Jedro

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov prišlo do ugotovitve, da je bilo stanovanje toženca prodano S. d.o.o., Ljubljana, na podlagi storitev in informacije, ki jih je posredovala tožnica G.-ju, je tožbeni zahtevek za plačilo provizije po temelju utemeljen. Vprašanje, ali se je toženec v času sklepanja prodajne pogodbe zavedal, da je stanovanje prodal zaradi posredovanja tožnice, ni pravno relevantno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o podlagi tožbenega zahtevka z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi, da je podlaga v tej pravdi uveljavljanega primarnega tožbenega zahtevka (za plačilo posredniške provizije) utemeljena.

Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 246.021,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1993 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Tožnici je naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov v znesku 323.360,00 SIT.

Proti navedeni sodbi se pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur. l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo) in predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bistveno vprašanje, ali je toženec vedel za povezave med S. in G.-jem, in nadalje ali je to vedel še preden je sklenil prodajno pogodbo z S., vendar bi moralo sodišče ob pravilni oceni izvedenih dokazov ugotoviti, da je toženec to dokazal. Na podlagi izpovedb prič M., G. in B., je z gotovostjo mogoče zaključiti, da je toženec za povezavo med S. in G.-jem vedel. Sodišče bi moralo drugače oceniti zlasti izpoved priče M.A.G. Njena izpovedba je o bistvenih dogodkih povsem skladna izpovedbi M.. Obe sta izpovedali, da je bilo že na ogledu, na katerem je bil prisoten toženec govora o tem, da bo stanovanje kupila neka firma zaradi zamenjave z manjšim stanovanjem v Škofji Loki. Kako bi sicer M. vedela, da G. živijo v manjšem stanovanju v Škofji Loki, ki ga nameravajo zamenjati preko neke firme. Poleg tega pa je M.A.G. najprej prav natančno izpovedala, da je tožencu povedala za dogovor z S. in ga tja tudi napotila, in to naj bi se zgodilo takrat, ko so se za stanovanje odločili. Četudi se ta priča po soočenju s tožencem ni mogla točno spomniti vrstnega reda dogodkov, ali je najprej povedala tožencu ali S., to ni pomembno, ker je priča S.B. izpovedal, da ga je toženec poklical osebno. Tudi priča M. je izpovedala, da meni, da je toženec vedel, to pa zato, ker je z G.-jem izmenjal telefonske številke. Življenjsko in logično je, da je toženec za povezavo med S. in G.-jem vedel. Sodišče je šlo tako daleč, da je tožniku prepovedalo vprašanje, kaj vse mora kupec narediti, ko proda stanovanje v zvezi z elektriko, telefonom in vodovodom. V takšnih primerih morata prejšnji in novi lastnik narediti prepis priključkov osebno. Natačna analiza vseh dokazov pove, da je toženec za povezavo vedel, da ga je G. o tem obvestila, potem pa je šel na S. in zadevo urejal z njimi. Ni mogoče prezreti dejstva o izjemno tesnem časovnem zaporedju posameznih dogodkov, od drugega ogleda 8.10.1993 do dne sklenitve pogodbe z S. 22.10.1993 je minilo 14 dni. To ni naključje. Sprašuje se, ali je sodišče tožencu verjelo, da ga je S. poklical na podlagi oglasa izpred šestih mesecev. Pravilna ocena izvedenih dokazov pokaže, da je toženec vedel za povezavo in se je hotel le izogniti plačilu provizije.

Toženec je na pritožbo odgovoril. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Med pravdnima strankama je bila dne 21.9.1993 sklenjena pogodba o posredovanju pri prodaji štirisobnega stanovanja, na naslovu M. 20, Ljubljana (priloga A3, v nadaljevanju posredniška pogodba). To stanovanje je bilo predmet prodajne pogodbe z dne 22.10.1993 (priloga B1), sklenjene med tožencem kot prodajalcem in S. d.o.o., Ljubljana kot kupcem. V tej pravdi tožnica zahteva plačilo provizije, ker meni, da je omenjena prodajna pogodba rezultat njenega posredovanja.

Zahteva torej izpolnitev pogodbe (prvi odstavek 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 z nadaljnjimi spremembami).

Pri posredniški pogodbi (813. člen ZOR) posrednik opravlja storitev spravljanja v stik naročitelja in tretje osebe, pravico do provizije - plačila za opravljeno storitev, pridobi praviloma šele potem, ko je posel med strankama sklenjen (prvi odstavek 823. člena ZOR). Pravica do plačila posredniške provizije je, če ni dogovorjeno drugače, odvisna od določenega uspeha - sklenitve pogodbe. Dispozitivnost določbe prvega odstavka 823. člena ZOR je v tem, da se pogodbenika lahko dogovorita bodisi za plačilo provizije ne glede na sklenitev pogodbe (prim. 814. člen ZOR) bodisi za plačilo provizije šele po izpolnitvi pogodbe. V obravnavanem primeru sta se tožnica in toženec v drugem odstavku tretjega člena posredniške pogodbe (med drugim) dogovorila, da naročnik (toženec) plača provizijo v višini 2% prodajne vrednosti predmeta pogodbe oziroma najmanj 700 DEM, tudi če je pogodba sklenjena z odložnim pogojem (prim. drugi odstavek 823. člena ZOR). V zadnjem odstavku šestega člena pogodbe v katerem so urejeni primeri plačila provizije kot pogodbene kazni (270. člen ZOR), sta se pogodbenika dogovorila, da naročnik plača odškodnino v višini provizije predmeta pogodbe, če naročnik sklene pogodbo z osebo, s katero ga je povezal posrednik v času pogodbenega razmerja (šest mesecev) ali v roku dveh let po koncu pogodbenega razmerja.

Takšen dogovor ne izključuje uporabe prvega odstavka 823. člena ZOR (plačilo provizije veže celo na obdobje po prenehanju posredniške pogodbe), v skladu s katerim posrednik pridobi pravico do plačila, ko je sklenjena pogodba, za katero je posredoval. Bistveno vprašanje te pravde je, ali je prodajna pogodba, ki jo je toženec sklenil z S. d.o.o., Ljubljana, ne pa z S.G., katerega je v stik s tožencem spravila tožnica, rezultat njenega posredovanja. Z drugimi besedami, vprašanje ali obstaja kavzalna zveza med tožničinim posredovanjem in sklenitvijo pogodbe. Obstoj kavzalne zveze je tipičen element vsake posredniške pogodbe, razen v primerih izključnega posredništva (klavzula o ekskluziviteti), kar ni obravnavani primer. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov prišlo do ugotovitve, da je bilo stanovanje toženca prodano S. d.o.o., Ljubljana, na podlagi storitev in informacije, ki jih je posredovala tožnica G.-ju (o tem ni nobenega dvoma), je tožbeni zahtevek za plačilo provizije po temelju utemeljen.

Vprašanje, ali se je toženec v času sklepanja prodajne pogodbe zavedal, da je stanovanje prodal zaradi posredovanja tožnice, ni pravno relevantno. Pri izpolnitvenih zahtevkih vednost stanke o izpolnitvi pogodbe ni relevantna. Kadar pogodba ni sklenjena neposredno z osebo, s katero je naročnika spravil v stik posrednik, je dokazovanje obstoja kavzalne zveze težje, ne pomeni pa, da posrednik, ki dokaže, da je bila pogodba z naročnikom sklenjena prav zaradi njegovega posredovanja, ni upravičen do provizije.

Sodišče prve stopnje je zaradi zmotnega normativnega izhodišča, da je pravno relevantno dejstvo toženčevo zavedanje (v stipulacijski fazi), da je bila sklenjena prodajna pogodba zaradi tožničinega posredovanja, opustilo obravnavanje višine zneska tožbenega zahtevka.

Ker pa je dejansko stanje glede podlage tožbenega zahtevka popolno ugotovljeno, je smotrna izdaja vmesne sodbe (315. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je tako pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se izpodbijana sodba v odločitvi o podlagi tožbenega zahtevka z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi, da je podlaga v tej zadevi uveljavljanega primarnega tožbenega zahtevka utemeljena (4. točka 358. člena ZPP). Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka pa se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Ker bo končen uspeh strank znan šele ob koncu postopka, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP).

Določila ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ (Ur. l. RS, št. 83/01), ker je sporno razmerje nastalo pred uveljavitvijo OZ 1.1.2002.