Jedro

Pri odločanju o odlogu prisilne izterjave, v skladu s 45. členom ZDavP, pristojni upravni organ ugotavlja upravičenost vloge in v ta namen ocenjuje pritožbo stranke zoper odločbo oziroma zoper sklep o prisilni izterjavi. Iz tega izhaja, da je pogoj za odločitev o odložitvi prisilne izterjave ocena upravičenosti pritožbe, za katero pa zadošča stopnja verjetnosti in ne stopnja gotovosti, ki je sicer potrebna pri odločanju o sami stvari.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 26.3.2003, s katero je Carinski urad A. zavrnil zahtevo za odložitev izvršbe sklepa o prisilni izterjavi zoper tožečo stranko. Tožena stranka v obrazložitvi podaja povzetek dosedanjega postopka, pri čemer izpostavlja, da je bila izvršitev odločb, katerih prisilna izvršitev se sedaj obravnavava, že odložena v letu 1996, in sicer do pravnomočno končanega upravnega spora. Po končanem upravnem sporu je bil poslan opomin na prostovoljno izpolnitev in ker ta ni bila izvršena, je bil izdan sklep o prislini izterjavi, zoper katerega je tožeča stranka vložila zahtevo za odlog. Ker zahteva ni vsebovala nobenih drugih dejstev ali dokazov glede plačilne nezmožnosti oziroma nezakonitosti sklepa, je prvostopni organ kot podlago za odložitev štel 20. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99 - ZDavP), po katerem lahko davčni organ do odločitve o pritožbi odloži izvršitev, če oceni, da bo pritožbi mogoče ugoditi. Tožena stranka v nadaljevanju navaja določbe Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 49/99 - CZ) in ZDavP, ki se uporabljajo v postopku prisilne izterjave carinskega dolga ter pri tem izpostavlja določbo 45. člena ZDavP, po kateri pritožba zoper sklep o prisilni izterjavi ne odloži začetega postopka prisilne izterjave, carinski organ pa lahko do odločitve o pritožbi odloži začeti postopek prisilne izterjave, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Čeprav je prvostopenjski organ napačno navedel kot pravno podlago določbo 20. člena ZDavP, pa to ne vpliva na zakonitost izdane odločbe, saj so razlogi za odlog podobni v obeh navedenih določbah. V obeh primerih gre namreč za oceno utemeljenosti pritožbe. Glede na pritožbene navedbe tožeče stranke zoper sklep o prisilni izterjavi o zastaranju pravice do izterjave je bistveno vprašanje za oceno možnosti, da bo pritožbi možno ugoditi, potek relativnega roka za zastaranje pravice do izterjave dolga. Po preučitvi upravnih spisov tožena stranka ugotavlja, da je sicer med uradnimi dejanji preteklo več kot pet let, kar je potrebno za zastaranje pravice do izterjave carinskega dolga, vendar pa je bil v tem času dovoljen odlog izvršitve do pravnomočno končanega upravnega spora. V tem času carinski organ ni opravljal dejanj, ker za to ni imel pravne podlage, zato v času odloga po mnenju tožene stranke relativni zastaralni rok glede pravice do izterjave ni tekel. Po prejetju sodb Vrhovnega sodišča RS, s čimer je bil pravnomočno končan upravni spor, pa je takoj nadaljeval z dejanji. Glede na navedeno je organ prve stopnje utemeljeno ocenil, da pritožbi ne bo ugodeno in zato niso podani pogoji za odložitev izvršitve v smislu določbe 45. člena ZDavP.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper zavrnitev predloga za odlog izvršbe in zoper izpodbijano odločbo, v tožbenih navedbah pa navaja razloge, ki se nanašajo na oceno možnosti, da bi bilo njeni pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi mogoče ugoditi. Ne strinja se z mnenjem tožene stranke, da v času odloga izvršbe relativni zastaralni roki ne tečejo. Takšnih pravnih posledic namreč zakon ne določa. Zato vztraja pri navedbah, da je relativni zastaralni rok potekel z dnem 31.12.2001 in zato postopek prisilne izterjave ni dopusten. Tožena stranka je kršila načelo zakonitosti in nepravilno uporabila materialno pravo, zato je njena odločitev nepravilna in nezakonita. Sodišču predlaga, da odločbo organa prve stopnje in izpodbijano odločbo odpravi in ugodi zahtevi za odlog sklepa o prisilni izterjavi oziroma podrejeno, da obe odločbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje organu prve stopnje. Zahteva povrnitev stroškov v roku 8 dni pod izvršbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem postopku ni prijavil svoje udeležbe.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je pravna podlaga za izpodbijano odločitev, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, določba 2. odstavka 45. člena Zakona o davčnem postopku, ki se v carinskem postopku uporablja za vprašanja, ki niso urejena s Carinskim zakonom. Po navedeni določbi lahko davčni organ do odločitve o pritožbi odloži začeti postopek prisilne izterjave, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Za tožečo stranko pa je sporna ocena, da pritožbi tožeče stranke zoper sklep o prisilni izterjavi z dne 6.3.2003 ne bo mogoče ugoditi.

Pri odločanju o odlogu prisilne izterjave, v skladu s 45. členom ZDavP, pristojni upravni organ ugotavlja upravičenost vloge in v ta namen ocenjuje pritožbo stranke zoper odločbo oziroma zoper sklep o prisilni izterjavi. Iz tega izhaja, da je pogoj za odločitev o odložitvi prisilne izterjave ocena upravičenosti pritožbe, za katero pa zadošča stopnja verjetnosti in ne stopnja gotovosti, ki je sicer potrebna pri odločanju o sami stvari. V obravnavanem primeru gre pri oceni pritožbe tožeče stranke za presojo pritožbenega ugovora, da je pravica do prisilne izterjave relativno zastarala, pri tem pa je bistveno vprašanje ali je v času, ko je bil dovoljen odlog do pravnomočno končanega upravnega spora, tekel relativni zastaralni rok. Prvostopenjski organ je svojo oceno, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi, obrazložil z dovoljšnjo stopnjo verjetnosti in argumentiral s stališčem, da je bil tek relativnega zastaralnega roka prekinjen. Sodišče je mnenja, da navedeni razlogi zadostujejo za oceno možnosti (ne)ugoditve pritožbi in jo zato šteje kot verjetno. Zato je po mnenju sodišča odločitev, da se zahtevi za odlog prisilne izterjave ne ugodi, dovolj obrazložena, pri tem pa se sodišču v presojo njene absolutne gotovosti ni bilo potrebno spuščati. Zaradi vsega navedenega sodišče zaključuje, da so tako razlogi kot odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilni.

Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek v zvezi z izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - ZUS) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožeča stranka v tem upravnem sporu ni uspela, v določbah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04-UPB2-ZPP), ki se uporablja pri odmeri stroškov po 23. členu ZUS, sodišče ni imelo pravne podlage za to, da bi toženi stranki naložilo plačilo stroškov tožeče stranke. Zato tudi stroškovni del zahtevka tožeče stranke ni utemeljen.