Jedro

Tožnik ni dokazal nedopustnega ravnanja policistov, ki so ravnali v skladu s svojimi pooblastili, bi bilo v nasprotju z načelom, da je treba postopek opraviti hitro in brez zavlačevanja (po 11. členu in po drugem odstavku 298. člena ZPP) in s čim manjšimi stroški, če bi raziskovalo še obstoj ali neobstoj preostalih elementov.

Izrek

Revizija, ki jo vložil tožnik sam, se zavrže. Revizija, ki jo je vložil tožnikov pooblaščenec, se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo denarne odškodnine zaradi tega, ker so ga ustavili policisti dne 7. 11. 1998, 13. 5. 1999 in 30. 11. 1999 ter je zaradi tega trpel strah, za kar zahteva 800.000 tolarjev, za telesne bolečine zaradi poškodb telesa 1.000.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi posega v čast in svobodo 3.200.000 tolarjev, skupaj 5.000.000 tolarjev oziroma 20.864,63 euro. Sodišče je njegov zahtevek zavrnilo, ker ni dokazal nedopustnega ravnanja uslužbencev tožene stranke in zato njene odgovornosti, niti ni ponudil ustrezne trditvene podlage glede škode.

Proti tej sodbi se je tožnik pritožil, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Proti sodbi drugostopenjskega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožnik sam vložil revizijo, ki jo je naslovil kot pritožbo na sodbo in sklep.

Poleg tega je pravočasno vložila revizijo tudi pooblaščena odvetniška družba. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščema prve in druge stopnje ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve oziroma druge stopnje v ponovno obravnavo. Navaja, da je tožnik predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko pojasnil nastanek poškodb in vzroke zanje ter obseg bolečin in posegov policistov v tožnikove osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni izvedlo in ni razložilo, zakaj ga ni izvedlo. Sodišče druge stopnje pa je navedlo, da je sodišče prve stopnje razložilo, katerih dokazov ni izvedlo, ker niso bili potrebni, nato pa je odločilo po dokaznem bremenu. Slednje kaže na to, da ni imelo zadostnega vpogleda v dejansko stanje, zaradi česar ne bi smelo zavrniti nobenega dokaza. Ker ni postavilo izvedenca, je kršilo načelo materialne resnice in pravico tožnika do enakega varstva pred sodiščem. Sodišče druge stopnje se je tako sklicevalo na neko "fiktivno" popolno obrazložitev in je tožniku kot žrtvi policijskega nasilja onemogočilo, da bi dokazal svoje trditve s svojo izpovedjo in z izvedencem medicinske stroke. Tako sodišči prve in druge stopnje nista v popolnosti odločili o tožbenem zahtevku, saj bi lahko na podlagi nedopustnih ravnanj policistov ugotavljali vsaj škodo zaradi posegov, kar ne potrebuje ekstenzivne trditvene podlage, kot jo je zahtevalo sodišče prve stopnje za prestano škodo zaradi telesnih bolečin in strahu.

Revizija, ki jo je vložil tožnik sam, ni dovoljena.

3. Po 374. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) mora sodišče paziti, če je revizija pravočasna, popolna in dovoljena. Po drugem odstavku tega člena revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice. Ker smejo stranke opravljati pravdna dejanja osebno samo v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje, v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi pa lahko po določilu tretjega odstavka 86. člena ZPP opravljajo pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, tožnikova neposredna revizija ni dovoljena. Zato jo je sodišče po 377. člena ZPP zavrglo.

Tožnik je pravočasno vložil revizijo tudi po pooblaščeni odvetniški družbi, ki jo je revizijsko sodišče vsebinsko obravnavalo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija, ki jo je tožnik vložil po pooblaščeni odvetniški družbi, ni utemeljena.

4. Po prvem odstavku 367. členu ZPP je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, in samo iz razlogov, ki so navedeni v 370. členu ZPP. Tožnik je v pritožbi uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava, toda bistvene kršitve določb pravdnega postopka je navajal le pavšalno in ni navedel, da bi bila sodba prvostopenjskega sodišča nepravilna, ker sodišče ni postavilo izvedenca. Razložil je le uveljavljani razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zato od sodišča druge stopnje ne more zahtevati, da bi ugibalo o kršitvah po prvem odstavku 339. člena ZPP in jih v reviziji sedaj ne more uveljavljati, ker so relativne procesne kršitve, storjene v postopku na prvi stopnji, lahko predmet revizijskega obravnavanja samo, če jih je stranka (neuspešno) uveljavljala v pritožbi (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

Vrhovno sodišče je preverilo pravilno uporabo materialnega prava, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno razložilo, da je presojalo, da morajo biti za nastanek odškodninske obveznosti oziroma terjatve po splošnih določilih o odškodninskih obveznostih, ki so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ)(2), ki v 1060. členu določa, da je treba za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(3), sočasno izpolnjeni naslednji štirje elementi: nedopustno ravnanje, vzročna zveza med takim ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode.

Sodišče prve stopnje je nedopustno ravnanje, zaradi katerega naj bi nastala škoda, ugotavljalo na podlagi listinske dokumentacije, ki jo je pregledalo, z zaslišanjem tožnika in treh prič - policistov, ter pojasnilo, zakaj ni zaslišalo še policistke in priče P. Ker tožnik ni dokazal nedopustnega ravnanja policistov, ki so ravnali v skladu s svojimi pooblastili, bi bilo v nasprotju z načelom, da je treba postopek opraviti hitro in brez zavlačevanja (po 11. členu in po drugem odstavku 298. člena ZPP) in s čim manjšimi stroški, če bi raziskovalo še obstoj ali neobstoj preostalih elementov.

5. Tako se izkaže, da očitki bistvenih kršitev procesnega prava niso utemeljeni in Vrhovno sodišče je po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Po prvem odstavku 165. člena ZPP je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije.

.Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-45/2008 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007 Op. št. (3): Uradni list SFRJ, št. 29/1978-57/1989