Jedro

Za presojo, ali je bilo o stvari (zahtevku – predmetu odločitve) že pravnomočno odločeno, ni pomembno, ali je tisto, o čemer je bilo pravnomočno odločeno, izvršljivo ali ne. Pravnomočne postanejo tudi napačne in neizvršljive odločitve.

Dejstvo, da zahtevek za povrnitev stroškov tožnikoma ni bil vročen nasprotni stranki, na odločitev (o stroškovni obveznosti) ni vplival. Zato nevročitev ne predstavlja kakšne upoštevne postopkovne kršitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnikov ter jima naložilo, da prvemu tožencu povrneta pravdne stroške v znesku 354,89 EUR v roku 15 dni. Iz razlogov sklepa izhaja, da je bilo o zahtevku, ki ga uveljavljata tožnika, že pravnomočno razsojeno s sodbo Temeljnega sodišča v Kranju, Enote na Jesenicah P 377/83 z dne 8. 7. 1988 (da je garaža ob gospodarskem poslopju na parc. št. 199 k.o. x. last tožnikov, vsakega do ½ ter da imata navedena v solastninskem deležu pravico uporabe na tistem delu parcele št. 199 k.o. x., na katerem stoji garaža in na zemljišču okrog garaže, ki je potrebno za njeno redno uporabo; višji zahtevek (ugotovitev obsega zemljišča – fundusa in zemljišča, potrebnega za redno uporabo) je bil zavrnjen.

Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (to je vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)), se zoper sklep pritožujeta tožnika s predlogom, da ga pritožbeno sodišče razveljavi. Navajata, da sta v tej pravdi skušala doseči določitev pripadajočega zemljišča h garaži, ki jo imata v lasti glede na citirano sodbo naslovnega sodišča P 377/83 z dne 8. 7. 1988. V upravnem postopku namreč nista bila uspešna; upravno sodišče jima je dalo vedeti, da se navedena sodba lahko izvrši le prostovoljno. Menita, da sodišče nima prav, ko ugotavlja, da gre v tej zadevi za „res judicata“. Tožnika se namreč ne moreta vknjižiti kot izključna lastnika, dokler ne pride do odmere zemljišča, nepravdni postopek, na katerega se sodišče tudi sklicuje, pa ne bo prinesel želenega rezultata. Tožnika imata vtis, da je nemogoče priti do realizacije sodbe iz leta 1988 in sta prav zato vložila to tožbo. Ta namreč ne bi bila potrebna, če bi toženci dopustili odmero garaže in zemljišča, kar je predmet te pravde. Menita, da mora po določbah sedaj veljavnih predpisov v sodnem postopku priti do določitve obsega gradbene parcele in do parcelacije, zato sta postavila temu primeren tožbeni zahtevek. Menita, da imata pravni interes za uveljavljane zahtevke. Pripominjata tudi, da predmet postopka N 29/95, ki teče pred sodiščem prve stopnje, ni nepremičnina v tistem delu, ki je predmet pravde. Glede na to, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo tudi s tekom postopka N 29/95, tožnika predlagata, da pritožbeno sodišče vpogleda tudi naveden nepravdni spis. Dodatno pa prilagata še skice s poravnalnimi predlogi strank, iz katerih je tudi razvidno, da se garaža z zemljiščem ne deli. Tudi upravna veja oblasti je zavzela stališča, naj se stvar reši po sodni poti, pravdno sodišče pa tožeči stranki odreka pravno varstvo. Menita še, da je sodišče tudi pravdne stroške napačno odmerilo, saj ni jasno, zakaj je priznalo nagrado za narok, če je pa ta bil preložen. Ni pa tudi jasno, s kakšno vlogo (z dne 3. 4. 2012) naj bi toženec priglasil stroške naroka, saj te vloge tožnika nista prejela. S tem, ko sodišče te vloge ni vročilo, je kršilo pravila postopka, glede odmere stroškov za narok, ki je bil preložen, pa je napačno uporabilo materialno pravo.

3. Na pritožbo je odgovoril prvi toženec s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrne na stroške tožnikov in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Meni, da je izpodbijani sklep povsem pravilen, tožnika v pritožbenih navedbah pa izpostavljata le tiste dele izpodbijanega sklepa, kot ustreza njunim trenutnim potrebam v postopku. Sicer pa bi bilo popolnoma nelogično ter procesno nepravilno postopanje sodišča, ki naj bi odnose med skupnimi lastniki urejalo v pravdnem postopku (v tej pravdi), saj urejanje razmerij med skupnimi lastniki ni predmet pravdnega, temveč le nepravdnega postopka, ki pa je že v teku. Toženec je ves čas pripravljen konstruktivno urediti medsebojna razmerja in v tej smeri skleniti sodno poravnavo, a tožnika ne pristajata na rešitve, ki bi bile vsem skupnim lastnikom v korist. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Meje preizkusa sklepa sodišča prve stopnje določa 350. člen v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Po citiranih zakonskih določbah preizkusi pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo (prvi odstavek 350. člena ZPP), in sicer v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer pazi na naštete bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz drugega odstavka 339. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se zato v dejstvo, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo tudi glede zahtevka za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine (sicer neodpravljivo nesklepčnega in s tem neutemeljenega – glede na zemljiškoknjižne podatke (vknjiženo lastninsko pravico) pri parc. št. 199 k.o. x., ne more obstajati podlaga za obveznost izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine), ni spuščalo. In ker je predmet izpodbijanega sklep zgolj vprašanje, ali je bilo o zahtevku tožnikov za ugotovitev lastninske pravice dela parc. št. 199 k.o. x. (na katerem stoji garaža in zemljišču, potrebnem za redno rabo te garaže), je povsem nepomembno, kaj je (ali ni) predmet nepravdnega postopka (nepravdnih postopkov). Prav tako nepomembno pa je, ali je to, o čemer je bilo pravnomočno odločeno, izvršljivo ali ne (ali je pravnomočna odločitev izvršljiva).(1) Odločilno je namreč zgolj vprašanje, ali je bilo o stvari (zahtevku – predmetu odločitve) že pravnomočno razsojeno (drugi odstavek 319. člena ZPP). In ker v bistvu niti ni sporno, da je bilo o zahtevku tožnikov, ki ga uveljavljata v zahtevku pod točko 1 predlaganega izreka sodbe, s citirano sodbo sodišča prve stopnje iz leta 1988 že odločeno, je izpodbijana odločitev o glavni stvari pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pritožba pa neutemeljena.(2)

6. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je prvemu tožencu utemeljeno priznalo nagrado za narok. Ta je namreč bil 27. 1. 2012 (mimogrede sta na njemu bila prisotna tako tožnica kot pooblaščenec tožnikov (!?), zato je nerazumljiv pritožbeni očitek glede tega). Dejstvo, da zahtevek prvega toženca za povrnitev stroškov tožnikoma ni bil vročen, pa na odločitev (o stroškovni obveznosti) ni vplival. Zato nevročitev ne predstavlja kakšne upoštevne postopkovne kršitve (339. člen v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

7. Pritožbeno sodišče, ki kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ali zmotne materialnopravne presoje ni ugotovilo, je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154., 155. in 165. člena ZPP. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, do povrnitve stroškov nista upravičena, kot tudi ne prvi toženec, katerega odgovor na pritožbo ni ničesar doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ni bil potreben. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Pravnomočne postanejo tudi napačne in neizvršlive odločitve.

(2) Pritožbeno sodišče mimo navedenega glede ureditve spornih razmerij med pravdnimi strankami (iz pritožbenih in drugih izvajanj strank je to očitno) zgolj opozarja na določbo 30. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog predlagatelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL), upoštevajoč, da je tudi garaža stavba (nesporno zgrajena pred 1. januarjem 2003).