Jedro

Dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite v smislu prve alineje 52. člena ZMZ-1, so taka dejstva, pri katerih je že na prvi pogled očitno, da nimajo nobene povezave z mednarodno zaščito. Sklicevanje na spopade in na vojno stanje vsekakor sama po sebi niso taka dejstva, pri katerih bi bilo že na prvi pogled očitno, da so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, še zlasti ne zato, ker so pooblaščenci tožnika priložili svoje informacije o izvorni državi, iz katerih med drugim izhaja, da v Libiji ni prisotne stabilnosti političnega reda, v državi so prisotne kršitve človekovih pravic, da UNHCR poziva države, naj prosilcev iz Libije na vračajo v to državo, da je v Libiji značilna politična in vojaška razdrobljenost, sovražnost med konkurenčnimi vojaškimi frakcijami, širjenje oboroženih skupin in splošna klima brezpravja, prav tako pa tudi poslabšanje razmer na področju človekovih pravic.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-169/2022/9 (1222-14) z dne 11. 5. 2022 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite zavrnila kot očitno neutemeljeno, mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod ter odločila, da če ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga bo s teh območij odstranilo, ter mu določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije oziroma ostalih omenjenih območij, ki pa se ne bo izvršila, če bo tožnik prostovoljno zapustil Slovenijo.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal pri podaji prošnji in kaj je povedal na osebnem razgovoru. Ugotavlja, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel ekonomske težave, težave s tolpo ter vojne razmere. Pri svoji odločitvi se sklicuje na prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Tožnik je izpostavil revščino, njegov oče je bil primoran zapreti trgovino in od takrat niso imeli več prihodkov. Tožena stranka poudarja, da inštitut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega ekonomskega stanja posameznikov, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini, takšnega preganjanja pa tožnik ni izkazal. Kot razlog, zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito, je tožnik navedel tudi očetov strah, da bi se lahko tožnik pridružil tolpi oziroma kakšni teroristični skupini. Leta 2014 se je začel ukvarjati z avtomobili, katere je kupil in jih preprodajal. Očeta je bilo strah, da ga bodo ubili, zaprli ali ugrabili zato, ker bi mislili, da je zelo bogat. Včasih so ga tolpe nadlegovale in ga prisilile, da jim je plačal zaradi tega, ker je imel več avtomobilov na ulici. Moral jim je plačati, če ne bi plačal, bi mu vzeli avtomobile in ga ubili. Tega ni nikoli prijavil policiji, vojski ali drugim organom oblasti. Po mnenju tožene stranke očetov strah ni povezan s katerim od razlogov v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Poleg tega ni poizkusil poiskati pomoči na policiji ali drugem državnem organu. Nedržavni subjekti so namreč lahko subjekti preganjanja zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem. V konkretnem primeru tožnik nikoli ni poiskal zaščite države. Za pomoč ni zaprosil niti zaščite vojske.

3. Tožena stranka tudi ugotavlja, da ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. V zvezi s prvo alinejo 28. člena ZMZ-1 tožena stranka ugotavlja, da je tožnik sicer navedel, da bi umrl, če bi ostal v Libiji, vendar je pojasnil, da je bilo njegovo življenje ogroženo s strani tolp, ker se je ukvarjal s preprodajo avtomobilov. Te navedbe ni mogoče tolmačiti kot resno škodo v smislu prve alineje 28. člena ZMZ-1. Njegovih navedb tudi ni mogoče obravnavati v okviru druge alineje 28. člena ZMZ-1, saj ni navedel, da bi ga v Libiji mučili, z njim nečloveško ali poniževalno ravnali ali bi ga kakorkoli kaznovali. Tožnik je tudi navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi vojne, kar je potrebno presojati v okviru tretje alineje 28. člena ZMZ-1. Tožena stranka je preverjala splošno dostopne informacije o izvorni državi. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema informacije iz virov, ki jih je sama pridobila. Z zbranimi informacijami je seznanila tudi pooblaščenca tožnika. Njegovi pooblaščenci so pripomnili, da kljub sklenjenemu sporazumu, ki je končal večje vojaške operacije med sprtimi stranmi, v državi še vedno prihaja do splošnega nasilja in brezvladja, civilisti pa še naprej trpijo. Tožena stranka pripominja, da je bil 23. 10. 2020 med stranema v konfliktu sklenjen sporazum o premirju. Število notranje razseljenih oseb je upadlo. Pooblaščenci tožnika so priložili svoje informacije o izvorni državi, iz katerih izhaja, da v Libiji ni prisotne stabilnosti političnega reda, v državi so prisotne kršitve človekovih pravic. Milice, oborožene skupine in varnostne sile so še naprej samovoljno pridrževale na tisoče ljudi, nekatere več kot desetletje, ne da bi jim dovolile izpodbijati zakonitost njihovega pridržanja. UNHCR poziva države, naj prosilcev iz Libije na vračajo v to državo. V Libiji je značilna politična in vojaška razdrobljenost, sovražnost med konkurenčnimi vojaškimi frakcijami, širjenje oboroženih skupin in splošna klima brezpravja, prav tako pa tudi poslabšanje razmer na področju človekovih pravic. Tožena stranka je ugotovila, da kljub temu, da so v Libiji več let potekali spopadi med posameznimi frakcijami, ki so državo popolnoma razdrobili, je bilo oktobra 2020 sklenjeno premirje oziroma podpisan mirovni sporazum. Večjih spopadov po podpisu sporazuma ne gre zaslediti. Varnostna situacija ni takšna, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja. Tožnik ni izkazal, da bi bil v Libiji ogrožen zaradi vojne. Njegova družina še danes živi v Tripoliju in nič posebnega se jim ne dogaja. Tožena stranka ugotavlja, da tožniku ne bi grozila niti resna škoda iz tretje alineje 28. člena ZMZ-1. Njegovo prošnjo za mednarodno zaščito je zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi pete alineje prvega ostavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. 4. Tožnik v tožbi navaja, da je na osebnem razgovoru natančno obrazložil, da je njegova matična družina zaslužila dovolj za preživetje, torej ni odšel iz izvorne države zaradi revščine. Leta 2012 je moral oče zaradi vojnih razmer zapreti trgovino in tožnik je leta 2014 začel s preprodajo avtomobilov. Takrat so se formirale v mestu nevarne tolpe, ki so streljale ljudi. Pričeli so ga nadlegovati, mu groziti, zahtevali so od njega denar. Njega in očeta je bilo strah teroristov, ki so mlade fante odpeljali od doma z namenom, da se jim priključijo in sami postanejo teroristi. Na libijsko vojsko se tožnik ni upal obrniti po pomoč, ker ga je bilo strah za življenje, če bi člani tolp izvedeli za to. Leta 2013 je imela njegova družina nesrečo, ki je bila posledica streljanja na njegovo družino. Pri tem sta umrla dva njegova brata. Tolpa kriminalcev, preoblečenih v uniforme libijske vojske, jih je ustavila v avtu na cesti in zahtevala od njih 200 dolarjev. Ker jim denarja niso hoteli dati, so odpeljali naprej, tolpa pa je za njimi streljala. Sestra in oče sta preživela, tožnik je bil odpeljan v bolnico v Tripoliju, kjer se je zdravil 28 dni. Tedaj je bil zaslišan s strani libijske policije in so mu kazali fotografije različnih kriminalcev. Problem je bil v tem, da se dogodka skoraj nič ni spominjal. Torej ne drži, da se ni obrnil na libijsko policijo. Iz političnih razlogov, ker se niso hoteli priključiti stranki, so ubili tri tožnikove prijatelje, četrti pa je invalid, kar izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru. Ne drži, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Če je osebi resna škoda že neposredno grozila, je to resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode. Tožnik ni navajal zgolj dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Poleg tega Libija za tožnika ni njegova varna izvorna država. Tožena stranka ga tudi ni pravilno seznanila z uporabo koncepta varne izvorne države. Če želi uporabiti ta koncept, mora tožena stranka prosilca s tem predhodno seznaniti in mu omogočiti, da poda ustrezno trditveno in dokazno podlago. Tožena stranka je šele 5. 4. 2022 posredovala informacije o izvorni državi, tožnik jih šele v tej tožbi lahko prereka. Trenutno sicer res v Libiji vlada premirje, vendar je tako stanje zgolj začasno. Iz poročil izhaja, da obe strani povečujeta svoje vojaške zmogljivosti. Ne drži, da tožnikova družina živi mirno še vedno Tripoliju. Živijo v stalnem strahu za svoje življenje. Takoj ko bo možno, bodo tudi iz Libije pobegnili. V konkretnem primeru niso podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. O tožnikovi prošnji bi morala tožena stranka odločati v rednem postopku in ob tem upoštevati procesne garancije. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo prizna tožniku status begunca, podrejeno pa, naj vrne zadevo v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da sicer drži, da je tožnik na osebnem razgovoru izjavil, da so imeli v Libiji dovolj za preživetje, vendar ne gre spregledati, da je takoj ob podaji prošnje kot tudi na osebnem razgovoru večkrat poudaril, da so po zaprtju očetove trgovine postali revni. Tožena stranka se je tudi opredelila do njegovih težav s tolpami. Te težave ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja. Četudi se je bal tolp, bi moral najprej poiskati pomoč pri organih, ki zagotavljajo varnost in zaščito v državi. Tožnik pred toženo stranko ni omenjal, da naj bi ga libijska policija sama kontaktirala in obiskala in gre za tožbeno novoto. Tožbene navedbe v zvezi s povsem drugim postopkom drugega tožnika, ki je bil iz Maroka, pa nimajo nobene povezave s tožnikovim primerom. Nadalje tožena stranka navaja, da se je varnostna situacija v Libiji bistveno izboljšala. Tožnik ni omenjal nobenega konkretnega dogodka, ki bi pomenil, da je bilo njegovo življenje ogroženo. Sam je v vojnem stanju bival kar leto dni. Tožnika sicer tožena stranka res ni posebej seznanjala z uporabo koncepta varne izvorne države, vendar mu je v soočenju poslala informacije o izvorni državi. Dala mu je možnost, da se o informacijah izjavi. Na osebnem razgovoru je bila prisotna tudi tožnikova pooblaščenka, ki sama nikoli ni izpostavila koncepta varne izvorne države. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je jasno navedel, da je leta 2013 doživel streljanje na osebno vozilo, v katerem se je nahajal on, dva brata, oče in sestra ter posledično prometno nesrečo, zaradi česar sta bila ubita oba njegova brata, sam pa je bival v komi in bil 28 dni na zdravljenju. Rezultat zaslišanja s strani policije ni bil pozitiven, saj policija ni odkrila, kateri člani tolp so streljali na tožnikovo družino. Tožnik nima obveznosti, da bi svoj strah pravno veljavno utemeljil v skladu z ZMZ-1, ne da bi mu tožena stranka glede tega postavila pravno relevantna vprašanja. Napačen pa je tretji odstavek točke 4 v tožbi, ki je veljal za nekega drugega tožnika iz Maroka in je pomotoma naveden. Libija za tožnika ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin ni varna država. Tožena stranka ni upoštevala tožnikovih relevantnih navedb, da mu v izvorni državi grozijo nevarne tolpe, to pa pomeni, da v tem delu v odločbi tožene stranke manjkajo odločilni razlogi za njeno odločitev.

7. Sodišče je v navedeni zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa, ni pa izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, ker se tožnik obravnave ni udeležil. 8. Tožba je utemeljena.

9. ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavku 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Tožena stranka se v svoji odločbi sklicuje na dva razloga iz 52. člena ZMZ-1 zaradi katerih se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, in sicer se sklicuje na prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. 10. V prvi alineji 52. člena ZMZ-1 je navedeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V konkretnem primeru je tožnik v postopku med drugim navajal tudi taka dejstva, ki po presoji sodišča ne ustrezajo zakonski določbi, da morajo biti dejstva nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, da se lahko prošnja zavrne kot očitno neutemeljena.

11. Tožnik se je med drugim skliceval tudi na vojno stanje v Libiji, pri čemer je nesporno dejstvo, da je v Libiji vladalo vojno stanje. Tožena stranka je v zvezi z vojnim stanjem tudi zbirala informacije o izvorni državi, jih posredovala pooblaščencem tožnika, le ti pa so tudi posredovali svoje informacije. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu s tretjo alinejo 28. člena ZMZ-1 zajema resna škoda tudi resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Iz navedenih določil izhaja, da predstavlja navajanje dejstev, ki kažejo na samovoljno nasilje ter na notranje oborožene spopade, okoliščino, zaradi katere je možno priznati subsidiarno zaščito. Dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite v smislu prve alineje 52. člena ZMZ-1, so taka dejstva, pri katerih je že na prvi pogled očitno, da nimajo nobene povezave z mednarodno zaščito.

12. Sklicevanje na spopade in na vojno stanje vsekakor sama po sebi niso taka dejstva, pri katerih bi bilo že na prvi pogled očitno, da so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, še zlasti ne zato, ker so pooblaščenci tožnika priložili svoje informacije o izvorni državi, iz katerih med drugim izhaja, da v Libiji ni prisotne stabilnosti političnega reda, v državi so prisotne kršitve človekovih pravic, da UNHCR poziva države, naj prosilcev iz Libije na vračajo v to državo, da je v Libiji značilna politična in vojaška razdrobljenost, sovražnost med konkurenčnimi vojaškimi frakcijami, širjenje oboroženih skupin in splošna klima brezpravja, prav tako pa tudi poslabšanje razmer na področju človekovih pravic. Pri teh navedbah ni mogoče trditi, da gre za navajanje takih okoliščin, ki že na prvi pogled in očitno nimajo nobene povezave z razlogi za priznanje mednarodne zaščite. Torej okoliščine, ki jih je tožnik navajal, niso take narave, da bi bile nepomembne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato ni bil podan razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve alineje 52. člena ZMZ-1. Tožena stranka je zato napačno uporabila materialni zakon, konkretno prvo alinejo 52. člena ZMZ-1 in je bilo že iz tega razloga potrebno odločbo odpraviti in vrniti zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

13. Tožena stranka pa se pri svoji zavrnitvi tožnikove prošnje na strani 16 odločbe sklicuje tudi na razlog iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona. V skladu s tretjim odstavkom 61. člena ZMZ-1 varno izvorno državo na podlagi meril iz drugega odstavka 61. člena razglasi Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva, ki redno spremlja razmere v državi na podlagi informacij drugih držav članic Evropske unije ter drugih institucij Evropske unije in ustreznih mednarodnih organizacij. Tožena stranka se torej s sklicevanjem na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 sklicuje na koncept varne izvorne države, pri čemer pa v obrazložitvi odločbe ni pojasnjeno, da bi Vlada Republike Slovenije razglasila Libijo za varno izvorno državo in je v tem delu odločba tudi neobrazložena, saj je zgolj citirana druga alineja 52. člena ZMZ-1, ni pa razvidno, da bi bil izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 61. člena ZMZ-1. Torej je bila tudi napačno uporabljena druga alineja 52. člena ZMZ-1, poleg tega pa je odločba v tem delu tudi neobrazložena in je bilo tudi iz tega razloga potrebno odločbo odpraviti in vrniti zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

14. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče odločbo odpravilo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).