Jedro

V sodni praksi ni enotnega stališča o tem, ali se pri odločanju o stroških, nastalih v zvezi z izdajo in izvršitvijo začasne odredbe v pravdnem postopku, upošteva načelo končnega uspeha v pravdnem postopku ali uspešnost posameznih dejanj, torej (primeroma) ločeno uspešnost predloga za izdajo začasne odredbe oziroma ugovora zoper njo (pri čemer je v obeh primerih podlaga za odločanje 154. člen ZPP), redko pa je stališče, da je pri presoji stroškov zavarovanja treba upoštevati določbe ZIZ. Sodna praksa tako večinsko zastopa stališče, da se (tudi) o stroških izdaje začasne odredbe, ki je bila predlagana in izdana med pravdo, ter stroških njene (morebitne) prisilne izvršitve, odloča ob upoštevanju določb ZPP in končnega uspeha v postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot prepozen zavrglo predlog tožnikov za priznanje in odmero stroškov, nastalih z izvršitvijo začasne odredbe z dne 9. 6. 2023, v višini 1.749,98 EUR.

2.Zoper odločitev se po pooblaščencu pravočasno pritožujejo tožniki. Menijo, da so pravočasno, to je v roku 30 dni od prejema meritornega sklepa o motenju posesti ter ugovorih in pritožbah, predlagali priznanje in odmero dodatnih stroškov. Sodišče je spregledalo specifične okoliščine primera, prepletenega s postopkom zavarovanja (tri začasne odredbe, dvema je bilo ugodeno). Prav zato so tožniki sklenili počakati s priglasitvijo stroškov do meritorne odločitve, saj je bil uspeh negotov, bile so tudi številne nerešene pritožbe in ugovori. Opozarjajo, da tudi sodišče do danes ni odločilo o vseh predlogih in pravnih sredstvih strank ter priglašenih stroških, kar je do tožnikov krivično. Prav tako ni v roku iz devetega odstavka 38. člena ZIZ1 odločilo o stroških, ki so jih priglasili tožniki. Če bi jih priglasili, bi to privedlo še do dodatnega kopičenja pravnih sredstev, postopek pa bi se dodatno zavlekel. Tožniki niso naredili nobene napake. Priglašajo pritožbene stroške.

3.Prva tožena stranka je odgovorila na pritožbo in ji nasprotovala, stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V sodni praksi ni enotnega stališča o tem, ali se pri odločanju o stroških, nastalih v zvezi z izdajo in izvršitvijo začasne odredbe v pravdnem postopku, upošteva načelo končnega uspeha v pravdnem postopku ali uspešnost posameznih dejanj, torej (primeroma) ločeno uspešnost predloga za izdajo začasne odredbe oziroma ugovora zoper njo (pri čemer je v obeh primerih podlaga za odločanje 154. člen ZPP2),3 redko pa je stališče, da je pri presoji stroškov zavarovanja treba upoštevati določbe ZIZ.4 Sodna praksa tako večinsko zastopa stališče, da se (tudi) o stroških izdaje začasne odredbe, ki je bila predlagana in izdana med pravdo, ter stroških njene (morebitne) prisilne izvršitve, odloča ob upoštevanju določb ZPP in končnega uspeha v postopku.

6.Pritožbeno sodišče se v tej zadevi pridružuje večinski sodni praksi, da so stroški postopka v zvezi z (med pravdo) izdano začasno odredbo, potemtakem pa po naravi stvari tudi stroški z njeno izvršitvijo, del pravdnih stroškov o katerih se odloči glede na končni uspeh v pravdi in sicer po določbah ZPP.5 Navedeno pa pomeni, da je v zvezi s presojo, ali so tožniki konkretne stroške pravočasno priglasili, treba uporabiti 163. člen ZPP in ne osmega odstavka 38. člena ZIZ, ki ga je (kljub temu, da je v začasni odredbi na red. št. 27 in 51 odločilo, da odločitev o stroških začasne odredbe pridržana do končne odločbe) uporabilo sodišče prve stopnje. Vendar pa taka zmotna uporaba materialnega prava na pravilnost odločitve ni vplivala. Tožniki so namreč tudi ob upoštevanju določb ZPP, stroške, na katere se nanaša izpodbijani sklep, priglasili prepozno.

7.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje meritorno odločitev sprejelo po opravljenem naroku. Zadnji je bil opravljen 9. 10. 2023. Ker mora stranka na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZPP povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo sodišča o stroških, bi morali tožniki tudi stroške, ki so jim nastali z izvršitvijo začasne odredbe, enako kot ostale, priglasiti na naroku dne 9. 10. 2023, a tega niso storili.6

8.Odločitev sodišča prve stopnje je po pojasnjenem pravilna, čeprav iz drugih razlogov, pritožba pa je neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9.Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo svoje pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------------------------

1Zakon o izvršbi in zavarovanju.

2Zakon o pravdnem postopku.

3Glej odločbe VSL I Cp 2062/2013, VSM I Cp 373/2014, VSL II Cp 293/2019, VSC II Cpg 153/2017, VSL II Cp 394/2021, VSL V Cpg 219/2016, VSL II Cp 394/2021, VSL IV Cp 1459/2020, VSL I Cp 1730/2019, VSK I Cp 70/2022 in VSM I Cp 536/2021.

4Glej sklep VSM I Cp 599/2022 in sklep VSL I Cpg 23/2021.

5Namen drugačne ureditve v izvršilnem postopku je v zagotovitvi hitrega in zanesljivega postopka, tako da se že med postopkom izvršbe čim prej rešijo stroškovna vprašanja. Z istim namenom je določena tudi dolžnost sodišča, da o stroških odloči v osmih dneh od prejema zahtevka. V izvršilnem postopku poleg tega o stroških postopka ne odloča samo z enim sklepom sodišča (kot v pravdnem postopku), ampak z več sklepi, pri čemer se izvršilni stroški, če je to mogoče, sproti (in praviloma prednostno) tudi poplačujejo (glej na primer 97., 98. in 197. člen ZIZ).

6Tožniki so oba računa prejeli že v juliju (prvega so po lastnih navedbah plačali 17. 7. 2023) oziroma avgustu 2023 (plačali 14. 9. 2023).