Jedro

Tožena stranka bi morala argumentirano pojasniti, zakaj predložene zdravstvene dokumentacije ne sprejema oziroma zakaj meni, da ni zadosten dokaz o zdravstvenem stanju prve tožnice, saj je v predloženi zdravstveni dokumentaciji med drugim tudi zdravniško potrdilo z dne 10.5.2006 Zdravstvenega doma H., v katerem je med drugim navedeno, da prva tožnica toži zaradi nevrotičnih motenj. Zgolj sama navedba tožene stranke, da v sposobnost pripovedovanja prve tožnice o preteklih dogodkih ni mogoče podvomiti, za presojo pravilnosti ocene o psihičnem stanju prve tožnice, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ne zadostuje. Zaradi tega razloga je neutemeljena oziroma neobrazložena tudi navedba, da prva tožnica ni predložila nobenega konkretnega dokazila, na podlagi katerega bi bilo mogoče podvomiti v njeno sposobnost biti stranka v postopku. Tudi pritožbeno sodišče pripominja, da ni sporno vprašanje, ali je prva tožnica sposobna biti stranka v postopku, ampak, ali je njena psihična sposobnost takšna, da omogoča, da o preteklih dogodkih pripoveduje na realen način.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 10.3.2008 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovnem postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila prošnje tožnic za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in odločila, da morajo tožnice nemudoma zapustiti Republiko Slovenijo. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnice oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da po njegovi presoji tožena stranka tudi v ponovljenem postopku ni sledila napotkom pritožbenega sodišča v njegovi sodbi, opr. št. I Up 585/2007 z dne 24.10.2007, in je o verodostojnosti tožnic odločila na podlagi njene ocene, brez izvajanja dokazov v zvezi z boleznijo prve tožnice, nakar je opozorilo pritožbeno sodišče v navedeni sodbi, prav tako pa tudi v sodbi z dne 15.2.2006 (št. I. Up 174/2006-2). Za odločanje v zadevi, ko odločitev tožene stranke temelji na njeni ugotovitvi, da je prva tožnica na zaslišanjih in ob podaji prošnje podala izrazito kontradiktorne izjave, je pomembno z gotovostjo ugotoviti psihično zdravstveno stanje prve tožnice. Šele potem, ko bo to ugotovljeno, ji bo mogoče očitati splošno neverodostojnost. Takšen je bil tudi napotek pritožbenega sodišča, takšno stališče pa izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-2195/06 z dne 11.9.2007. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v navedeni odločbi zapisalo, da je v azilnem postopku ugotavljanje dejanskega stanja najbolj zahteven del postopka in da prosilci za azil težko sami dokazujejo vse svoje trditve in navedbe in v določenih primerih to bistveno lažje stori pristojni organ. Zato pristojni organ ni vezan le na navedbe stranke, ampak mora tudi sam po uradni dolžnosti ugotoviti pravilno dejansko stanje. Ob dejstvu, da je pooblaščenec tožeče stranke zatrjeval psihične zdravstvene težave prve tožnice, bi po mnenju sodišča prve stopnje morala tožena stranka izključiti možnost, ali prva tožnica iz tega razloga, pri vložitvi prošnje in na nadaljnjih zaslišanjih, ni mogla ustrezno pojasniti vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev v tem postopku oziroma ali je podajala različne odgovore na vprašanja o preteklih dogodkih. Nepovezane in nekredibilne izjave prve tožnice, ne da bi bilo ustrezno ugotovljeno dejansko stanje in razlogi za takšno njeno ravnanje, same po sebi ne morejo pomeniti zavajanja in zlorabe postopka mednarodne zaščite.

Tožena stranka je ocenila, da prva tožnica v postopku ni predložila nobenega konkretnega dokazila, na podlagi katerega bi bilo mogoče podvomiti v njeno sposobnost biti stranka v postopku. Iz tega razloga je predlog pooblaščenca za postavitev izvedenca zavrnila. Navedla je tudi, da v sposobnost prve tožnice njenega pripovedovanja o preteklih dogodkih ni mogoče podvomiti niti glede na njene izjave na zaslišanju dne 18.12.2007. Te svoje ugotovitve oziroma ocene zdravstvenega stanja prve tožnice tožena stranka ni argumentirano obrazložila, postavila je le trditev. Ni navedla kako, na podlagi katerih dejstev in odgovorov je sprejela takšno sklepanje. Iz zapisnika o zaslišanju z dne 18.12.2007, na katerem je tožena stranka prvi tožnici ponovno postavljala vprašanja o preteklih dogodkih, ni pa je seznanila z ugotovljenimi kontradiktornostmi, po mnenju sodišča prve stopnje izhaja, da je prva tožnica predložila v spis zdravniške izvide, do katerih pa se tožena stranka ni opredelila. Tožena stranka bi po mnenju sodišča prve stopnje morala argumentirano pojasniti, zakaj predložene zdravniške dokumentacije ne sprejema oziroma zakaj meni, da le-ta ni zadosten dokaz o zdravstvenem stanju prve tožnice. V predloženi zdravstveni dokumentaciji je med drugim tudi zdravniško potrdilo z dne 10.5.2006 Zdravstvenega doma H., v katerem je med drugim navedeno, da prva tožnica toži zaradi nevrotičnih motenj. Tožena stranka, ki ji je bila na zaslišanju ta dokumentacija predložena, bi morala po mnenju sodišča prve stopnje prvo tožnico o zatrjevanih zdravstvenih težavah povprašati, vprašati bi jo morala glede nevrotičnih motenj, kaj razume kot nevrotično motnjo, kdaj so se težave pojavile in v kakšni obliki oziroma, po potrebi, o tem napraviti poizvedbe pri zdravnici J.S., ki je zdravniško potrdilo izdala. Zato po mnenju sodišča prve stopnje zgolj sama navedba tožene stranke, da v sposobnost pripovedovanja prve tožnice o preteklih dogodkih ni mogoče podvomiti, za presojo pravilnosti ocene o psihičnem stanju ne zadostuje. Zaradi tega razloga je neutemeljena oziroma neobrazložena tudi navedba tožene stranke, da prva tožnica ni predložila nobenega konkretnega dokazila, na podlagi katerega bi bilo mogoče podvomiti v njeno sposobnost biti stranka v postopku. Pri tem sodišče prve stopnje pripominja, da ni sporno vprašanje, ali je tožnica sposobna biti stranka v postopku, ampak, ali je njena psihična sposobnost takšna, da omogoča, da o preteklih dogodkih pripoveduje na realen način. Šele, če bo pravilno ugotovljeno stabilno psihično stanje prve tožnice, ji bo po mnenju sodišča prve stopnje mogoče očitati neverodostojnost pri navajanju preteklih dogodkov. Tožena stranka bo morala po mnenju sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku slediti napotilom sodbe pritožbenega sodišča, št. I Up 585/2007 z dne 24.10.2007 in argumentirano obrazložiti, zakaj ne dvomi, da se je prva tožnica zavedala svojih izjav pri podaji prošnje za azil, kot tudi na zaslišanju. Ob ugotovitvi tožene stranke, da se je druga tožnica – mld. R.H., poročila s slovenskim državljanom in postala mati, pa bo morala tožena stranka pretehtati tudi odločitev, ali so podani pogoji, da se upravne zadeve vseh tožnic združijo v en postopek.

Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe tožene stranke ter upravnih spisov bilo očitno, da je potrebno ugoditi tožbi (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno ugodilo tožbi tožeče stranke in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo tre zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tožena stranka ponavlja svoje navedbe v izpodbijani odločbi in v odgovoru na tožbo in še dodaja: Na podlagi zaslišanja prve tožnice z dne 18.12.2007 ne dvomi v njene psihične sposobnosti, ker je mnenja, da je podajanje nekredibilnih in kontradiktornih izjav ne more voditi do sklepanja, da prva tožnica ni psihično sposobna. Ne more se strinjati, da prva tožnica ni psihično sposobna. Ne more se strinjati, da se do predloženih zdravniških potrdil ni argumentirano opredelila. Glede zdravstvene dokumentacije Zdravstvenega doma H. z dne 10.5.2006, v kateri je med drugim zapisano, da prva tožnica toži zaradi nevrotičnih motenj, pa ocenjuje, da navedeno zdravstveno potrdilo ne more biti relevanten dokaz, niti indic o psihični nestabilnosti prve tožnice, saj po njenem mnenju iz njega ne izhaja kakršnakoli zdravstvena ocena glede domnevnih nevrotičnih motenj prve tožnice, ampak zgolj povzema navedbe prve tožnice glede njenega zdravstvenega stanja, česar pa po njenem mnenju ni mogoče šteti kot konkreten dokaz. Če zdravnica, ki je zdravniško potrdilo izdala, glede navedenega v smislu izvida ni zapisala ničesar, niti prve tožnice ni napotila k ustreznemu strokovnjaku, potem tudi nima nobenega smisla niti vrednosti, da bi prvo tožnico spraševala glede njene percepcije nevrotičnih motenj, kar ji je naložilo sodišče. Po njenem mnenju iz predloženega zdravniškega potrdila ne izhaja, da bi tožnica imela psihične težave, niti, da ima nevrotične motenje, ampak zgolj to, da je tožnica pri zdravnici glede tega tožila.

Glede navedbe sodišča prve stopnje, da se druga tožnica, ki trdi, da je R.H. poročila s slovenskim državljanom in postala mati in bi pri tem morala pretehtati tudi odločitev, ali so podani pogoji, da se upravne stvari vseh treh tožnic združijo v en postopek, pa navaja, da je druga tožnica, ki trdi, da je R.H., njej predložila le odločbo Centra za socialno delo L.B. z dne 25.1.2008, s katero se dovoljuje sklenitev zakonske zveze, kar pa ne pomeni, da je zakonska zveza sklenjena. Zato je v ponovljenem postopku vodila le en postopek. V zvezi s tem še dodaja, da je drugo tožnico, potem, ko je A.B. dne 31.12.2007 predložil izjavo, da druga tožnica prebiva pri njem, ter da je partnerka njegovega sina in mati otroka, z dopisom pozvala, da predloži poročni list, s pojasnilom, da bo s tem dokazovala svojo procesno sposobnost. Druga tožnica je njej predložila rojstni list z dne 3.10.2007, v katerem je navedeno ime in priimek R.M., roj. 16.1.1991 in domovnico z dne 3.10.2007, iz katere je razvidno, da je državljanka Republike Hrvaške ter odločbo Centra za socialno delo L.B. z dne 25.1.2008, s katerim se dovoljuje sklenitev zakonske zveze z mld. A.B. Glede na navedeno je podvomila tudi v dejansko identiteto druge tožnice. Druga tožnica kot prosilka nikoli ni predložila poročnega lista, kljub temu, da je bila k temu pozvana. Zato je štela, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za vodenje dveh postopkov.

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbo zavrne .

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka ponavlja svoje navedbe v tožbi zoper izpodbijano odločbo tožene stranke in še dodaja: Razlogovanje tožene stranke o kršitvah, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje, je po njenem mnenju popolnoma neutemeljeno in kaže na to, da tožena stranka ponovno ne razume temeljnih procesnih pravic, ki gredo v vsakemu človeku v poštenem postopku. Tožena stranka se ponovno izogiba bistva stvari in ponovno zavrača napotke pritožbenega sodišča tako, da si jih razlaga po svoje, namesto v skladu z določbami ZUP, ki določajo, kdaj se izvede dokaz z izvedencem. Po svoje razlaga, kaj je menila zdravnica, ko je zapisala določeno besedilo v zdravniškem potrdilu, pri tem pa niti ni zaslišala osebne zdravnice, ki je izdala potrdilo, kot je bilo predlagano. Že zaradi tega odločbe tožene stranke, ki je predmet tega spora in ki je bila po sodišču prve stopnje odpravljena in vrnjena toženi stranki v nov postopek, po njenem mnenju ni mogoče preizkusiti. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje zakonita in v skladu s sodno prakso, saj v ničemer ne odstopa od podobnih primerov, ko je potrebno razjasniti procesne sposobnosti stranke in kadar stranka zato predloži celo zdravniško potrdilo. Sicer pa v postopku mednarodne zaščite ni dovoljeno nalagati prosilcem za mednarodno zaščito pretiranega bremena, ker tega preprosto ne zmorejo finančno, niti psihično v konkretnem primeru. Predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano sodbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da tožena stranka tudi v ponovljenem postopku ni sledila napotkom pritožbenega sodišča v njegovi sodbi, opr. št. I Up 585/2007 z dne 24.10.2007 in je o verodostojnosti tožnic odločila, na podlagi njene ocene, ne da bi izvajala dokaze v zvezi z boleznijo tožnice, na kar je opozorilo pritožbeno sodišče v navedeni sodbi, prav tako tudi v sodbi z dne 15.2.2006. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da za odločanje v zadevi, ko odločitev tožene stranke temelji na njeni ugotovitvi, da je prva tožnica na zaslišanjih in ob podaji prošnje podala izrazito kontradiktorne izjave, pomembno z gotovostjo ugotoviti psihično zdravstveno stanje prve tožnice. Šele potem, ko bo to ugotovljeno, ji bo mogoče očitati splošno neverodostojnost. Takšen je bil tudi napotek pritožbenega sodišča, takšno stališče pa izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 2195/06 z dne 11.9.2007, v kateri je Ustavno sodišče RS zapisalo, da je v azilnem postopku ugotavljanje dejanskega staja najbolj zahteven del postopka s tem, da prosilci za azil težko sami dokazujejo vse svoje trditve in navedbe in v določenih primerih to bistveno lažje stori pristojni organ. Zato pristojni organ ni vezan le na navedbe stranke, ampak mora tudi sam po uradni dolžnosti ugotoviti pravilno dejansko stanje. Tudi pritožbeno sodišče meni, da, ob dejstvu, da je pooblaščenec tožeče stranke zatrjeval psihične zdravstvene težave prve tožnice, bi morala tožena stranka izključiti možnost, ali prva tožnica iz tega razloga, pri vložitvi prošnje in na nadaljnjih zaslišanjih, ni mogla ustrezno pojasniti vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev v tem postopku oziroma je podajala različne odgovore na vprašanja o preteklih dogodkih. Nepovezane in nekredibilne izjave prve tožnice, ne da bi bila podana ustrezna ugotovitev dejanskega stanja in razlogov za takšno njeno ravnanje, tudi po mnenju pritožbenega sodišča same po sebi ne morejo pomeniti zavajanja in zlorabe postopka mednarodne zaščite.

Svoje ugotovitve oziroma ocene zdravstvenega stanja prve tožnice tožena stranka ni argumentirano obrazložila in je postavila le trditev, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Ni navedla kako, na podlagi katerih dejstev ali odgovorov je sprejela takšno sklepanje. Iz zapisnika o zaslišanju z dne 18.12.2007, na katerem je tožena stranka prvi tožnici ponovno postavljala vprašanja o preteklih dogodkih, ni pa je seznanila z ugotovljenimi kontradiktornostmi, tudi po mnenju pritožbenega sodišča izhaja, da je prva tožnica predložila v spis zdravniške izvide, do katerih pa se tožena stranka ni opredelila. Zato bi morala tožena stranka argumentirano pojasniti, zakaj predložene zdravstvene dokumentacije ne sprejema oziroma zakaj meni, da ni zadosten dokaz o zdravstvenem stanju prve tožnice, saj je v predloženi zdravstveni dokumentaciji med drugim tudi zdravniško potrdilo z dne 10.5.2006 Zdravstvenega doma H., v katerem je med drugim navedeno, da prva tožnica toži zaradi nevrotičnih motenj. Zgolj sama navedba tožene stranke, da v sposobnost pripovedovanja prve tožnice o preteklih dogodkih ni mogoče podvomiti, za presojo pravilnosti ocene o psihičnem stanju prve tožnice, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ne zadostuje. Zaradi tega razloga je neutemeljena oziroma neobrazložena tudi navedba, da prva tožnica ni predložila nobenega konkretnega dokazila, na podlagi katerega bi bilo mogoče podvomiti v njeno sposobnost biti stranka v postopku. Tudi pritožbeno sodišče pripominja, da ni sporno vprašanje, ali je prva tožnica sposobna biti stranka v postopku, ampak, ali je njena psihična sposobnost takšna, da omogoča, da o preteklih dogodkih pripoveduje na realen način. Šele, če bo pravilno ugotovljeno stabilno psihično stanje prve tožnice, ji bo tudi po mnenju pritožbenega sodišča mogoče očitati neverodostojnost pri navajanju preteklih dogodkov. Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi utemeljeno navedlo, da bo tožena stranka morala v ponovljenem postopku slediti napotilom sodbe pritožbenega sodišča, št. I Up 585/2007 z dne 24.10.2007 in argumentirano obrazložiti, zakaj ne dvomi o zavedanju izjav prve tožnice pri podaji prošnje za azil, kot tudi na zaslišanju.

Tožena stranka pa bo morala ob lastni ugotovitvi, da se je druga tožnica mld. R.H. poročila s slovenskim državljanom in postala mati, ponovno pretehtati tudi odločitev, ali so podani pogoji, da se upravne zadeve vseh treh tožnic združijo v en postopek.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno o zadevi odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta tožene stranke ter upravnih spisov bilo očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.