Jedro

Po načelnem stališču sodne prakse naj oba roditelja skrbita za prevoze, ker to pokaže otrokom, da pri izvrševanju stikov sodelujeta in sta v odnosu do otrok enakopravna. Tako Vrhovno sodišče RS kot višja sodišča sicer dopuščajo tudi odstope od tega stališča, a le v primeru tehtnih okoliščin.

Vprašanje preživljanja otrok na (začasni) način izvrševanja stikov ne vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Udeleženca postopka sta starša skoraj dvanajstletnega A. in osemletne B. Po razhodu družinske skupnosti je bilo nasprotnemu udeležencu v postopku po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) eno leto prepovedano približevati se predlagateljici in otrokoma, razen kolikor sodišče v drugem postopku ne odloči drugače o stikih z otrokoma. V tem postopku so bili najprej s sklepom z 22. 6. 2021 začasno urejeni stiki pod nadzorom Centra za socialno delo (CSD), ki so uspešno tekli. Nato je sodišče prve stopnje 2. 3. 2022 sklep o začasni odredbi spremenilo tako, da stiki začasno potekajo vsak drugi vikend v očetovem bivališču v C. Sodišče je določilo tudi način prevoza otrok – mati ju v petek ob 18.30 uri pripelje pred policijsko postajo, kjer ju prevzame oče; v ponedeljek zjutraj pa ju slednji odpelje v D. v šolo.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor predlagateljice zoper tak sklep.

3. Zoper takšno odločitev se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje predlagateljica. Pritožba se nanaša zgolj na vprašanje prevoza otrok na stik iz D. v C. Pritožnici se zdi nesprejemljivo, da mora otroka voziti na stike v C. Izpostavlja, da je nasprotni udeleženec zaposlen v D., tako da se po službi vedno pelje v C. in brez težav prevzame otroka na materinem domu, s tem pa mu tudi ne nastajajo nobeni stroški. Poleg tega se nasprotni udeleženec strinja s tem, da za prevoze poskrbi sam, predaje že ves čas tako izvršujeta. Pritožnici se zdi bolj nevarno, da bo oče po alkoholu posegel v E., ko bo čakal, da mati pripelje otroka pred policijsko postajo. Sklep je o tem vprašanju neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti. Poudarja, da ji je zdravnica odsvetovala daljše vožnje, dodatnih stroškov za prevoz otrok na stike pa si ne more privoščiti. Sklicuje se na odločbo VSL Cp 14/2019. 4. Predlagatelj na vročeno pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Izpodbijani sklep vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej ni utemeljen. Pritožbene trditve o tem, kje in kdaj obstaja večja nevarnost, da bo nasprotni udeleženec posegel po alkoholu, predstavljajo pritožničino nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, sprejema. Izpodbijani del odločitve tudi po prepričanju višjega sodišča pravilno upošteva vse okoliščine obravnavanega primera in je v korist mladoletnih otrok udeležencev postopka.

7. Vrhovno sodišče RS1 je zavzelo načelno stališče, da naj oba roditelja skrbita za prevoze, ker to pokaže otrokom, da pri izvrševanju stikov sodelujeta in sta v odnosu do otrok enakopravna. Tako Vrhovno sodišče RS kot višja sodišča2 sicer dopuščajo tudi odstope od tega stališča, a le v primeru tehtnih okoliščin. Te so med seboj različne - gre na primer za hude spore med roditeljema3; dejstvo, da stiki lahko potekajo le pod nadzorom4; za zdravstveno stanje otrok(a), ki izključuje uporabo javnega prevoza5; za situacije, ko eden od roditeljev nima avtomobila, drugi pa; za upoštevanje posebnosti dogovarjanja o stikih (na otrokovo željo); včasih tudi za kombinacijo naštetih okoliščin.

8. Prav je torej, da za prevoz otrok na stike in s stikov (začasno, torej do izdaje končne odločbe), če je to mogoče, skrbita oba udeleženca postopka. Na strani otrok in pritožnice višje sodišče tehtnih okoliščin, ki bi terjale drugačno odločitev o tem vprašanju, ne najde. Če pritožnici položaj med nekaj več kot enourno vožnjo avtomobila zgolj dvakrat mesečno res povzroča težave, bo poskrbela za prevoz otrok z avtobusom ali s pomočjo tretje osebe.6 A svojih trditev o nezmožnosti vožnje niti ni dokazala. Na naroku 2. 3. 2022 je izpovedala le, da ji je glede na vse vožnje, ki jih opravi na dejavnosti, sestanke ..., še ena prekomerna, dodatna obremenitev. Pritožnica torej nedvomno vozi. Iz izvida z 2. 2. 2022 (priloga A 39) res izhaja, da ni bila sposobna za delo do naslednjega kontrolnega pregleda 4. 3. 2022, tedaj je bila za delo že sposobna, priporočeno ji je bilo, naj desno roko vključuje v aktivnosti, ki ji ne povzročajo bolečin in se, kolikor je mogoče, izogiba prisilnim držam ter večjim fizičnim obremenitvam (priloga A 38). O vožnji avtomobila v nobenem od izvidov ni govora. Pritožbi pritožnica prilaga izvid z 22. 4. 2022 (priloga A 41), ki niti zgoraj opisanih omejitev ne predvideva več.

9. Po drugi strani obstajajo (kot je do stopnje verjetnosti ugotovilo sodišče prve stopnje) na strani nasprotnega udeleženca resne okoliščine, ki utemeljujejo sklep, da otrokoma ni v korist, da ju oče vozi iz D. v C. Odločitvi sodišča prve stopnje, da mati opravi prevoz v petek, so namreč botrovale ugotovitve, da je imel nasprotni udeleženec ob prenehanju družinske skupnosti (ob koncu leta 2020 in v začetku leta 2021) težave s prekomernim uživanjem alkohola tudi v prisotnosti otrok. Ker v tem postopku ne sodeluje aktivno, predlagateljica pa zaradi prepovedi približevanja po ZPND z njim stikov nima, sodišče prve stopnje kljub temu, da oče ob nadzorovanih stikih na CSD ni kazal znakov alkoholiziranosti in so ti tekli vzorno, ni imelo zagotovila, da v času, ko bi po zaključku službe čakal na otroka, ne bi posegel po alkoholu. Takšnega zagotovila tudi sedaj ni.7 Ob ugotovitvi, da v službi težav z alkoholom nikdar ni bilo, je zato sodišče prve stopnje odločilo, da oče otroka odpelje v D. v ponedeljek zjutraj preden gre sam v službo; petkovo vožnjo do policijske postaje C. pa zaradi varstva koristi otrok prepustilo pritožnici.

10. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno izpostavilo, da je predlagateljica v razgovoru na CSD celo izjavila, da bo za prevoz otrok na stike (torej v celoti) poskrbela sama, ker je „nedopustno, da bi oče otroke kakorkoli ogrožal, npr. da bi bil vinjen in bi v takšnem stanju tudi vozil“ (zapisnik na list. št. 164 v spisu). Kaj se je spremenilo, da je njeno stališče do tega v ugovoru in pritožbi prav nasprotno, ne pojasni. Pritožbeno zavzemanje za to, da vse prevoze opravi nasprotni udeleženec, je torej tudi contra factum proprium.

11. Pritožnica kot za otroka (bolj) nevarno izpostavlja očetovo vožnjo izpred policijske postaje v C. do njegovega doma, kjer bi oče po vrnitvi iz službe lahko posegel po alkoholu. Takšne pritožbene navedbe nasprotujejo materinemu zavzemanju za to, da oče opravi vse prevoze otrok. Varovalna dejavnika, da oče po prihodu iz službe ne bo posegel po alkoholu in bo torej vožnja do doma za otroka varna, sta – prevzem otrok vpričo predlagateljice in pred policijsko postajo, na domu pa prisotnost očetovih staršev, ki jih je sodišče prve stopnje prepoznalo kot varovalni dejavnik, čemur pritožnica ne nasprotuje. Razdalja med očetovim domom in policijsko postajo pa je tako majhna (komaj en kilometer), da uporaba avtomobila niti ni nujna.8

12. Sodišče prve stopnje se do sklepa VSL Cp 14/2019 ni moglo opredeliti, saj takšna odločba ne obstaja. Če ima pritožnica v mislih odločbo Višjega sodišča v Celju s takšno opravilno številko, pa ji je treba pojasniti, da situacija ni primerljiva z obravnavano.9 V zadevi VSC 14/2019 je sodišče vse vožnje, povezane s stiki, s končno odločbo naložilo očetu, ker je bilo ugotovljeno, da mati v službi nima stalnega urnika in za razporeditev delovnega časa izve komaj teden dni prej, da so prisotne stalne spremembe njenega delovnega časa, sicer pa dela tudi ob sobotah in nedeljah, da ima zaradi narave in organizacije dela delovni čas neenakomerno razporejen, da ne more staršem oziroma ostalim družinskim članom naložiti obveznosti voženj otroka na stike in s stikov, svojega avtomobila nima, uporablja partnerjev ali bratov avtomobil, da se dejavno in skrbno ukvarja s hčerko ves čas med tednom, po drugi strani pa, da je predlagatelj nezaposlen, ni prijavljen na zavodu za zaposlovanje in ne išče zaposlitve, ima zelo dobro urejene bivalne razmere in nima finančnih problemov, vozi pa se z očetovim avtomobilom.

13. Vprašanje preživljanja otrok na (začasni) način izvrševanja stikov ne vpliva. Pritožbeno povzemanje, da naj bi sodišče predlagateljico (materialno pravno napačno) napotilo, da stroške prevozov uveljavlja v okviru predloga za začasno določitev preživnine, pa ni korektno. Sodišče prve stopnje je na navedbe, da je preživljanje otrok samo na njej (ponovljene so v pritožbi) pojasnilo, da je morebitna ogroženost otrok na tem področju lahko kvečjemu podlaga za izdajo začasne odredbe o preživljanju.

14. Pritožbeni razlogi torej niso podani; razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni zasledilo, zato je pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 100. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

15. O stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo v tej fazi postopka ni mogoče odločati. Sodišče prve stopnje bo o njih odločilo po kriteriju iz 2. odstavka 55. člena ZNP-1, ki ga je mogoče celovito upoštevati le ob sprejemu končne odločitve, ne pa glede na uspeh, pomen za stranke in procesno ravnanje strank ob posameznem procesnem dejanju.

1 Odločbi VS RS II Ips 558/2005 in II Ips 536/2009. 2 Prim. VS RS II Ips 536/2009, VSL odločbe IV Cp 2918/2008, IV Cp 2714/2015, IV Cp 3080/2016, IV Cp 3197/2016, IV Cp 2004/2017, IV Cp 2202/2018, VSC sklep Cp 14/2019. 3 Ko stiki ne smejo potekati z njunim srečanjem. 4 Kar praviloma izključuje možnost, da bi roditelj, ki ima stik pod nadzorom, poskrbel za prevoz otrok. 5 Odločba IV Cp 3197/2016, kjer toženka ni imela avtomobila niti vozniškega izpita in glede na njeno premoženjsko stanje ni bilo realno pričakovati, da ju bo lahko kmalu pridobila; tožnik je lahko uporabljal materin avtomobil in je opravil vozniški izpit; hči pravdnih strank pa je imela resne zdravstvene težave (benigno nevtropenijo otroške dobe, njen imunski sistem je bil močno oslabljen), zaradi katerih so ji zdravniki odsvetovali uporabo javnih prevoznih sredstev. 6 Z vprašanjem, kje naj takšno osebo najde, se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ukvarjati. 7 Če sta se udeleženca postopka za potek stikov oziroma voženj dogovarjala drugače, kot je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, če sta torej kršila izdano začasno odredbo, je bila takšna izvedba stika njuna odgovornost. 8https://www.google.com/maps/dir..., izpis na 11. 7. 2022. 9 V pritožbi so ugotovitve sodišča predstavljene selektivno.