Jedro

Nobenega dvoma zato ni, da sta obdolženca zakonito opravila pri oškodovancu kot tožilcu preizkus alkoholiziranosti, saj sta imela pooblastila za tako ravnanje v ZPrCP določbah prvega odstavka 107. člena in v 3. členu istega zakona. Ravnala sta torej v mejah uradnih pravic. Sodišče prve stopnje se zato pravilno in utemeljeno sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 307/2009 z dne 4. 3. 2010, iz katere izhaja, da policija lahko zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, odredi preizkus s sredstvi in napravami za ugotavljanje alkohola tudi po tem, ko je po prekršku s takšno vožnjo prenehal, ne glede na to, kje se v takšnem trenutku nahaja. To pa torej pomeni, da četudi bi obdolženca sledila oškodovancu kot tožilcu na makadamsko pot, ki bi bila, kot skuša prikazati pritožba, del dvorišča, ki ni namenjen javnemu prometu, lahko opravila postopek za preizkus alkoholiziranosti. Vsaka drugačna razlaga zakonskih določb bi namreč privedla do absurdnih položajev, ko bi na primer voznik, ki bi vozil na način, ki bi vzbudil pri policiji sum, da vozi pod vplivom alkohola, že s tem, ko bi zapeljal z javne ceste na drugo površino, na primer travnik, lahko preprečil ugotavljanje, ali je storil prekršek ali kaznivo dejanje oziroma ali je vozil pod nedovoljenim vplivom alkohola.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke oškodovanca kot tožilca D.O. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP je oškodovanec kot tožilec D.O. dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, prav tako tudi potrebne izdatke obdolžencev ter potrebne izdatke in nagrado njunih zagovornikov, odvetnikov M.Š. in S.P., ki so nastali po tem, ko je prevzel pregon od državnega tožilca ter na 360,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolžena G.D. in I.K. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP je oškodovanec kot tožilec D.O. dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, prav tako potrebne izdatke obdolžencev ter potrebne izdatke in nagrado njunih zagovornikov, odvetnikov M.P. in S.P., ki so nastali po tem, ko je prevzel pregon od državnega tožilca, do sedaj nastali stroški pa bremenijo proračun. O višini teh stroškov bo odločeno po pravnomočnosti sodbe.

2. Proti taki sodbi se je pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca D.O. iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, zlasti iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zlasti ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ter še posebej, ker je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, pa tudi iz razloga kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za kriva kaznivega dejanja po obtožnem predlogu in ju po prvem odstavku 257. člena KZ-1 kaznuje oziroma podrejeno da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovornik obdolženega G.D., M.P., odvetnik v Odvetniški pisarni Š. d.o.o. L. in zagovornik obdolženega I.K., S.P., odvetnik v M. sta na pritožbo pooblaščenke oškodovanca kot tožilca odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato, ker v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju ter še posebej, ker je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vendar pa pritožba le v točki 7 ugotavlja, da so razlogi povsem nejasni in tudi sami s sabo v nasprotju, in sicer v delu, ko sodišče prve stopnje najprej obrazlaga, da bi naj oškodovanec kot tožilec zapeljal na lokalno cesto z dvorišča J.G., nato pa sodišče dodatno obrazlaga, da tudi če oškodovanec kot tožilec ne bi zapeljal na lokalno (asfaltirano) cesto, kot je sam zatrjeval, dejanje iz izreka sodbe obdolžencema ne bi bilo dokazano, saj je makadamska cesta, na katero je nedvomno zapeljal in kjer je njegovo vozilo obstalo, javno dobro, ki ga je šteti za javno cesto. S takimi pritožbenimi navedbami in tudi ostalimi v obširni pritožbi pa pritožnica ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. S tem pa obrazlaga pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tudi sicer uveljavlja. Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

6. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožba ne da bi navedla v katerem vprašanju iz 372. člena ZKP naj bi sodišče prve stopnje kazenski zakon kršilo. To ne izhaja niti iz njene obrazložitve. Je pa moč ugotoviti, da ta priporni razlog uveljavlja v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča, ker je kazenski zakon kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe kršitev kazenskega zakona ni ugotovilo.

7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovora obeh obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa je zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo spoznalo obdolženca za kriva storitve omenjenega kaznivega dejanja. V posledici tega ju je je utemeljeno oprostilo obtožbe. Tako svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja pooblaščenke oškodovanca kot tožilca ne morejo omajati pravilnosti razlogov napadene sodbe.

8. Po stališču obširne pritožbe je sodišče prve stopnje povsem zmotno ugotovilo dejansko stanje ko zatrjuje, da je oškodovanec kot tožilec D.O. dne 21. 12. 2013 zapeljal na lokalno cesto, nakar mu je policijski avto zaprl pot; v posledici česar naj bi svoje vozilo ustavil in zapeljal vzvratno na makadamsko cesto, kjer je vozilo ob obcestnem količku tudi dokončno ustavil. Takšno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zagovora obeh obdolžencev, vendar pa takšnega zaključka ni smelo sprejeti zaradi drugih izvedenih dokazov, ki navedb sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ne potrjujejo. Iz izpovedbe oškodovanca kot tožilca D.O. izhaja, da je svojo vozilo že premaknil z dvorišča J.G. na dvorišče M.Ž. ter da se torej z vozilom tega dne sploh ni nameraval odpeljati in da torej ni zapeljal z dvorišča stanovanjske hiše J.G. na lokalno (asfaltirano) cesto, kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Oškodovančevo izpovedbo je potrdila priča M.Ž., saj mu je sama predlagala, da avto premakne z dvorišča G. na njenega, kar je oškodovanec tudi storil, preden sta prispela policista. Neupravičeno sodišče prve stopnje tej priči ni poklonilo vere, ker bi naj spreminjala izpovedbe in ker se naj ne bi več spominjala vseh podrobnosti. Pritožba pri tem poudari, da te okoliščine niso bistvene. Bistveno vprašanje za obravnavano zadevo je vprašanje, kje se je nahajal oškodovanec kot tožilec, ko sta prispela obdolženca na kraj sam ter ali sta obdolženca s svojimi ravnanji prekoračila in s tem zlorabila svoja pooblastila. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo izpovedbi priče J.G., ki je svojo izjavo pred sodiščem, ko je bila zaslišana kot priča, povsem spremenila, in sicer izjavo, ki jo je dala le nekaj mesecev po dogodku pri specializiranem državnem tožilstvu, in sicer da je oškodovanec kot tožilec imel parkiran svoj avtomobil na dvorišču ter da ga je policija s kareto zaparkirala tako, da se ni mogel odpeljati. Na glavni obravnavi pa je priča povedala, da je za tem, ko je k njej na pomoč prišla M.Ž., poklicala policijo, zaradi česar bi naj nato oškodovanec kot tožilec pobegnil iz hiše, šel v avto in se odpeljal, ker pa se je pripeljala policija, ni mogel dalje. Po mnenju pritožbe taki izpovedbi priče ni moč verjeti, saj je nelogična glede na to, da sta se obdolženca s policijskim kombijem pripeljala šele čez 15 ali 20 minut po njenem klicu. Pritožba se sklicuje še na fotografije, ki se nahajajo v spisu in jih je sodišče prve stopnje tudi pregledalo v dokazne namene. Iz njih izhaja, da je policijsko vozilo ustavljeno na dovozni poti - makadamu, vozilo oškodovanca kot tožilca pa policijskemu vozilu prečno, na dovozni poti k hiši M.Ž., vse skupaj pa na dvorišču, torej zasebnem zemljišču Ž.. Pritožba še pojasni, da je količka, ki jih je več kot eden, na svojem zasebnem zemljišču postavil mož M.Ž. za svoje potrebe, na primer da ob snegu ne bi poškodoval svoje ograje, zapeljal v drevo ipd. Pritožba se tudi ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da četudi oškodovanec kot tožilec ne bi zapeljal na lokalno (asfaltirano) cesto, kot je sam zatrjeval, dejanja iz izreka sodbe obdolžencema ne bi bilo dokazano, saj je makadamska cesta, na katero je nedvomno zapeljal in kjer je njegovo vozilo obstalo, javno dobro, ki ga je šteti za javno cesto. Na koncu še pritožba obrazlaga določbe Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) v zvezi z opredelitvijo kdo je udeleženec v cestnem prometu, kaj je javna cesta, kaj pomeni nekategorizirana cesta, kaj je priključek (33. točka prvega odstavka Zakona o javnih cestah - ZJC). Poudari, da je priključek del javne ceste, s katerim se javna cesta iste ali nižje kategorije ali nekategorizirana cesta navezuje na to cesto, zaradi česar zaključek sodišča prve stopnje glede statusa makadamske poti na dvorišču med hišama J.G. in M.Ž., da gre za javno dobro, ki ga je šteti kot javno cesto, ni pravilen.

9. Z navedenimi stališči pritožbe ni moč soglašati. Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno verjelo zagovoroma obeh obdolžencev, in sicer da sta se po klicu J.G. na pomoč zaradi nasilja oškodovanca kot tožilca nad njo, odpravila s službenim kombiniranim vozilom proti njenemu domu. Takšen zagovor je potrjen z izpovedbami prič G., M., K., Z., še posebej pa z listinskimi dokazi in fotografijami v spisu. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča izpovedba oškodovanca kot tožilca v tem kazenskem postopku ni verodostojna in ni zanesljiva, da bi mu bilo moč brez pridržkov slediti. V točki 10 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obširno povzelo izpovedbo oškodovanca kot tožilca in tudi razložilo zakaj mu ni moč verjeti in s temi razlogi se pritožbeno sodišče povsem strinja. Prav tako izpovedba priče M.Ž. o okoliščinah kdaj in predvsem koliko časa naj bi z oškodovancem kot tožilcem na cesti kadila (eno uro) glede na reakcijski čas policije po klicu na pomoč J.G., ko sta obdolženca potrebovala 15 do 20 minut, kot tudi ne o tem, kaj vse je videla po prihodu policistov, saj je o tem različno izpovedovala. Je pa priča verodostojno opisovala teren okrog njene hiše in hiše G. ter tudi o tem, kdo vse uporablja to cesto, torej sama, njuna hčerka in sin ter N.G. ter še da ta cesta sicer ne vodi nikamor, je pa asfaltirana in so jo nekoč uporabljali vikendaši. Vse te okoliščine pa prikazujejo tudi številne fotografije, ki jih je sodišče prve stopnje vpogledalo kot dokazno gradivo, saj daje navedena makadamska cesta videz ceste in nikakor ne dvorišča ali zasebne površine, saj kot taka tudi sicer ni nikjer označena in tudi sicer jo je šteti za javno dobro, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge zakaj verjame obdolžencema, da je oškodovanec kot tožilec zapeljal na lokalno asfaltirano cesto in zapeljal proti nasproti vozečemu policijskemu vozilu in zaradi česar je nato zapeljal vzvratno, policista pa sta zapeljala za njim, tako da sta mu s policijskim vozilom zapirala pot. Nobenega dvoma zato ni, da sta obdolženca zakonito opravila pri oškodovancu kot tožilcu preizkus alkoholiziranosti, saj sta imela pooblastila za tako ravnanje v ZPrCP določbah prvega odstavka 107. člena in v 3. členu istega zakona. Ravnala sta torej v mejah uradnih pravic. Sodišče prve stopnje se zato pravilno in utemeljeno sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 307/2009 z dne 4. 3. 2010, iz katere izhaja, da policija lahko zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, odredi preizkus s sredstvi in napravami za ugotavljanje alkohola tudi po tem, ko je po prekršku s takšno vožnjo prenehal, ne glede na to, kje se v takšnem trenutku nahaja. To pa torej pomeni, da četudi bi obdolženca sledila oškodovancu kot tožilcu na makadamsko pot, ki bi bila, kot skuša prikazati pritožba, del dvorišča, ki ni namenjen javnemu prometu, lahko opravila postopek za preizkus alkoholiziranosti. Vsaka drugačna razlaga zakonskih določb bi namreč privedla do absurdnih položajev, ko bi na primer voznik, ki bi vozil na način, ki bi vzbudil pri policiji sum, da vozi pod vplivom alkohola, že s tem, ko bi zapeljal z javne ceste na drugo površino, na primer travnik, lahko preprečil ugotavljanje, ali je storil prekršek ali kaznivo dejanje oziroma ali je vozil pod nedovoljenim vplivom alkohola. Pritrditi je zato potrebno zaključkom prvostopenjskega sodišča, da oškodovanec kot tožilec ni uspel obdolžencema dokazati, da sta zoper njega postopala nezakonito, zato tudi nista izpolnila zakonskih znakov očitanega jima kaznivega dejanja.

10. Po obrazloženem se pokaže, da pritožba pooblaščenke oškodovanca kot tožilca ne more omajati pravilnosti prvostopnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov ter je zato pritožba pooblaščenke zoper prvostopni oprostilni izrek, neutemeljena.

11. Ker pritožbeno sodišč tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo pooblaščenke oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in drugem odstavku 96. člena ZKP. Sodno takso je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 360,00 EUR, in sicer v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) po tar. št. 7222 Taksne tarife.