklepu, je namreč glede na tožnikov uspeh v postopku, pravilna (154. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičen niti tožnik, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Odgovor na pritožbo pa v ničemer ni pripomogel k pravilni odločitvi v tem sporu.