Jedro

Sodišče prve stopnje je postopalo procesno korektno, ko ni ugodilo predlogu tožeče stranke za imenovanje drugega sodnega izvedenca iz tega področja (tretji odstavek 254. člena ZPP). Ne drži namreč pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretni zadevi točno ugotoviti, kaj je povzročilo požar. Sodišče se namreč ni bilo dolžno ukvarjati z vsemi možnimi vzroki požara, marveč je bilo dolžno (glede na trditveno gradivo tožeče stranke) ugotavljati le, če je (zaradi opustitve dolžne skrbnosti tožene stranke) prišlo do samovžiga smeti na deponiji odpadkov in razširitve požara na delovni stroj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 1.660,18 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 86.044,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2011 dalje. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 2.845,84 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da izvedenec za požare O. pri izdelavi svojega izvida in mnenja ni opravil ogleda kraja požara, prav tako pa si tudi ni ogledal delovnega stroja, kar vse je bila njegova naloga po sklepu sodišča. Izvedensko mnenje je tako temeljilo zgolj na fotografijah, zapisniku o ogledu kraja dogodka ter izpovedbah prič. Po drugi strani pa sodišče prve stopnje ni spoštovalo izvedenskega mnenja izvedenca mag. T.S., sodnega izvedenca in cenilca za stroje in naprave, ki je po ogledu stroja zaključil, da na delovnem stroju tožeče stranke po požaru niso bile izvedene nobene spremembe. Po mnenju pritožbe iz mnenja izvedenca O. jasno izhaja, da pojasnila izvedenca v zvezi z vzrokom požara nimajo nobenega smisla. Stroj je bil pred požarom brezhiben. Glede na takšno mnenje izvedenca strojne stroke, ne more vzdržati resne presoje ugotovitev izvedenca O., da je lahko vzrok požara uhajanja dizelskega goriva, hidravličnega olja oz. trenje v samem stroju. Do takega zaradi brezhibnosti delovnega stroja ne more priti. Tudi kriminalist I.P. je na zaslišanju kot priča povedal, da je bil na kraju dogodka, ko je še gorelo in da je prepričan, da je do požara prišlo na določenem delu smetišča ter da se je potem požar razširil na stroj, kar vse je ugotovil tudi kriminalistični tehnik. Sodišče prve stopnje bi moralo v konkretnem primeru točno ugotoviti, kaj je vzrok, da je prišlo do požara. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo. Tožeča stranka je v dokaz svojim trditvam, da požar ni izviral iz stroja, temveč zaradi vžganih smeti, vetra in ostalih vplivov, že k tožbi priložila izvensodno pridobljeno izvedensko mnenje podjetja A. d.o.o. Iz tega mnenja izhaja, da je bil stroj pred požigom v zelo dobri kondiciji in v brezhibnem stanju ter da je do požara prišlo zaradi samovžiga odpadkov. Sodišče prve stopnje kljub predlogu tožeče stranke ni postavilo novega izvedenca za požarno stroko, niti ni od izvedenca O. zahtevalo oprave ogleda vsaj nespremenjenega delovnega stroja. Tožeča stranka je k tej pritožbi priložila tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca za požarno varnost F.G. z dne 17.4.2015, ki se je opredelil do izvedenskega mnenja izvedenca O.. Tudi ta izvedenec je potrdil, da bi si izvedenec O. moral ogledati kraj požara. Z ogledom bi pridobil strokovne podatke, iz katerih bi lahko izpeljal tudi strokovne zaključke, ki se nanašajo na lokacijo smetišča, varovanje in nadzor v času na kraju dogodka, položaj in lokacijo delovnega stroja na smetišču ob dohodku, lokacijo in površino, ki je bila zajeta s požarom, stanje smetišča po požaru in stanje delovnega stroja po požaru. Po mnenju izvedenca G. je izvedensko mnenje O. pomanjkljivo tudi v delu, kjer izvedenec ni ugotovil, katere gorljive snovi so bile prisotne, pa tudi kakšna je bila jakost in smer vetra, vlažnost in temperatura zraka, za kar vse bi moral pridobiti podatke od Arso. Izvedenec O. tudi ni preučil razpada smeti in odpadkov. Razpad smeti in odpadkov tvori metan in žveplovodik, ki sta vnetljiva plina. Preučeno ni niti bilo neprimerno ravnanje z odprtim plamenom na kraju dogodka, do vžiga pa bi prišlo lahko zaradi vnetljivih odpadkov zaradi segrevanja preko leč, možen je tudi namerni vžig odpadkov. Vsi navedeni viri so možni vzroki, ki bi lahko privedli do tega, da bi se smeti vžgale in bi se nato požar prenesel na delovni stroj. Izvedenec G. je tudi pojasnil, da če se je plamen dvigal 90% pravokotno v zrak in če so kosovni odpadki bili oddaljeni od delovnega stroja 4 in več metrov, potem tudi ni možno, da bi se požar razširil iz delovnega stroja na smetišče. Izvedenec G. zaključuje, da se je nedvomno požar razširil iz smetišča na delovni stroj, kar dokazuje ogorelost in poškodba leve strani delovnega stroja. Če je bil ožgan le lev del stroja, ni moglo zagoreti znotraj stroja, saj bi v takem primeru moral zgoreti cel stroj in ne zgolj levi del. Tožeča stranka res ni zatrjevala, da so bili kosovni odpadki prepojeni z organskimi olji, vendar je treba pri tem upoštevati, da tožeča stranka ni strokovnjak za požare. Zato je nevzdržno, da bi se tožeči stranki nalagalo, da pred vložitvijo tožbe angažira izvedenca, ki bi podal natančno mnenje o vzroku požara. Tožeča stranka je v zadostni meri izkazovala odškodninsko odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v tistem delu, ko je zaključilo, da ni podan tudi drugi element odškodninske odgovornosti, to je sama odgovornost tožene stranke (krivdna ali objektivna) za nastalo škodo.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala obširen odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi konkretne stroške za odgovor na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno ugotovilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji trdila, da je zaradi opustitve dolžne skrbnosti ravnanja, vzdrževanja in upravljanja odlagališča (malomarno ravnanje tožene stranke), prišlo do samovžiga na deponiji odpadkov, ki jo je upravljala tožena stranka. Zaradi tega vzroka (požar smetišča) je požar potrditvah tožeče stranke zajel tudi delovni stroj tožeče stranke Bomag BC 670-RB kompaktor (stroj), spričo česar je tožeča stranka utrpela materialno škodo (poškodovanje stroja). V tej zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo določena pravno pomembna dejstva, ki jih obravnavana pritožba ne izpodbija: 1.) da so bili v spornem obdobju (3.4.2011) na deponiji kosovni odpadki, ki so goreli, 2.) da je bil stroj oddaljen od teh odpadkov približno 4 do 5 metrov, 3.) da je stroj na dan požara stal v vodi, 4.) da nafta ni odtekala in da podlaga ni bila prepojena z nafto in 5.) da je bila ožgana le leva stran stroja (ki je gledala proti kosovnim odpadkom), pri čemer nosilec kabine konzola na levi strani stroja ni bila ožgana (fotografija v prilogi B 12 in C 2).

Sodišče prve stopnje je glede okoliščin, ki se nanašajo na vzrok požara, imenovalo sodnega izvedenca za raziskavo požarov B.O., saj je šlo na tem mestu za ugotovitev oz. za razjasnitev določenih dejstev, za kar je potrebno specifično strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Imenovani izvedenec za požare je podal svoj izvid in obrazloženo mnenje pisno pred obravnavo, poleg tega pa tudi ustno na sami obravnavi (prvi in tretji odstavek 253. člena ZPP), pri čemer iz tega strokovno izdelanega mnenja sodnega izvedenca (specialista za požare) izhajata dva ključna strokovno obrazložena zaključka(1), ki jima je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo in ki ju niti obravnavana pritožba izrecno ne izpodbija.

Ožgana je bila namreč samo leva stran stroja (ker je bila izpostavljena čezmernemu vplivu toplote), pri čemer pa je bila tudi na tej strani stroja barva na nosilcu - konzoli ohranjena (enako velja tudi za okvirje stranskih zapiral, razen zgornjega dela), vrata kabine in stranska zapirala (fotografije v prilogi B12 in fotografije v prilogi C2) pa so bili ožgani. Omenjeni izvedenec je zato zaključil, da je do požara prišlo v notranjosti stroja, upoštevaje ob tem tudi, da se je za vrati stroja nahaja izolacija, ki je zgorela (zakoniti zastopnik tožeče stranke M.Š.). Da je prišlo do požara v notranjosti samega stroja, pa kaže tudi to, da so stekla levega dela kabine stroja popokala, in sicer so počilae na vrhu, ker se temperatura akumulira na višji točki, pri čemer je za to, da steklo poči, potrebnih od 700 do 800 stopinj C toplote. To pa pomeni, da zaradi zunanjega požara (zaradi zunanjega požara bi toplota dosegla okrog 200 stopinj C, pri katerih pa steklo ne poči) steklo ni počilo. Zaradi počenega stekla na levi strani stroja je ogenj šel v smeri počenega stekla (ker rabi kisik), spričo česar steklo na drugi strani kabine stroja ni počilo. Iz teh razlogov (pa tudi, ker je zgorel sedež in zaradi raztopljenih snovi v kabini) je tudi po oceni pritožbenega sodišča imenovani izvedenec za požare prepričljivo pojasnil, da je v konkretnem primeru zagorelo v kabini stroja, upoštevaje ob tem, da bi bil vpliv požara (če bi zagorelo na deponiji, spričo česar bi bila zunanja temperatura stabilna in jasno usmerjena v konzolo) brez dvoma na konzoli stroja viden. Poleg tega je izvedenec za požare tudi razumno razložil, da zaradi mikrobioloških učinkov (pri dani temperaturi 22 stopinj C) kosovni odpadki ne morejo zgoreti.

Teh dveh ključnih ugotovitev sodišča prve stopnje (ki temeljita na strokovni oceni sodnega izvedenca za požare) ne poskuša neposredno izpodbiti niti pritožba tožeče stranke. Kolikor pa obravnavana pritožba (s pomočjo strokovnega pomočnika F.G.) navaja druge potencialne vzroke požara (metani in žveplovodik oz. organski odpadki, nekontroliran dovoz odprtega plamena, namerni vžig, vžig preko leč), pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v tem delu tudi za prepozne in zato nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). V tej zvezi je sodni izvedenec tudi prepričljivo pojasnil, da se je po tem, ko je steklo v kabini počilo, temperatura v stroju bistveno zvišala, pri čemer je do gorečega dela prišel dodaten kisik in gorelo je naprej. Plin, ki je ob poku stekel udaril iz kabine in vroči kosi stekla, ki jih je pri tem potiskal ta plin, pa so zanetili požar tudi zunaj stroja. Tako je prišlo do požara tudi na kosovnih odpadkih, ki so se nahajali na deponiji v razdalji 4 do 5 metrov od stroja. Sicer pa se sodišču prve stopnje v konkretni zadevi niti ni bilo treba ukvarjati z vsemi možnimi vzroki požara, marveč je bilo dolžno preverjati procesno gradivo tožeče stranke, po katerem so se vžgale smeti na robu deponije, nakar se je zaradi vetra(2) in ostalih vplivov razširil in zajel tudi delovni stroj.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo in razumljivo pojasnilo (glede vzroka požara) tudi razloge, zakaj je v konkretni zadevi sledilo strokovnemu izvidu in mnenju izvedenca za požare O., ne pa izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca za strojno stroko mag. T.S.. V tej zvezi je namreč sodišče prve stopnje postopalo procesno korektno, ko je razhajanja in nejasnosti med izvedencema odpravilo tako, da je dodatno zaslišalo izvedenca za požare O. (drugi odstavek 254. člena ZPP), upoštevaje ob tem, da izvedenec za strojno stroko S. ni strokovnjak za požare. Čeprav je izvedenec strojne stroke podal tudi mnenje glede vzroka za nastanek požara, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da to ni njegovo strokovno področje (kar je razvidno tudi iz njegovih odgovorov). Predvsem pa ta izvedenec ni znal strokovno pojasniti dveh bistvenih okoliščin: 1.) različne ožganosti delov stroja na levi strani in 2.) počeno levo steklo v kabini stroja, kar se lahko zgodi šele pri temperaturi od 700 do 800 stopinj C, ki je zunanji ogenj ne more razviti. Omenjeni izvedenec strojne stroke je sicer podal strokovno oceno, da je stroj pred požarom deloval v redu in bil primeren za uporabo, vendar pa to samo po sebi še ne pomeni, da je do požara in uničenja stroja lahko prišlo zgolj iz zunanjih vplivov. Zmotna so zato razlogovanja v pritožbi, da je bil stroj brezhiben in da se sam nikakor ni mogel vžgati(3). Izvedenec strojne stroke si kraja dogodka takoj po požaru ni ogledal, poleg tega pa je glede stroja potrdil, da so bili deli stroja po požaru demontirani ter da so bili s stroja odstranjeni akumulatorji, ki so bili skupaj s pritrdilnimi elementi lahko potencialni vzrok za požar (zapisnik na naroku za glavno obravnavo z dne 10.2.2015).

Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je ostala nedokazana trditev tožeče stranke, da se je zaradi vetra in ostalih (nekonkretiziranih) vplivov požar iz smetišča razširil in zajel delovni stroj. Izvedenec O. je namreč prepričljivo pojasnil, da je na tisti dan veter pihal 5 km/h (glede na uhajanje dima pod kotom skoraj 90º in glede na jeziček plamenov - vpogled v fotografije v spisu in vpogled v podatke na spletni strani Arso na dan požara) in da taka moč vetra požara ne more razširjati. Tudi policija v policijskem zapisniku ob ogledu kraja dogodka ni zabeležila podatka, ali je na dan požara pihal veter (zapisnik PP S. v prilogi A3, izpoved kriminalista P.). V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je kriminalist P. (skupaj s kriminalističnim tehnikom) prišel na kraj dogodka, ko je vse gorelo, spričo česar je glede na mesto najvišje toplote in saj sklepal, da se je požar začel na smetišču ter se razširil na stroj in ne obratno. Vendar je sodišče prve stopnje izpoved priče P. (upoštevaje tudi dejstva, zabeležena v policijskem zapisniku) pravilno ovrednotilo v smeri, da je policija ob ogledu ugotavljala le dejstva in ne vzrokov za požar. Zaradi tega policija ni zabeležila nobenega dejstva, relevantnega za vzrok požara (ni podatka o vetru, ni podatka o sajah, ni podatka o mestu, kjer je bila najvišja temperatura oz. visoka temperatura, ni podatka, da je sredina požara bela, okrog nje pa črno, ni podatka, da je bil stroj v sajah oz., da je bil črn). Poleg tega pa je na tem mestu pomembno tudi to, da so gasilci požar gasili z vodo in z drugim bagerjem premikali goreče odpadke. Kriminalisti v zapisniku niso torej zabeležili nobenih relevantnih podatkov, ki bi kazali na vzrok za nastanek požara, pri čemer pa so kraj dogodka posneli s fotografijami, ki jih je imel v konkretnem postopku na razpolago tudi sodni izvedenec O.. Ta izvedenec si kraja dogodka in stroja ob izdelavi izvedenskega mnenja ni ogledal, pri čemer je tudi po oceni pritožbenega sodišča podal nadvse razumne in logične razloge, da bi bil takšen neposreden ogled za njegove strokovne zaključke glede vzroka požara docela nepotreben. Izvedenec si namreč kraja dogodka ni neposredno ogledal, ker se situacija na smetišču dnevno spreminja, zlasti po treh letih od škodnega dogodka, pri čemer je za ugotavljanje vzroka za požar relevantna situacija v trenutku samega dogodka. Iz tega razloga je tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedenec ravnal prav, ko je izvedensko mnenje izdelal zgolj na podlagi podatkov iz policijskega zapisnika in na podlagi vpogleda v fotografije. Tudi stroj je bil odpeljan s kraja dogodka, zato vzroka požara z ogledom kraja dogodka ni bilo mogoče ugotoviti (izvedenec O.). Sicer pa sta položaj in lokacija delovnega stroja ob dogodku jasno razvidni iz policijskih fotografij, upoštevaje ob tem, da je stroj stal v vodi in da so bili kosovni odpadki oddaljeni 4 do 5 metrov od stroja (izvedenec O.). Vse to pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da je izvedenec O. ob izdelavi izvedenskega mnenja razpolagal z vsemi relevantnimi podatki, na podlagi katerih je lahko naredil strokovno oceno, ki ni potrdila trditev tožeče stranke o vzroku za nastanek požara. Tudi stroja se izvedenec O. ob izdelavi izvedenskega mnenja upravičeno ni neposredno ogledal, upoštevaje ob tem, da je tudi izvedenec strojne stroke S. (ki pa si je stroj ogledal) ugotovil, da so bili deli stroja po požaru demontirani in da so bili s stroja odstranjeni tudi akumulatorji, ki so skupaj s pritrdilnimi elementi lahko vzrok požara. Naposled iz izvedenskega mnenja O. tudi jasno izhaja (kar pritožba ne uspe ovreči), da se kosovni odpadki sami po sebi ne morejo vžgati. Pa četudi bi se vžgali, se ogenj ne bi mogel razširiti na delovni stroj, saj ni bilo nobenega relevantnega vetra, pa tudi stroj se je nahajal v vodi. Zunanji ogenj tudi ne more razviti takšne temperature, da bi popokala stekla na kabini stroja, zaradi česar bi požar zajel tudi notranjost kabine in motorni prostor.

Iz teh razlogov tudi pritožbeno sodišče nima nobenih dvomov o celovitosti in pravilnosti podanega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za požare O., spričo česar je sodišče prve stopnje postopalo procesno korektno, ko ni ugodilo predlogu tožeče stranke za imenovanje drugega sodnega izvedenca iz tega področja (tretji odstavek 254. člena ZPP). Ne drži namreč pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretni zadevi točno ugotoviti, kaj je povzročilo požar. Sodišče se namreč ni bilo dolžno ukvarjati z vsemi možnimi vzroki požara, marveč je bilo dolžno (glede na trditveno gradivo tožeče stranke) ugotavljati le, če je (zaradi opustitve dolžne skrbnosti tožene stranke) prišlo do samovžiga smeti na deponiji odpadkov in razširitve požara na delovni stroj. Tožeča stranka je tista, ki mora glede na ponujeno trditveno gradivo dokazati vzročno zvezo med deliktnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Tega dokaznega bremena pa tožeča stranka v obravnavani zadevi tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zmogla.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za odgovor na pritožbo v znesku 1.660,18 EUR (nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju: ZOdvT v višini 1.340,80 EUR, pavšal po tarifni št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22% DDV na odmerjeno odvetniško nagrado).

op. št. 1: Poleg tega je omenjeni sodni izvedenec tudi poudaril, da je izključena možnost, da bi po stisnjeni podlagi smeti s približno 36 tonami težkim kompaktorjem prišlo do širjenja požara, ker je utrjena podlaga z vodo na površju dobro zadrževala tudi morebitno odteklo dizelsko gorivo ali hidravlično olje.

op. št. 2: Izvedenec O. je tudi glede vetra ugotovil, da je kritičnega dne pihal veter 5 km/h in da taka moč vetra požara niti ne bi mogla razširjati. Hitrost vetra je ugotovil iz fotografij na podlagi uhajanja dima in z gledanjem jezičkov plamenov ter na podlagi podatkov s spletne strani Arso na dan požara.

op. št. 3: Iz izpovedb prič M., Š. in A. izhaja, da je bil stroj slabo vzdrževan in da se je veliko kvaril ter da je do požara na stroju že enkrat prej prišlo.