Jedro

Predlagatelj-sindikat je status reprezentativnega sindikata v poklicu pri nasprotnem udeležencu-ministrstvu pridobil že z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ker je izpolnjeval pogoje iz 8. člena ZRSin. Zato ni bilo potrebno, da bi si pridobil status reprezentativnega sindikata tudi po 6. odstavku 100b člena ZObr (ki določa, da je reprezentativni sindikat v ministrstvu tisti sindikat, v katerega je včanjenih najmanj 15% zaposlenih v ministrstvu, če zakon ne določa drugače). Ker je predlog sklepčen in so podani tudi ostali pogoji po 318. členu ZPP, je sodišče pravilno izdalo zamudno sodbo, s katero je nasprotnemu udeležencu naložilo, da je dolžan s predlagateljem skleniti pogodbo o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžan udeleženec skleniti s predlagateljem pogodbo o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo v 15 dneh pod izvršbo. Ugotovilo je, da je predlagatelj že pridobil status reprezentativnosti z odločbo pristojnega ministrstva v poklicu in s tem izpolnil vse pogoje za sklenitev predlagane pogodbe z Ministrstvom za obrambo.

Udeleženec se je pritožil zoper sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v postopku v delovnih in socialnih sporih. Navaja, da iz sodbe ne izhaja utemeljenost predloga, zaradi česar so podani razlogi za njegovo zavrnitev. Zakon o reprezentativnosti sindikatov kot sistemski zakon določa splošne kriterije za določitev reprezentativnosti sindikata, dočim Zakon o obrambi kot specialni predpis določa, da se uredijo pogoji za delovanje sindikata in sindikalnih poverjenikov v ministrstvu s pogodbo, ki jo skleneta minister in reprezentativni sindikat. Po določbi 6. odst. 100.b čl. Zakona o obrambi je reprezentativni sindikat v ministrstvu, v katerega je včlanjenih najmanj 15 % zaposlenih v ministrstvu, če zakon ne določa drugače. Predlagatelj ni izkazal, da je izpolnil pogoj 15 % zaposlenih v ministrstvu, zato udeleženec z njim ni bil dolžan skleniti pogodbe o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo. Ne glede na navedeno sama reprezentativnost sindikata pilotov v ministrstvu na višjem nivoju še ne pomeni, da je udeleženec z njim dolžan skleniti predlagano pogodbo, saj je Zakon o obrambi v zvezi z njeno sklenitvijo predpisal dodaten pogoj, kar dopušča tudi Konvencija št. 87 o sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic, da se lahko obseg sindikalnih jamstev za pripadnike oboroženih sil v okviru nacionalne zakonodaje uredi drugače. Poleg tega je v določbi 2. odst. 18. čl. Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, ki opredeljuje pogoje za delo sindikatov, predpisano, da velja za državne organe le, če posamezna vprašanja, ki jih ureja, z zakonom niso urejena drugače. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba, in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato na pritožbene navedbe udeleženca še odgovarja.

Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka (v tem kolektivnem sporu predlagatelj) zaradi svoje pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo oz. na predlog ali ga vloži po izteku predpisanega roka (1. odst. 318. čl. ZPP), priznava dejanske tožbene navedbe. Zato izreče sodišče takšno sodbo brez tega, da bi izvedlo dokazni postopek. V tej zvezi zgolj preizkusi ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali s splošno znanimi dejstvi. V skladu z navedenimi razlogi je izdaja zamudne sodbe dopustna samo v primeru, če so zatrjevana dejstva takšne narave, iz katerih izhaja sklepčnost zahtevka oz. v kolektivnem sporu, sklepčnost predloga.

V konkretni zadevi udeleženec ni odgovoril na predlagateljev predlog v predpisanem 30 dnevnem zakonskem roku, čeprav mu je bil predhodno pravilno vročen drugopis predloga zaradi podaje odgovora in z opozorilom na pravne posledice, če udeleženec tako ne bo ravnal. Poleg tega izhaja iz vsebine predloga njegova sklepčnost, pri čemer zatrjevana dejstva o izpolnjevanju pogojev statusa reprezentativnosti predlagatelja niso v nasprotju s predloženimi listinami ali z dejstvi, ki so splošno znana. Zato navedeni razlogi utemeljujejo zaključek, da so bili v sporu podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Pritožbeno sodišče sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi o izkazanem odločilnem dejstvu, da je predlagatelj pridobil reprezentativnost na podlagi odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve dne 16.7.2003, s katero je določeno, da se v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije, v katerega je združen predlagatelj že od leta 1999 dalje, poleg ostalih reprezentativnih dejavnosti in poklicev, določi kot reprezentativni sindikat v poklicu pilota. Poleg tega je bilo z odločbo ugotovljeno, da je v predlagatelja včlanjenih več kot 10 % delavcev v poklicu pilota v RS, zaradi česar so pri predlagatelju v celoti izkazani pogoji za pridobitev reprezentativnosti sindikata iz določbe 8. čl. Zakona o reprezentativnosti sindikatov (ZRSin, Ur. l. RS, št. 13/93). V skladu z navedeno določbo se kot reprezentativne določijo zveze ali konfederacije sindikatov za območje države, v katere se povezujejo s sindikati iz različnih panog, dejavnosti ali poklicev, in v katere je včlanjenih najmanj 10 % delavcev iz posamezne panoge dejavnosti ali poklica. V konkretnem primeru je predlagatelj takšno kvoto delavcev v poklicu pilota na nivoju države v celoti izpolnil, zaradi česar je bila pri njemu izkazana tako dejanska kot pravna podlaga za pridobitev statusa reprezentativnosti na nivoju države že po določbah ZRSin.

Neutemeljena je pritožba, da bi moral predlagatelj za pridobitev statusa reprezentativnosti sindikata izpolniti pogoje po določbi

6. odst. 100. b čl. Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/04), ki določa, da je reprezentativni sindikat v ministrstvu tisti sindikat, v katerega je včlanjenih najmanj 15 % zaposlenih v ministrstvu, če zakon ne določa drugače. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča bi bila uporaba navedene določbe ZObr, ki ima naravo specialnega predpisa, sprejemljiva v primeru, če sindikat ne bi pridobil reprezentativnosti že po določbah ZRSin, to je splošnega zakona. Vendar je v tem sporu ugotovljeno, da je predlagatelj že pridobil status reprezentativnosti z odločbo pristojnega ministra v poklicu v skladu z določbami ZRSin v okviru zveze, to je Konfederacije sindikatov 90 Slovenije, ki je reprezentativna na nivoju države, zaradi česar ni bilo podanih razlogov, da bi moral izkazati še pogoje reprezentativnosti iz določbe 6. odst. 100. b čl. ZObr. Seveda pa bi predlagatelj v primreu, da ne bi predhodno pridobil reprezentativnosti po splošnem zakonu, moral za sklenitev predlagane pogodbe z udeležencem izpolniti pogoje iz navedene določbe specialnega zakona.

Pritožbeno sodišče še poudarja, da je namen sindikalnega pluralizma v ustanavljanju sindikatov, ki zastopajo svoje interese na določenem območju, v posamezni dejavnosti, panogi ali poklicu, in ki nadalje vsak zase samostojno odloča o tem, ali se bodo združeval z drugimi sindikati v federaciji ali konfederaciji oz. bo kako drugače usklajeval skupne interese. Nadalje je vprašanje reprezentativnosti sindikatov vezano na akcijsko svobodo sindikatov, pri čemer so vsi sindikati reprezentativni, v kolikor predstavljajo svoje člane pri uveljavljanju in varstvu njihovih ekonomskih in socialnih interesov. Zato je imel v konkretnem primeru predlagatelj vso pravico, da se je združil v zvezo sindikalnega gibanja na nivoju celotne države, to je v Konfederacijo sindikatov 90 Slovenije, v kateri je imel možnost pridobiti status reprezentativnosti v poklicu, kar je tudi realiziral.

V skladu z navedenimi dejstvi ni bilo podanih tako dejanskih kot pravnih razlogov, da bi moral predlagatelj pridobiti reprezentativnost v skladu z določbami ZObr še pri udeležencu, kljub možnosti, ki je določena v 9. čl. Konvencije št. 87 o sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic iz leta 1948, da se za pripadnike oboroženih sil obseg sindikalnih jamstev v okviru nacionalne zakonodaje lahko uredi drugače. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se obseg sindikalnega jamstva nanaša na vsebinsko uresničevanje sindikalnih pravic in svoboščin. Pri sindikatu, katerega člani so pripradniki oboroženih sil, bi to lahko pomenilo zmanjšanje takšnih jamstev npr. glede udeležbe v stavki ali v podobnih sindikalnih akcijah, ki bi vplivale na vojaške ali strateške interese državnega organa, kar pa ne more veljati glede izpolnjevanja kriterijev za pridobitev reprezentativnosti sindikata oz. vplivati na obstoj razlogov, ki bi preprečevali sklenitev pogodbe za izvajanje sindikalnega dela.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).