Jedro

Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in ponuditi dokaze, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in koliko, česar pa tožnik ni storil.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati kilometrino v višini 1.104,82 EUR (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženke v višini terjatve tožnika (II. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več, in sicer plačilo odpravnine v višini 1.461,80 EUR ter plačilo kilometrine in nadur v višini 3.595,18 EUR (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna plačati stroške tožnika v znesku 471,29 EUR na račun sodišča prve stopnje (IV. točka izreka), tožniku pa, da je dolžan plačati toženki stroške postopka v znesku 1.138,46 EUR (V. točka izreka). Odločilo je še, da je zavezanec za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji toženka v višini 29,4 % (VI. točka izreka).

2.Zoper odločitev v III., V. in VI. točki izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedbama prokurista in zakonite zastopnice toženke, da tožnik ni izpolnjeval potnih nalogov. Meni, da je napačna presoja sodišča prve stopnje glede službenih poti, ki jih je opravil za A. Vztraja pri navedbah, da je bila slednja stranka toženke preko družbe B. d. o. o. Ko je opravljal delo kot varnostni inženir pri A., je ves čas nastopal kot delavec toženke. A. je strošek plačala družbi B. d. o. o., toženka pa je izdala račun slednji. Na računu je bila specifikacija - varnostni načrt za A. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da A. ni bila stranka toženke. Ker je bil izdelan varnostni načrt, je toženka vedela, da bodo opravljena tudi druga nadzorna dela izdelave strehe na gradbišču, zato je jasna fizična prisotnost tožnika na gradbišču in službene poti, s tem pa njegova upravičenost do povračila kilometrine. Meni, da niti ni bistveno, ali je bila A. res stranka toženke, pač pa, ali je tožnik zanjo opravljal delo kot delavec toženke. Glede na naravo dela pa niti ni možno, da bi tožnik opravljal delo zase, preko svojih podjetij in mimo toženke, saj ni imel dovoljenja Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. To dovoljenje je imel le za delo pri toženki. Nadalje navaja, da je v znesku 2.000,00 EUR vključenih več storitev, in sicer tako varnostni načrt kot preostalo naknadno dodatno delo, ki ga je bilo treba opraviti za A. Varnostni načrt je bil res datiran in izdelan pred spornim obdobjem, kar pa ne pomeni, da so se takrat že začela dela na strehi. Dela so se namreč začela šele v spornem obdobju - januar, februar in marec 2020, iz katerega izhajajo nastali stroški kilometrine, ko je moral tožnik obiskati lokacijo izdelave strehe. Toženka je prejela plačilo za izdelavo varnostnega načrta, ki vključuje celotno delo varnostnega inženirja, zato je jasno, da mu mora plačati kilometrino. Tožnik je predložil potne naloge, iz katerih izhaja, da je opravil službene poti, predložil je listino o prijavi gradbišča za A., izdan račun s strani toženke družbi B. d. o. o. za varnostni načrt za A., izpovedal je, da je bil tam, sodišče prve stopnje pa je vse to štelo za nezadostno in večjo težo pripisalo izpovedbama zakonite zastopnice in prokurista, da A. ni bila stranka toženke. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je prekoračilo svojo pristojnost, ko je odločilo, da službene poti za družbo C. niso dokazane, saj temu nista nasprotovala ne zakonita zastopnica ne prokurist, tožnik pa je v zaslišanju potrdil, da je bil v družbi C. Meni, da mu je sodišče prve stopnje naložilo preveliko dokazno breme. Glede vtoževanih nadur pa navaja, da je dokazal, da sta bila v spornem obdobju odsotna tako prokurist kot delavec D. D., zato je moral tožnik opraviti najmanj 42 nadur. Ker so bili pri toženki trije delavci in je vsak od njih opravljal minimalno 8 ur dela, nato pa sta šla dva na daljši dopust, si je težko predstavljati, da bi tožnik delal le svojih 8 ur. Sodišče prve stopnje je pristransko sledilo izpovedbam toženke in ni obrazložilo, zakaj verjame, da slednja tožniku ni odredila nadur preko polnega delovnega časa v času, ko je bil nezmožen za delo. Meni, da mu je sodišče prve stopnje naložilo preveliko dokazno breme, saj se sprašuje, kako bi sploh lahko dokazal, da je bil delavec D. D. odsoten dalj časa. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, ker bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti 38. člen ZDSS-1. Glede bistvenih kršitev določb postopka pa uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti; sodišče prve stopnje pa se do določenih navedb in izpovedbe tožnika sploh ni opredelilo in jih ni upoštevalo. Izpodbijana sodba pa je tudi protispisna, ker si določene navedbe sodišča prve stopnje med seboj nasprotujejo, zato je podana tudi kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikove denarne zahtevke iz naslova delovnega razmerja s toženko kot tožnikovim nekdanjim delodajalcem. Tožnik se pritožuje zoper zavrnjene zahtevke iz naslova odpravnine, potnih stroškov (kilometrine) in nadur.

6.Pritožba zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odpravnine ni obrazložena. Zato je pritožbeno sodišče to odločitev preizkusilo le v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), in ugotovilo, da ti niso podani. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo odpravnine pravilno zavrnilo, saj zanj, glede na način tožnikovega prenehanja delovnega razmerja s toženko (sodna razveza pogodbe o zaposlitvi), v določilih Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ni pravne podlage.

7.Kljub obstoju pravne podlage za povračilo potnih stroškov oziroma kilometrine (prvi odstavek 130. člena ZDR-1) in nadur (126. in 128. člen ZDR-1), pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek iz teh naslovov, saj tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP), tega ni zmogel.

8.Nerelevantne so pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik pri toženki ni izpolnjeval in oddajal potnih nalogov, zato se pritožbeno sodišče do njih podrobneje ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sodišče prve stopnje namreč tožbenega zahtevka za plačilo potnih stroškov ni zavrnilo zaradi tožnikovega neizpolnjevanja potnih nalogov. Ugotovilo je, da je toženka kljub temu tožniku plačevala kilometrino za opravljene službene poti na podlagi ustnega dogovora s prokuristom in v pavšalni višini. Tudi sicer pa je tožnik izpovedal, da zanj predstavljajo potni nalog predložene mesečne evidence službenih poti, ki jih je izpolnil sam ter katerim je toženka v tem postopku obrazloženo ugovarjala (glede letnice, nerealne višine kilometrov, strank, nekonkretizacije itd.). Četudi te evidence predstavljajo zgolj dokaz, saj tožnik v zvezi z vtoževano kilometrino (kljub ugovoru toženke o pomanjkljivih trditvah) ni podal ustrezne trditvene podlage (koliko kilometrov, kdaj in kam ter za katero stranko oziroma namen naj bi v vtoževanem obdobju opravil), dokaz pa ne sme nadomestiti pomanjkljivih strankinih trditev, je sodišče prve stopnje te evidence presojalo, in pravilno ugotovilo, da ni dokazana v njih navedena kilometrina za A. in za relacije brez navedbe strank.

9.Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da A. ni bila stranka toženke, kar nenazadnje dokazuje že račun, na katerega se sklicuje pritožba, ki ga je toženka za s strani tožnika izpostavljen in opravljen varnostni načrt za objekt A. v E. izdala družbi B. d. o. o. (in ne A.). Vendar pa navedeno, kot ugotavlja že pritožba, niti ni bistveno. Glede na izstavljen račun sta očitno toženka in zanjo tožnik (vsaj formalno, v razmerju do tretjih oseb tožnik kot delavec in toženka kot delodajalec1) opravljala delo za stranko - družbo B. d. o. o. na objektu A. v E. Zato bi moral tožnik zatrjevati in dokazati, kolikokrat, kdaj in zakaj je šel službeno na ta objekt v E., kar bi utemeljevalo njegov zahtevek za povračilo kilometrine za opravljene službene poti. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in kar je bistveno, pa tožnik, razen že omenjenega varnostnega načrta, ni zatrjeval in dokazoval, da bi za A. v E. opravil še kako drugo delo. Ker je bil ta varnostni načrt izdelan že 18. 11. 2019 (kar priznava tudi tožnik v pritožbi), kot datum opravljene storitve na že omenjenem računu za izdelavo tega načrta pa je naveden 9. 12. 2019, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila ta storitev toženke oziroma tožnika za družbo B. d. o. o. in s tem za objekt A. opravljena že pred vtoževanim obdobjem (ki je od 1. 1. 2020 do 16. 3. 2020), zato tožnik že iz tega razloga ni upravičen do povračila morebitnih stroškov kilometrine v zvezi z izdelavo tega varnostnega načrta. Upoštevaje navedeno tudi niso odločilne pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik delo za A. opravil zase in ne kot delavec toženke, in jih pritožbeno sodišče posledično ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10.Pritožbene navedbe, da je bilo v znesku 2.000,00 EUR, kolikor je znašala cena izdelave varnostnega načrta na že navedenem računu, vključenih več storitev, poleg varnostnega načrta tudi preostalo naknadno delo, ki ga je bilo treba opraviti za A., zaradi česar je bila potrebna fizična prisotnost tožnika na gradbišču in posledično službene poti, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tožnik tega tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. Tudi sicer pa navedeno iz tega računa ne izhaja. V njem je namreč zaračunana zgolj izdelava varnostnega načrta za objekt A. v E. Nenazadnje tudi tožnik v začetku pritožbenih navedb izpostavlja, da je ta račun specificiran, in sicer (le) za varnostni načrt na navedenem objektu. Nedovoljene pritožbene novote pa predstavljajo tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da so se dela na objektu A. začela po izdelavi varnostnega načrta, šele v obdobju od januarja do marca 2020, torej v vtoževanem obdobju, ko je moral tožnik obiskati lokacijo tega objekta, zaradi česar so mu nastali vtoževani stroški; in navedbe o nalogah koordinatorja, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo.

11.Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na listino o prijavi gradbišča, katerega naročnik je bila A., kot koordinator pa naveden tožnik, saj ta ne potrjuje, da je tožnik opravil službene poti, še manj pa, da jih je opravil v vtoževani višini kilometrine.

12.Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo svojo pristojnost, ko je zaključilo, da službene poti, ki so bile opravljene za družbo C. d. d., niso dokazane, češ da jim ne prokurist ne zakonita zastopnica nista nasprotovala. Tožnik namreč v svoji trditveni podlagi sploh ni podal navedb o tem, da naj bi opravil službene poti za družbo C. d.d. Ta družba pa ni navedena niti na predloženi tožnikovi evidenci (kot dokazu) opravljenih službenih poti, v zvezi s katerimi vtožuje kilometrino. Kot že navedeno (v točki 8 te sodbe), pa je toženka obrazloženo ugovarjala tožbenemu zahtevku iz naslova kilometrine.

13.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožniku naložilo preveliko dokazno breme glede stroškov kilometrine. Tožnik je namreč izpovedal, da ima shranjeno vso listinsko dokumentacijo, vendar je ni predložil, čeprav bi jo lahko. Kot že rečeno, pa tožnik ni zmogel že trditvenega bremena.

14.Ne držijo pritožbene navedbe, da je tožnik dokazal, da je v vtoževanem obdobju opravil najmanj 42 nadur. Zgolj dejstvo, da sta bila v tem obdobju zaradi koriščenja letnega dopusta odsotna tako prokurist kot še en delavec (pri čemer je tožnik izpovedal, da se njuni odsotnosti nista prikrivali), samo po sebi še ne pomeni, da je tožnik zato opravil 42 nadur oziroma, da je sploh moral opravljati nadure. Tudi dejstvo, da sta stranki v Sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi navedli, da tožniku pripada plačilo za nadure, tega zahtevka ne utemeljuje, saj ta sporazum ni bil nikoli podpisan oziroma sklenjen in tako ne predstavlja pravne podlage tožbenega zahtevka, iz njega pa tudi sicer ne izhaja, na koliko nadur naj bi se nanašal in kolikšna naj bi bila tožnikova terjatev (zgolj) iz tega naslova.

15.Tožnik pa niti v trditveni podlagi ni pojasnil, kdaj naj bi opravil teh 42 nadur in katero konkretno delo naj bi takrat opravljal. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in ponuditi dokaze, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in koliko,

česar pa tožnik ni storil. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da mu je bilo naloženo preveliko dokazno breme, sploh ob dejstvu, da ni zmogel že trditvenega bremena. To velja tudi glede dokazovanja daljše odsotnosti delavca D. D., kar izpostavlja tožnik v pritožbi, saj bi tožnik lahko predlagal njegovo zaslišanje. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj verjame, da toženka tožniku ni odredila nadur v času, ko je bil začasno nezmožen za delo. V 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč jasno navedlo, da to prepovedujejo določila ZDR-1.

16.Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih tožnikovih navedb in (kljub pomanjkljivi trditveni podlagi) tudi do izvedenih dokazov, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj je ta skladna z določilom 8. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitek o kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni utemeljen.

17.Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek o kršitvi določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, saj pritožba ne navede, o katerih konkretnih odločilnih dejstvih naj bi bilo podano nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

18.Končno je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da bi bilo treba pri odločitvi o stroških postopka uporabiti določilo prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ki določa, da lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Navedeno določilo se namreč nanaša le na stroške zaradi izvedbe dokazov (v praksi predvsem izvedenskih mnenj, saj je ta dokaz povezan z večjimi stroški), ki pa v tej zadevi niso nastali oziroma jih tožnik ni priglasil, ne pa tudi na stroške plačila odvetniških storitev, za kar se očitno zavzema pritožba.

19.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (točkah III., V. in VI. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe in skladno z določili Odvetniške tarife priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 279,99 EUR, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku 8 dni.

-------------------------------

1Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo tudi, da je tožnik delo na objektu A. dejansko opravljal zase in ne kot delavec toženke, in da (tudi) zato ni upravičen do povračila kilometrine iz tega naslova.

2Prim. sklep VSRS VIII Ips 191/2018.

Zveza: