Jedro

Obrazložitev izpodbijanega sklepa, niti upoštevaje pri tem tudi razloge drugostopenjske davčne odločbe, ne vsebuje razlogov o tožnikovih navedbah, opredelitvi davčnega organa do (ne)utemeljenosti teh navedb in vseh za odločitev ključnih okoliščinah glede določitve višine zavarovanja, zato je nezakonit že iz tega razloga. Če namreč ni obrazložitve, kot jo določa 214. ZUP, stranke niti nimajo možnosti, da razloge izpodbijajo, sodišče pa iz istega razloga odločbe ne more preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. 4233-941/2018-17, 04-450-17 z dne 6. 2. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ tožniku določil instrument zavarovanja plačila trošarine za trošarinske izdelke, ki se v trošarinskem skladišču proizvajajo in skladiščijo v režimu odloga, v višini 12.580,00 EUR, stroški postopka niso nastali, pritožba pa ne zadrži izvršitve sklepa. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik imetnik dovoljenja za trošarinsko skladišče, skladno s katerim sme v okviru svoje dejavnosti na lokaciji trošarinskega skladišča v režimu odloga plačila trošarine proizvajati in skladiščiti trošarinske izdelke iz tar.št. 2208 (žganja idr.). Mora pa tožnik skladno z dovoljenjem svoje obveznosti zavarovati s predložitvijo instrumenta zavarovanja, ki mora biti ves čas poslovanja ustrezen. Tožnik je tako svoje obveznosti zavaroval leta 2011 z gotovinskim pologom v višini 950,00 EUR. Vendar pa davčni organ po preveritvi poslovanja tožnika v letu 2017 ugotavlja, da to zavarovanje več ni ustrezno. Tožnik je namreč v letu 2017 glede na obseg svoje proizvodnje in stanje zalog v skladišču skupaj proizvedel in skladiščil toliko, da povprečni morebitni trošarinski dolg v davčnem obdobju znaša 12.580,92 EUR, kar pomeni, da bi bila ustrezna višina instrumenta zavarovanja upoštevaje tretji in dvanajsti odstavek 58. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju Ztro-1), 12.580,00 EUR. Tožnik je dne 14. 6. 2018 na poziv nadzornega organa že uredil instrument zavarovanja z gotovinskim pologom v višini 11.630,00 EUR, tako da je dosežen skupni znesek zavarovanja 12.580,00 EUR.

2. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. Po njegovi presoji je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, ima oporo v cit. materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov upravnih spisov. Drugostopenjski organ v obrazložitvi nadalje povzema dejansko stanje zadeve in materialnopravne podlage ter ugotovitve prvostopenjskega organa. Ob presoji kriterijev po dvanajstem odstavku 58. člena ZTro-1 dodaja, da po podatkih prvostopenjskega organa tožnik tudi zamuja roke za vložitev obračunov trošarine in ne upošteva odrejenih posebnih nadzornih ukrepov, zaradi česar se zoper njega vodi več prekrškovnih postopkov. Pritožbene navedbe ne vplivajo na drugačno odločitev, predmet presoje pa je zgolj izpodbijani sklep. Način izračuna višine zavarovanja, kot ga predlaga tožnik, nima podlage v ZTro-1 in Pravilniku o izvajanju Zakona o trošarinah (v nadaljevanju Pravilnik) ter ugotovljenem obsegu proizvodnje in stanju zalog v trošarinskem skladišču. Stališče o neupoštevnosti zalog pri določanju višine instrumenta zavarovanja je zmotno, saj gre za trošarinske izdelke in s tem možnost nastanka trošarinskega dolga.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep zaradi kršitve pravil postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter samo določi višino instrumenta zavarovanja oz. zadevo vrne v postopek ponovnega odločanja organu prve stopnje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka s pripadki. Povzema tek postopka pred izdajo izpodbijanega sklepa ter navaja, da se ni strinjal z vsebino sklepa (op. sodišča: tožnik sicer na tem mestu piše o pozivu, s katerim se je postopek začel; torej se ni strinjal z vsebino poziva) ter načinom izračuna, zato je vlagal vloge in pravna sredstva, da je dosegel izdajo izpodbijanega sklepa in s tem možnost vlaganja pravnih sredstev. Organi so storili velike kršitve in, če tožnik ne bi vztrajal in zahteval odločanja po predpisih, bi izgubil položaj stranke. V zvezi določitvijo višine zneska instrumenta zavarovanja želi ves čas dokazati, da je izračun napačen, saj pri proizvodnji alkoholnih pijač iz skupine 2208 zaradi tehnologije proizvodnje zaloge ne odražajo trošarinskega dolga, temveč ga bolje odražajo podatki o proizvodnji; ob upoštevanju proizvedene letne količine 16,953 hl 100% alkohola, torej 1,4128 mesečno, pa bi trošarinski dolg znašal 1.864,90 EUR. Če pa bi upoštevali dejansko plačano trošarino v letu 2017, ki je znašala 17.659,42 EUR, bi prišli do pravilnega zneska trošarinskega dolga, ki je v povprečju znašal 1.471,62 EUR mesečno, toliko pa bi torej moral znašati pravilno izračunani znesek instrumenta zavarovanja, ne pa izračunanih 12.580,92 EUR. Uradna oseba A.A. je naveden na vseh dokumentih in očitno lahko sam presoja svoje delo, odločba drugostopenjskega organa pa nima neke dodane vrednosti, samo citira A.A. pisanja. Poleg tega odločba blati tožnika in njegovega lastnika; drži sicer, da je bilo zoper tožnika izdanih več odločb o prekršku, doslej sta na podlagi tožnikovih zahtev za sodno varstvo dve končani. Carinski urad Celje zoper tožnika izvaja represijo s svojimi nesmiselnimi odločitvami, stvar je zrela za kazenski pregon in odškodninske tožbe. Tožnik opisuje svoje poslovanje od začetkov dalje ter ukrepe carinskega organa št. DT 42332-755/2016-5 in DT 42332-755/2016-8 ter DT 42332-755/2016-1. Očita, da davčni organ v svoji odločbi ne obrazloži, na kakšen način tožnik ne upošteva nadzornih ukrepov ter kakšno vsebino imajo ti prekrškovni postopki. Pravi, da carinski urad Celje njegovo podjetje ogroža, da je njegovo uspešno podjetje v nevarnosti, ker ga povezani ljudje načrtno uničujejo. Nastaja mu tudi premoženjska škoda, saj njegova sredstva sedaj neupravičeno ležijo na računu organa in s tem zanj predstavljajo mrtvi kapital, s čimer se dela škoda njegovi proizvodnji. Predlaga zaslišanje B.B. s.p., C.C. in A.A. s carinskega urada Celje ter D.D. z Ministrstva za finance, kot dokaz pa se sklicuje na upravni spis in predloži poziv z dne 1. 6. 2018, pritožbo zoper poziv, sklep z dne 22. 6. 2018, ugovor na sklep, sklep z dne 8. 8. 2018, dopis tožnika, opozorilo tožnika, zahtevo za izdajo sklepa, izpodbijani sklep, pritožbo zoper izpodbijani sklep, odločbo drugostopenjskega organa, obvestilo drugostopenjskega organa o že sprejeti odločitvi, opomin pred tožbo ter sodbi v prekrškovnih zadevah ZSV 993/2016 in 587/2018. 4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe drugostopenjskega davčnega organa. Navaja, da je bil tožnik pozvan, naj v roku odpravi nepravilnost (ugotovljena nepravilnost je po 57. členu ZTro-1 razlog za prenehanje dovoljenja za trošarinsko skladišče z odvzemom), kar je tudi storil in predložil zahtevani instrument zavarovanja v višini 12.580,00 EUR, s čimer je bil odpravljen razlog za prenehanje dovoljenja z odvzemom. Kljub temu pa mu je bil na njegovo zahtevo zaradi zagotovitve pravice do pravnega sredstva izdan izpodbijani sklep o ustrezni višini zneska. Meni, da zaslišanje predlaganih oseb ni potrebno, da tožnik ne pojasni, katera dejstva glede višine instrumenta zavarovanja naj bi se s temi zaslišanji dokazovala, poleg tega pa gre tudi za tožbeno novoto, predmet postopka pa je določitev višine ustreznega instrumenta zavarovanja, kako se je ta višina določila, pa je razvidno iz obrazložitev upravnih odločitev, kar je bistveno. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče uvodoma kot nerelevantne za odločitev v tej zadevi opredeljuje naslednje tožbene navedbe: o teku postopka pred izdajo izpodbijanega sklepa (kajti tožnik ne vlaga niti tožbe zaradi molka niti tožbe zaradi ugotovitve nezakonitosti upravnega akta, temveč toži zoper izpodbijani sklep, zato je predmet presoje v tem upravnem sporu zakonitost le-tega), o ravnanju A.A. (podani očitki so za ta spor nerelevantni, saj je pritožba zoper izpodbijani sklep bila devolutivna), o osnovah za kazenski pregon in odškodninske zahtevke (to ni predmet tega upravnega spora) ter o drugih upravnih in prekrškovnih zadevah (kajti predmet tega upravnega spora se nanaša le na izpodbijani sklep).

7. So pa po presoji sodišča na mestu tožnikovi očitki glede teka postopka pred izdajo izpodbijanega sklepa v delu, ko navaja, da se že tedaj ni strinjal z načinom izračuna višine instrumenta zavarovanja ter da drugostopenjski organ v svoji odločbi ne obrazloži, na kakšen način tožnik ne upošteva nadzornih ukrepov in kakšno vsebino imajo le‑ti.

8. V tretjem in dvanajstem odstavku 58. člen ZTro-1, na katerih temelji izpodbijani sklep, je določeno, da se instrument zavarovanja plačila trošarine za trošarinske izdelke, ki se proizvajajo, skladiščijo in prejemajo v trošarinskem skladišču, predloži na zahtevo davčnega organa največ v višini trošarinskega dolga za te izdelke v davčnem obdobju, pri čemer se trošarinski dolg za imetnika trošarinskega skladišča določi med drugim na podlagi proizvedenih, skladiščenih oziroma prejetih količin trošarinskih izdelkov v preteklem koledarskem letu. Nadalje pa se pri določitvi višine zneska instrumenta zavarovanja upošteva zlasti vrsto oziroma občutljivost trošarinskih izdelkov, dosedanje poslovanje, ugled, zanesljivost in finančno stabilnost osebe, ki je dolžna predložiti instrument zavarovanja, obseg poslovanja s trošarinskimi izdelki, čas trajanja proizvodnje oziroma skladiščenja, vrsto, vsebino in način vodenja evidenc in knjigovodske dokumentacije.

9. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski davčni organ trošarinski dolg za tožnika določil na podlagi količin trošarinskih izdelkov v preteklem koledarskem letu, tj. v letu 2017, pri čemer je upošteval proizvedene in skladiščene količine, na podlagi česar je izračunal povprečni trošarinski mesečni dolg v višini 12.580,92 EUR. O sami določitvi višine instrumenta zavarovanja po dvanajstem odstavku 58. člena ZTro-1 pa v izpodbijanem sklepu ni obrazložitve. Iz izpodbijanega sklepa v tej zvezi tudi ne izhaja nič o navedbah, ki jih je v tej zvezi tekom postopka podal tožnik (ki se z načinom izračuna ni strinjal), ter o stališču davčnega organa do (ne)utemeljenosti teh navedb, kot bi to sicer moralo biti storjeno skladno s prvim odstavkom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). To sicer delno sanira drugostopenjski davčni organ, ki se opredeli do pritožbenih navedb v tej zvezi, z opredelitvijo, da je zmotno tožnikovo stališče o neupoštevnosti zalog pijač pri določanju višine instrumenta zavarovanja, saj za takšno stališče ni podlage v določbah ZTro-1 ter da gre tudi pri zalogah pijač za trošarinske izdelke in s tem možnost morebitnega nastanka trošarinskega dolga. Nadalje drugostopenjski davčni organ doda še razloge glede določitve višine po dvanajstem odstavku 58. člena ZTro-1, namreč da po podatkih prvostopenjskega organa tožnik zamuja roke za vložitev obračunov trošarine in ne upošteva odrejenih posebnih nadzornih ukrepov. Vendar pa to po presoji sodišča ne zadosti standardu obrazloženosti iz 214. člena ZUP, kajti ni podana nobena opredelitev do argumenta tožnika, da bi, upoštevaje dejansko plačano trošarino v letu 2017, ki je po navedbah tožbe povprečno mesečno znašala 1.471,62 EUR, višina instrumenta zavarovanja morala biti nižja; s tem je torej tožnik pojasnjeval obseg svojega poslovanja s trošarinskimi izdelki (kar je po dvanajstem odstavku 58. člena ZTro-1 eden od relevantnih kriterijev pri določanju višine), ki, kolikor so tožnikove navedbe resnične, res kaže na precejšnje odstopanje od višine instrumenta zavarovanja, kot je bila določena z izpodbijanim sklepom. Nadalje pa po presoji sodišča drži tudi, da očitek o tožnikovem neupoštevanju nadzornih ukrepov ni zadostno konkretiziran; kolikor se s tem meri na utemeljevanje kriterija tožnikovega dosedanjega poslovanja, ugleda in zanesljivosti, pa je to tudi treba ustrezno obrazložiti. Glede na to, da se skladno s tretjim odstavkom 58. člena ZTro-1 instrument zavarovanja lahko zahteva največ v višini trošarinskega dolga in da se je davčni organ očitno odločil za takšen maksimum, je seveda treba podati obrazložitev v tej zvezi, zlasti na podlagi kriterijev iz dvanajstega odstavka – tega v izpodbijanem sklepu ni.

10. Obrazložitev izpodbijanega sklepa, niti upoštevaje pri tem tudi razloge drugostopenjske davčne odločbe, ne vsebuje razlogov o tožnikovih navedbah, opredelitvi davčnega organa do (ne)utemeljenosti teh navedb in vseh za odločitev ključnih okoliščinah glede določitve višine zavarovanja, zato je nezakonit že iz tega razloga. Če namreč ni obrazložitve, kot jo določa 214. ZUP, nima, stranke niti nimajo možnosti, da razloge izpodbijajo, sodišče pa iz istega razloga odločbe ne more preizkusiti.

11. Ker so bila v obravnavanem primeru pri odločanju bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP; 2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem naj o zadevi ponovno odloči ob upoštevanju stališč sodišča. 12. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče mu je priznalo stroške v znesku 15,00 EUR, saj je bila zadeva je bila rešena na seji in tožnika v postopku ni zastopal odvetnik. Dosojene stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

13. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in listin iz upravnega spisa razvidno, da je treba tožbi ugoditi.