17. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Ivane Bone iz Ajdovščine na seji dne 17. decembra 2003

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti osmega odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03 ur.p. b.) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

1.Pobudničin oče je bil po njenih navedbah med vojno na silo vzet k domobrancem, tam pa ubit v napadu zavezniških sil. Zase je zahtevala status žrtve po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN - UPB1), očitno po osmem odstavku 2. člena tega zakona, njena zahteva je zavrnjena.

2.Pobudnica meni, da so vsi otroci, ki jim je med vojno umrl eden od staršev, enako žrtve tega dejstva, ne glede na politično opredelitev umrlega roditelja in na vzrok njegove smrti.

Zatrjuje, da gre za kršenje človekove pravice do enakosti pred zakonom v smislu 14. člena Ustave, morda tudi za neskladje s 63. členom Ustave.

3.Smiselno torej pobudnica predlaga, naj Ustavno sodišče ugotovi neskladnost osmega odstavka 2. člena ZZVN - UPB1 z Ustavo, ker ne vključuje tudi dejanskih stanov, kakršen je njen.

4.Kakor ob pogostih drugih primerih pobud za presojo ustavnosti ZZVN - UPB1, katerih težnja je, da bi zakonodajalec še dodatnim kategorijam tistih, ki so jih prizadele vojne razmere, priznal status žrtev, Ustavno sodišče tudi ob tej priložnosti ponavlja, da je Ustava sicer predvidela ureditev posebnega (socialnega) varstva žrtev vojnega nasilja (v tretjem odstavku 50. člena), njegovo vsebino in okvire pa je v celoti prepustila zakonodajalcu. Zato mora biti ustavnosodna presoja ureditve zelo zadržana. Stališča o tem je Ustavno sodišče obrazložilo predvsem v sklepu št. U-I-327/96 z dne 6. 5. 1999 (Uradni list RS, št. 51/99 in OdlUS IX, 19), zato tega ne ponavlja.

5.Stališče, ki ga v svoji pobudi zavzema pobudnica, je sicer človeško razumljivo. Ni pa mogoče pritrditi njenemu stališču, da je v neskladju z ustavnim načelom enakosti oziroma nediskriminiranja, ko ZZVN - UPB1 ne omogoča statusa žrtve vojnega nasilja tudi otrokom staršev, med vojno padlim v okoliščinah, kot jih navaja za svojega očeta. Neskladja s prvim odstavkom 14. člena Ustave že zato ni, ker upravičenja iz ZZVN - UPB1 ne sodijo med človekove pravice. Enakost v smislu drugega odstavka istega člena pa je zagotovljena s tem, da ZZVN - UPB1 vsakomur, ki uzakonjene konstitutivne okoliščine izpolnjuje, enako priznava upravičenja, izhajajoča iz statusa žrtve, vsem drugim pa jih enako odreka.

6.Člen 63 Ustave razglaša za protiustavno vsakršno spodbujanje k neenakopravnosti in razpihovanje sovraštva in nestrpnosti. Osmi odstavek 2. člena ZZVN - UPB1 določa, da je ob pogojih iz 2. člena tega zakona žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega roditelj je bil ubit kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske ali je padel, umrl oziroma bil pogrešan zaradi sodelovanja z NOB, padel kot talec ali bil ubit oziroma pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve. Dejstvu, da niso vključeni tudi otroci, ki jim je med vojno umrl, bil ubit ali pogrešan roditelj iz katerihkoli drugih razlogov oziroma v katerihkoli drugih okoliščinah, očitno ni mogoče pripisati spodbujanja neenakopravnosti ali razpihovanja sovraštva in nestrpnosti.

7.Postopek za preizkus pobude je pokazal, da je očitno neutemeljena, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić