Jedro

Vrhovno sodišče je že presodilo, da je v primeru, ko sicer premoženjsko korist formalno pridobi pravna oseba, vendar za njo v celoti stoji storilec, le-temu mogoče odvzeti premoženjsko korist kot njenemu posrednemu in dejanskemu pridobitelju. Takšna situacija je podana tudi v obravnavanem primeru, saj iz povzetih pravnomočnih ugotovitev izhaja, da je šla premoženjska korist sicer neposredno pravnima osebama, za katerima pa je stal obsojenec, saj je imel nad njima popolno oblast in je bil tako kot edini družbenik in zakoniti zastopnik teh družb dejanski in posredni prejemnik premoženjske koristi. Zato je razumna in zakonsko skladna presoja pravnomočne sodbe, da se premoženjska korist, ki izvira iz kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, v celotnem pravnomočno ugotovljenem obsegu naloži v plačilo obsojencu.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

I. A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 18270/2015 z dne 22. 4. 2022 razsodilo, da se obsojenemu A. A., v zvezi s sodbo istega sodišča X K 18270/2015 z dne 20. 10. 2017 in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 18270/2015, z dne 11. 4. 2018, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 228. člena KZ-1, v plačilo naloži znesek **4.584.000,00 EUR**,1 ki ustreza protipravni premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov tega dela kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Ljubljani je prvostopenjsko sodbo v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremenilo tako, da je znesek, ki se naloži v plačilo obsojenemu A. A. in ki ustreza premoženjski koristi pridobljeni s kaznivim dejanjem po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, **zvišalo** na **25.380.000,00 EUR**. Zavrnilo pa je zagovornikovo pritožbo in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo ter obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlagajo obsojenčevi zagovorniki. Uveljavljajo vse razloge po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagajo, da naj zahtevi ugodi in sodbo drugostopenjskega sodišča razveljavi ter zadevo vrne slednjemu v novo sojenje.

4. Na zahtevo je, skladno s 423. členom ZKP, odgovoril vrhovni državni tožilec, mag. Harij Furlan, in predlagal njeno zavrnitev.

5. Z odgovorom so bili seznanjeni obsojenec in njegovi zagovorniki. Slednji so se o odgovoru izjavili in vztrajali pri zahtevi.

B.1

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti dokaznih zaključkov sodišča prve in druge stopnje.2 Skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v svoji zahtevi obrazloženo sklicuje. Čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti v prvem odstavku 424. člena ZKP ni posebej predpisana, namreč načelo dispozitivnosti strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona.3 B.2

7. Iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 izhaja, da je obsojenec kot direktor družbe A. d.d., katere večinski družbenik je bila prevzemna družba B. d.o.o. z 99,8 % lastniškim deležem, ta pa v 100 % lasti A. A., zato, da bi sebi in družbama B. d.o.o. in C. d.o.o., ki sta bili v njegovi 100 % lasti, pridobil veliko premoženjsko korist, družbi A. pa povzročil veliko premoženjsko škodo, zlorabil svoj položaj direktorja družbe A. s tem, da je z več bankami sklenil kreditne pogodbe, **na podlagi katerih je pridobival denarna sredstva**, ki jih je delno **prenakazal** na TR račune družb B. in C., kot bo opisano v nadaljevanju, in **je pridobil vsaj 34.329.489,51 €**, katerih pa ni porabil za poslovanje družbe A., temveč je kreditne pogodbe **sklenil z namenom pridobiti** denarna sredstva in jih **nadalje plasirati na svoj TR račun in na TR račune povezanih družb** B. in C., zaradi prikritja denarnih tokov pa je sklenil več posojilnih pogodb z navidezno vsebino z družbama B. in C. **kot tudi s samim seboj**, saj je vedel, da so bile posojilne pogodbe **sklenjene zgolj »pro forma«, in da denarnih sredstev** niti družbi B. in C. **niti on** sam kot fizična oseba **nikoli ne bodo vrnili** družbi A., in jih v nadaljevanju tudi dejansko niso vrnili.

8. Nadalje je bilo z izpodbijanima sodbama pravnomočno ugotovljeno: 1) obsojenec je bil 100 % lastnik družb B. d.o.o. in C. d.o.o.; 2) obsojenec je bil direktor družbe A. d.d., katere večinski družbenik je bila družba B. d.o.o. z 99,8 % lastniškim deležem; 3) v obdobju med 9. 1. 2008 in 31. 8. 2011 je obsojenec kot direktor družbe A. d.d. z bankami sklenil kreditne pogodbe; 4) s pridobljenimi krediti je delno poravnaval dolgove po predhodno sklenjenih kreditnih pogodbah, delno pa je tako pridobljena denarna sredstva prenakazal na svoj tekoči račun in na tekoča računa družb B. d.o.o. in C. d.o.o., pod pretvezo fiktivnih posojilnih pogodb med omenjenimi osebami, pri čemer posojil ni imel nikoli namena vrniti oziroma so bila kasneje vrnjena le v manjšem delu; 5) prenakazanih sredstev ni porabil za poslovanje družbe A. d.d., temveč je na ta način sebi ter omenjenima pravnima osebama, katere 100 % lastnik je bil, pridobil skupaj najmanj 34.329.489,51 EUR (družbi B. d.o.o. 33.345.308,02 EUR, C. d.o.o. 984.181,49 EUR) kar je bil že od vsega začetka njegov namen, in hkrati za ta znesek oškodoval družbo A. d.d.; 6) da je bil del teh posojil vrnjen in je izvedenec premoženjsko korist, pridobljeno družbama B. in C., na spodnji meji ocenil na skupni znesek 25.380.000,00 EUR; 7) v obravnavanem časovnem obdobju je bilo iz TRR družbe B. tudi A. A. osebno dano posojilo v višini 4.156.000 EUR, iz TRR družbe C. pa 428.000 EUR. Obsojeni A. A. je torej od družb B. in C. prejel skupaj 4.584.000 EUR posojil, ki jih ni nameravala vrniti in jih tudi ni vrnil. Pravnomočno je bilo ugotovljeno, da gre za sredstva, ki so izvirala iz spornih kreditov družbi A.; 8) računovodkinja A. d.d. B. B. je glede spornih nakazil denarja izpovedala, da ji je obsojeni A. A., takoj po tem, ko so bila denarna sredstva, pridobljena na podlagi kreditov, nakazana na transakcijski račun družbe A., naročil, da se v različnih zneskih in v obliki kratkoročnih posojil, brez pravne podlage nakažejo na njegov transakcijski račun in na transakcijske račune družb B. in C.; 9) družba A. d.d. sredstev, pridobljenih s krediti ni potrebovala, to pa zato, ker ni bila zadolžena, ker je poslovala z dobičkom, ki se je v letu 2007 še povečal, prav tako ni izvajala večjih investicij ali širila obsega poslovanja, je imela dolgoročne in kratkoročne finančne naložbe v znesku 1.6 mio EUR ter v lasti nepremičnine in blagovne znamke za skupno približno 14,5 mio EUR in še približno 17 mio EUR letnega prometa, zaradi česar je bila označena z bonitetno oceno A +; 10) zaradi opisanega obsojenčevega ravnanja je prišlo do stečaja družbe A. d.d.; 11) po izvedbi spornih transakcij sta šli v stečaj tudi družbi B. d.o.o. (stečajni postopek uveden dne 24. 5. 2012) in C. d.o.o. (stečajni postopek uveden dne 24. 8. 2012).

9. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi zaključilo, da je bilo na osebni račun obsojenca nakazanih in ne vrnjenih 4.584.000 EUR sredstev, ki so izvirala iz kreditov družbi A. in torej predstavljajo premoženjsko korist, ki jo je obsojenec osebno pridobil s kaznivim dejanjem po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1. Glede preostanka nevrnjenih posojil iz naslova spornih kreditov družbi A. d.d. v višini najmanj 25.380.000,00 EUR, pa je sodišče zaključilo, da gre za premoženjsko korist, ki sta jo pridobili družbi B. in C., zato le-te ni mogoče odvzeti obsojenemu A. A. 10. Drugostopenjsko sodišče je na podlagi pritožbe državnega tožilca zaključilo, da sicer sredstva v višini **25.380.000,00 EUR**, plasirana na družbi B. in C., res niso bila nikoli prenesena na obsojenca. Ker je premoženje pravne osebe ločeno od premoženja družbenikov, se torej s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist odvzame pravni osebi in ne obsojencu, seveda pod pogojem, če družbi B. d.o.o. in C. d.o.o. zaradi posledic stečaja ne bi bili izbrisani iz sodnega registra. Vendar pa je drugostopenjsko sodišče uporabilo institut spregleda pravne osebnosti iz četrte alineje 8. člena Zakona o gospodarskih razmerjih (ZGD-1).

11. Zahteva izpodbija odločitev drugostopenjskega sodišča, da se obsojencu v plačilo namesto s prvostopenjsko sodbo dosojenega zneska 4.584.000,00 EUR, naloži znesek 25.380.000,00 EUR, ki naj bi ustrezal s kaznivim dejanjem po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 pridobljeni protipravni premoženjski koristi. Vložniki trdijo, da naj bi drugostopenjsko sodišče s tem, ko je obsojencu v plačilo naložilo premoženjskopravno korist, ki sta jo prejeli družbi B. d.o.o. in C. d.o.o., kršilo določbe 74. in 75. člena KZ-1, s čimer je drugostopenjsko sodišče z odločbo o premoženjskopravni koristi prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (kršitev kazenskega zakona po petem odstavku 372. člena ZKP). Trdijo tudi, da je drugostopenjsko sodišče dejansko uporabilo določbo petega odstavka 75. člena KZ-1, ki pa v času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja še ni veljala, s čimer je uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti (prvi odstavek 372. člena ZKP). Vložniki navajajo še, da so bili pogoji za spregled pravne osebnosti na podlagi obsojenčevih ravnanj ugotovljeni in obrazloženi le v relaciji do družbe A., ne pa tudi do družb B. in C., katerima je bila z drugostopenjsko sodbo spregledana pravna osebnost. B.3

12. S kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1 kot t. i. menedžerskim deliktom se prvenstveno ščitita poslovna zvestoba poslovodnih subjektov do družbe oziroma njeni premoženjski interesi in premoženjski interesi družbenikov.4 Nastanek premoženjske škode družbi predstavlja tisto ključno okoliščino, v kateri se zrcali poslovna nezvestoba storilca do družbe in njenega premoženja. Bistvo obravnavanega dejanja je tako v nelojalnosti obsojenca družbi A. d.d., ko je pridobil kredite in z njimi negospodarno razpolagal ter s tem povzročil škodo družbi A.. Drugostopenjsko sodišče je spregled pravne osebnosti utemeljeno uporabilo za družbo A., katero je obsojenec s svojim ravnanjem oškodoval. Spregled pravne osebnosti na podlagi četrte alineje 8. člena ZGD-1 je mogoč, kadar je podana kakršnakoli korist družbeniku ali drugi osebi; se zaradi ravnanj družbenika zmanjša premoženje družbe; in se je družbenik zavedal oziroma bi se moral zavedati, da družba zaradi teh ravnanj ne bo zmožna poravnati svojih obveznosti. Gre se za to, da družbenik sredstva „svoje“ gospodarske družbe preliva v svoje osebno premoženje.5 Nižji sodišči sta pravnomočno ugotovili, da je obsojenec s pridobitvijo spornih kreditov in nato plasiranjem tako pridobljenih sredstev naprej zmanjšal premoženje družbe A., v svojo korist oziroma v korist drugih oseb – družb B. in C., katerih 100% družbenik je bil –, pri tem pa se je kot direktor družbe A. moral zavedati, da družba ne bo mogla poravnati svojih obveznosti, kar se je tudi res zgodilo in rezultiralo v stečaju družbe A..

13. Je pa v posledici obsojenčevega kaznivega dejanja nastala tudi premoženjska korist. Iz opisa namreč izhaja, da je bil **obsojenec** tisti, ki je preko kreditnih pogodb med več bankami in družbo A. d.d. **pridobil** denarna sredstva, ki jih je nato **plasiral** naprej tako nase kot fizično osebo, kot tudi na povezani družbi B. in C., katerih edini družbenik ali, kot sta ugotovili nižji sodišči, „dejanski 100% lastnik“ je bil, pri čemer je imel vseskozi namen, da teh sredstev ne bo vrnil. 14. Za odločitev o odvzemu premoženjske koristi so relevantne naslednje pravnomočne ugotovitve: - da je imel obsojeni A. A. popolno oblast nad vsemi tremi družbami – A. d.d., B. d.o.o. in C. d.o.o., - da je bil de facto edini družbenik in zakoniti zastopnik vseh teh družb, - da je v celoti obvladoval finančne tokove vseh treh družb (izpoved računovodkinje), - da je obsojenec v kriminiliziranem obsegu z izvrševanjem kaznivega dejanja pridobival denarna sredstva s kreditnimi pogodbami v relativno kratkem času **v svojo korist** in korist družb B. d.o.o. in C. d.o.o., - da se je obsojenec z najemanjem kreditov pri različnih bankah prekomerno zadolžil brez kakršnegakoli poslovno-ekonomskega razloga, temveč izključno z namenom pridobiti denarna sredstva sebi oziroma družbama, katerih dejanski lastnik je bil, - da je preko kreditnih pogodb bank z družbo A. na ta način sam **pridobil** vsaj 34.329.489,51 EUR,6 - da je ta način izčrpaval premoženje družbe A. d.d., saj se je zavedal, da denarnih sredstev niti družbi B. in C. niti on sam kot fizična oseba nikoli ne bodo vrnili družbi A. in jih v nadaljevanju tudi dejansko ni vrnil. 15. Na podlagi tako ugotovljenih pravnomočnih dejstev drugostopenjsko sodišče ni, kot zmotno trdijo zagovorniki, premoženjske koristi obsojencu odvzelo iz nekakšnega kaznovalnega namena. Iz drugostopenjske sodbe ni mogoče nikjer razbrati, da bi bil namen sodišča z odvzemom premoženjske koristi dodatno kaznovati obsojenca. Podlago za odločitev drugostopenjskega sodišča nudi že določilo 74. člena KZ-1, da nihče ne sme obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Ni mogoče niti slediti vložnikom, da naj bi ostala glede vprašanja elementov instituta spregleda pravne osebnosti oziroma obsojenčeve zlorabe družbe drugostopenjska sodba neobrazložena. Glede izpolnjenosti pogojev za spregled pravne osebnosti je namreč drugostopenjsko sodišče navedlo razloge v 13. točki sodbe. Prav tako ni mogoče trditi, da naj bi drugostopenjsko sodišče uporabilo peti odstavek 75. člena KZ-1, česar vložniki niti ne substancirajo na primeren način. Podlago za odvzem premoženjske koristi je imelo drugostopenjsko sodišče namreč že na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 ki veleva, da se storilcu ali drugemu prejemniku odvzame premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, oziroma, če to ni mogoče, premoženje, ki ustreza premoženjski koristi.

16. Prav tako vložnikom ni mogoče slediti v trditvi, da naj bi drugostopenjsko sodišče s tem, ko je obsojencu v plačilo naložilo premoženjskopravno korist, ki sta jo prejeli družbi B. in C., kršilo določbe 74. in 75. člena KZ-1 ter prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

17. Iz izreka prvostopenjske sodbe z dne 20. 10. 2017 sicer izhaja, da sta z obsojenčevim kaznivim dejanjem premoženjsko korist pridobili pravni osebi B. in C. Opisano je tudi, da je bil obsojenec dejanski 100% lastnik, zakoniti zastopnik in poslovodja vseh treh družb. Na podlagi navedenih okoliščin je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je imel obsojenec popolno oblast nad vsemi tremi družbami in njihovimi finančnimi tokovi. Slednje med drugim izhaja iz ugotovitve, da je obsojenec še istega dne, takoj po tem, ko so bila sredstva iz naslova kreditnih pogodb nakazana na TRR A., računovodkinji te družbe B. B. naročil, da naj sredstva prenakaže naprej na njegov osebni transakcijski račun ter na računa povezanih družb B. in C., na podlagi fiktivnih posojilnih pogodb.7 Pri tem so bila vsa sredstva iz naslova fiktivnih posojil družbama B. in C., nad katerimi je imel popolno razpolagalno moč le obsojenec, prav tako še istega dne plasirana naprej in razpršena naprej na vrsto znanih in neznanih prejemnikov, ter so na ta način poniknila tako, da njihove končne destinacije ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti niti s pomočjo izvedenca.8

18. Odločitev drugostopenjskega sodišča tako temelji na pravnomočno ugotovljeni okoliščini, da je za vsemi transakcijami in vsemi tremi pravnimi osebami stal zgolj obsojenec, ki je imel popolno oblast nad poslovanjem vseh treh družb in tudi popolno razpolagalno moč nad njihovim premoženjem, kar je bilo izrecno ugotovljeno tudi za sporne transakcije. Ob tem v obsojenčevih ravnanjih ni prepoznati nikakršne gospodarske funkcije, temveč je obsojenec vse pogodbe dejansko sklepal sam s seboj in poslovodstvo pravnih oseb C. in B. izrabil izključno kot krinko za dosego svojih lastnih interesov. Zgoraj opisana dinamika prilivov in odlivov na transakcijska računa družb B. in C., ko sredstva iz naslova spornih kreditov oziroma posojil niso bila porabljena za poslovanje teh družb, temveč so bila še istega dne plasirana naprej na način, da so se razpršila in „poniknila“, omogoča le en logičen, življenjsko prepričljiv zaključek – da družbi B. in C. ni mogoče šteti kot prejemnic koristi, saj se sredstva niso zares stekala k njima. Ob tem ni mogoče mimo pravnomočnih ugotovitev, da na računih omenjenih družb praktično ni bilo prometa, še pred stečajem pa so bili blokirani. Izvedenec je ugotovil, da so bili prilivi in odlivi na računa omenjenih družb uravnoteženi, saj je bil saldo na računih zanemarljivo majhen. Poleg tega so se, z izjemo prilivov iz naslova trgovanja z vrednostnimi papirji in poslovnimi deleži ali iz naslova kreditov, sredstva na omenjeni družbi stekala izključno z družbe A. d.d. Sredstva družbe C. so bila v stečajnem postopku le malenkost višja od njenega dolga oškodovani družbi, ki ni bila edini upnik, saj so bile njene terjatve prenesene na drugo povezano pravno osebo D. Družba B. pa ob otvoritvi stečaja ni imela nikakršnih sredstev, ključni razlog za to pa je, da je bil velik del sredstev nakazan nepovratno družbi A. ter drugim pravnim osebam, ki so vse končale v stečaju.9 Iz povzetega izhaja, da sta omenjeni družbi predstavljali le pro forma, slamnatega prejemnika koristi, nekakšen obvod, da bi se preko zlorabe njunih transakcijskih računov prikrile končne destinacije sredstev, katerih tok je v celoti obvladoval ravno obsojenec.

19. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je v primeru, ko sicer premoženjsko korist formalno pridobi pravna oseba, vendar za njo v celoti stoji storilec, le-temu mogoče odvzeti premoženjsko korist kot njenemu posrednemu in dejanskemu pridobitelju.10 Takšna situacija je podana tudi v obravnavanem primeru, saj iz povzetih pravnomočnih ugotovitev izhaja, da je šla premoženjska korist sicer neposredno pravnima osebama B. in C., za katerima pa je stal obsojenec, saj je imel nad njima popolno oblast in je bil tako kot edini družbenik in zakoniti zastopnik teh družb dejanski in posredni prejemnik premoženjske koristi.11 Povedani drugače, obsojenec je tisti, ki je na škodo družbe A. d.d. pridobil protipravno premoženjsko korist in z njo tudi razpolagal, in sicer tako, da je sporna sredstva najprej nakazal na družbi B. in C., v nadaljevanju pa jih razpršil naprej na številne druge račune znanih in neznanih fizičnih in pravnih oseb.

20. Glede na pojasnjeno dejanskega prejemnika premoženjske koristi predstavlja obsojenec. Zato je razumna in zakonsko skladna presoja pravnomočne sodbe, da se premoženjska korist, ki izvira iz kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, v celotnem pravnomočno ugotovljenem obsegu naloži v plačilo obsojencu. Posledično zatrjevana kršitev kazenskega zakona po petem odstavku 372. člena ZKP ni podana.

21. Zagovorniki problematizirajo še višino koristi, ki naj bi jo pridobili posamezni akterji v obravnavani zadevi, ter nadaljnji denarni tok, po katerem naj bi se sredstva iz posojil družbe A., danih družbama B. in C. ter obsojencu, stekala naprej na tretje osebe. S takšnimi navedbami vložniki nasprotujejo pravnomočno ugotovljenim dejstvom, s čimer s tem izrednim pravnim sredstvom ne morejo uspeti.

C.

22. Glede na pojasnjeno zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane. Zato je Vrhovno sodišče, na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP, zahtevo zavrnilo.

23. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilu 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je obsojenca, ki je brez zaposlitve in premoženja ter obsojen na daljšo zaporno kazen in mu je odvzeta prostost, oprostilo plačila sodne takse, ker bi bilo lahko s plačilom stroškov postopka ogroženo njegovo preživljanje.

24. Za odločitev so glasovali sodnici Barbara Zobec in Marjeta Švab Širok ter sodnik Mitja Kozamernik. Sodnika Franc Seljak in mag. Aleksander Karakaš sta podala ločeni mnenji.

1 S prvotno, obsodilno sodbo prvostopenjskega sodišča X K 18270/2015 z dne 22. 4. 2022, je bila obsojencu iz naslova premoženjskopravne koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, v plačilo naložen znesek **34.329.489,51 EUR,** z obrazložitvijo, da je bil dejanski prejemnik koristi obsojenec, saj je v celoti obvladoval vse tri vpletene pravne osebe in njihove finančne tokove. 2 Sodba VSRS 151/2010 z dne 24. 2. 2011, tč. 5. 3 Sodbe VSRS I Ips 28724/2015 z dne 9. 6. 2016; I Ips 9645/22010 z dne 4. 2. 2016; I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008; idr. 4 Kozina J. In Čejvanovič J. v: Korošec D., et al., Veliki Znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), Posodobljena izdaja, 2. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2023, str. 1173 in 1177. 5 Zabel B. v: dr. Kocbek M., et al., Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 166. 6 Str. 4 izpodbijane drugostopenjske sodbe. 7 Tč. 28 izpodbijane prvostopenjske sodbe. 8 Tč. 13-15 in zlasti 16 izpodbijane prvostopenjske sodbe. 9 Točka 14 in 15 izpodbijane prvostopenjske sodbe. 10 Sodba VSRS I Ips 47724/2010 z dne 14. 7. 2016; takšno ureditev poznajo tudi v nemškem StGB, člen 73.b, kjer je mogoče odvzeti premoženjsko korist tudi zoper tretji osebi, ki ni udeleženec kaznivega dejanja niti neposredni prejemnik koristi, v primeru t. i. zastopanja, ko je tretja oseba z dejanjem nekaj pridobila in je storilec ali udeleženec deloval zanjo (tako tudi mag. Verdel Kokol J.,VERDEL KOKOL, Vanja, 2020, Odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, kot zakonodajni, teoretični in praktični problem : doktorska disertacija [na spletu]. Doktorska disertacija. Maribor: Univerza v Mariboru, str. 42. [Dostopano 26. september 2023]. Pridobljeno s: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=78198. 11 Tako drugostopenjsko sodišče na str. 4 izpodbijane sodbe; prim. s sodbo VSRS I Ips 47724/2010 z dne 14. 7. 2016, tč. 12. ************************

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA MAG. ALEKSANDRA KARAKAŠA [Povezava na PDF dokument](/mma_bin.php?static_id=2024070110502830 "Povezava na PDF dokument") ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA FRANCA SELJAKA [Povezava na PDF dokument](/mma_bin.php?static_id=2024070111244006 "Povezava na PDF dokument")