Jedro

Tožnik ima status samozaposlene osebe in pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je njegov pravni položaj primerljiv s položajem samostojnega podjetnika v slovenskem prostoru (določbe 71. do 75. člena Zakona o gospodarskih družbah).

Samozaposlena oseba si ne izplačuje plače, njena plača je dobiček. S prisluženim denarjem lahko kadarkoli razpolaga. S tem, ko je tožnik del zaslužka potrošil za plačilo nadomestnega delavca, mu je nedvomno nastala škoda in to navadna škoda, saj se mu je zaslužek (osebno premoženje) zmanjšal za sporni znesek (132. člen Obligacijskega zakonika).

Nagrada za postopek nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v V. točki izreka spremeni tako, da se znesek 2.303,20 EUR nadomesti z zneskom 2.290,42 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo z dne 14. 7. 2016 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe in zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na plačilo 3.786,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2010 dalje do plačila (I. in II. točka izreka); razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožniku plačati 6.616,08 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 2.700,00 EUR od 21. 5. 2012 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 700,00 EUR od 1. 6. 2010 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 3.216,08 EUR od 8. 3. 2013 dalje do plačila (III. točka izreka); v presežku (glede zneska 2.974,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so razvidni iz tega dela izreka sodbe) tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka); odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.303,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper odločitev v III. točki izreka – glede zneska 631,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2013 dalje do plačila ter zoper V. točko izreka – odločitev o stroških postopka, je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da znesek 631,08 EUR predstavlja strošek nadomestnega delavca. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da v konkretnem primeru ne gre za izgubljeni dobiček, temveč za navadno škodo. Sodišče bi moralo odločitev opreti na določbo tretjega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in tožbeni zahtevek zavrniti, saj tožnik ni ponudil navedb in dokazov o odločilnih dejstvih, na kar je tožena stranka opozarjala. Sodišče napačno enači strošek zaposlitve nadomestnega delavca s pojmom navadne škode. Ne gre za zmanjšanje tožnikovega (osebnega) premoženja. Gre za strošek poslovanja, ki je lahko vplival na ustvarjeni dobiček. Ali je bil zaradi zaposlitve delavca dejansko zmanjšan dobiček in v kakšni višini, pa zgolj na podlagi tega dejstva ni mogoče zaključiti. Strošek nadomestnega delavca ni nastal v osebni sferi tožnika, ampak izvira iz njegove poslovne sfere, plača pa je bila poravnava iz prihodkov iz dejavnosti. Prihodki iz dejavnosti pa niso premoženje tožnika, to velja le za dobiček, ki ostane po plačilu vseh stroškov dejavnosti in javnih dajatev. Strošek plače delavca je tako strošek iz naslova poslovanja, ki lahko vpliva (znižuje) tožnikov dobiček in tako ne gre za navadno škodo. Kvečjemu bi lahko šlo za preprečitev povečanja premoženja. Tožnik ni zatrjeval niti izkazal, da bi bil njegov dobiček večji za znesek plače zaposlenega delavca, če prometne nesreče ne bi bilo. Tudi če bi vsa dela, ki jih je opravil ta delavec, opravil tožnik osebno, bi s tem nastajali stroški, poleg tega bi moral poravnati javne dajatve, kar bi zniževalo ustvarjeni dobiček. Tožnik ne prejema plače, njegov pravni položaj je primerljiv s položajem samostojnega podjetnika v slovenskem prostoru, ki si plače ne izplačujejo. Koliko prispevkov zaradi nemožnosti za delo tožnik ni plačal, tožnik ni pojasnil, niti ni ponudil dokazov, čeprav teh trditev tožene stranke ni prerekal in tudi ni sledil pozivu sodišča. Dokazovanje višine izgubljenega dobička, je dokazno breme tožnika, zato je sodišče ravnalo napačno, ko je dokazovanje dejstev, ki so relevantna za dokazovanje obsega škode iz dobička, prevalilo na toženo stranko. Napačna je tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Izpostavlja, da nagrada za postopek nastane s prvim procesnim dejanjem stranke v postopku, zato ni podlage za zaključek, da z delnimi umikom tožbe ni nastal noben strošek. Tožnik je tožbo delno umaknil potem, ko je tožena stranka na tožbo že odgovorila in tudi že vložila prvo pripravljalno vlogo, kar pomeni, da so ji ob umiku že nastali vsi stroški (razen nagrade za narok) in to od postavljenega tožbenega zahtevka 12.377,00 EUR, sodišče pa je brez podlage izhajalo iz znižane osnove 9.590,08 EUR.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči dne 10. 3. 2010. Je lastnik restavracije M., v njej opravlja delo kuharja. Zaradi nezmožnosti za delo, je zaradi zagotovitve normalnega delovanja restavracije, v aprilu in maju 2010 najel drugega kuharja, s čimer so mu nastali stroški v višini 631,08 EUR, katerih povrnitev zahteva od tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila zaposlitev nadomestnega delavca potrebna, v posledici česar je tožniku nastala (navadna) škoda v navedeni višini in je tožbenemu zahtevku iz tega naslova v celoti ugodilo. Odločitev je materialnopravno pravilna, dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), konkretnih tovrstnih kršitev pa pritožba ne uveljavlja. Razloge sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku v navedenem obsegu pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ima tožnik status samozaposlene osebe in se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da je njegov pravni položaj primerljiv s položajem samostojnega podjetnika v slovenskem prostoru (določbe 71. do 75. člena Zakona o gospodarskih družbah) in kaj drugega v postopku tudi ni bilo zatrjevano. Samozaposlena oseba si ne izplačuje plače, njena plača je dobiček. S prisluženim denarjem lahko kadarkoli razpolaga. S tem, ko je tožnik del zaslužka potrošil za plačilo nadomestnega delavca, mu je nedvomno nastala škoda in to navadna škoda, saj se mu je zaslužek (osebno premoženje) zmanjšal za sporni znesek (132. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za izgubljeni dobiček v smislu določbe tretjega odstavka 168. člena OZ, saj je prav z zaposlitvijo dodatnega delavca tožnik preprečil izgubo na dobičku, v posledici pa se mu je, kot rečeno, njegovo premoženje zmanjšalo za znesek spornih stroškov (65. točka obrazložitve). Neutemeljeni so zato pritožbeni razlogi o pomanjkljivi trditveni in dokazni podlagi tožnika v zvezi z izgubljenim dobičkom in koristmi (ki bi jih lahko dobil, pa jih ni uveljavljal), ki bi terjatev iz tega naslova znižale. Tudi sicer je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je na strani tožene stranke trditveno in dokazno breme, da je zaradi škodnega dogodka za oškodovanca poleg škode nastala tudi določena korist. Tega bremena tožena stranka ni zmogla in se pritožbeno sodišče, kljub pritožbenim navedbam, strinja z zaključki sodišča prve stopnje s tem v zvezi, kot so razvidni iz 65. točke obrazložitve. Pravilno in zakonito je tako sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 168. člena OZ).

7. Utemeljena pa je pritožba kolikor se nanaša na odmero pravdnih stroškov. Tožnik je tožbeni zahtevek delno umaknil že potem, ko je tožena stranka vložila odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo. Tožeča stranka, ki umakne pritožbo, mora povrnitev nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (158. člen ZPP), za kar v konkretnem primeru ne gre. Ker nagrada za postopek nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe(1), v konkretnem primeru, ker gre za toženo stranko, že s prejemom pooblastila za vložitev odgovora na tožbo, ima pritožba prav, da bi moralo sodišče prve stopnje nagrado za postopek odmeriti od prvotne vrednosti spornega predmeta 12.377,00 EUR. Toženi stranki gre tako nagrada za postopek po tarifni številki 3100 ZOdvT v višini 443,30 EUR (namesto v višini 409,50 EUR), 378,00 EUR nagrade za narok, 20,00 EUR iz naslova povrnitve stroškov telekomunikacijskih in poštnih storitev, skupaj 841,30 EUR, z 22 % DDV (185,09 EUR) in 76,86 EUR priznanih stroškov prevodov, pa 1.103,25 EUR. Pri kriteriju uspeha pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razmerje med zneskom s katerim je tožnik uspel in skrčenim zneskom (prvi odstavek 154. člena ZPP). Uspeh tožnika v postopku je 69 %, uspeh tožene stranke pa 31 %, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožniku je skupaj priznalo 3.815,10 EUR stroškov, ob upoštevanju njegovega uspeha pa 2.632,42 EUR. Toženi stranki gre sedaj skupaj 1.103,25 EUR stroškov, upoštevaje njen uspeh pa 342,00 EUR. Po medsebojnem pobotanju je sedaj tožena stranka dolžna tožniku povrniti 2.290,42 EUR.

8. V gornjem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izrek o stroških ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo (358., 353. člen ZPP).

9. Pritožbene pravdne stroške tožena stranka nosi sama (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): ZOdvT, 3. del, opomba 3/1.