Jedro

Po določbi prvega odstavka 38. člena KZ se denarna kazen izreka v dnevnih zneskih in znaša najmanj pet in največ tristošestdeset dnevnih zneskov. Denarna kazen v višini 33 dnevnih zneskov, kot jo je izreklo sodišče prve stopnje, je po oceni sodišča druge stopnje ustrezna teži kaznivega dejanja in ugotovljeni stopnji krivde. Pri tem so bile pravilno ugotovljene in ocenjene tudi olajševalne okoliščine. Zato pritožbena izvajanja v smeri znižanja denarne kazni, pri čemer pa pritožnik ne izpodbija višine dnevnega zneska, niso utemeljena.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega B. H. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženi B. H. je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 50.000,00 (petdesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega B. H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/I KZ, mu izreklo denarno kazen v višini triintrideset dnevnih zneskov, to je 277.200,00 SIT, ki jo mora plačati v roku dveh mesecev ter obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Proti sodbi je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji in predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, naj obdolžencu izrečeno denarno kazen zniža. Višji državni tožilec je v svojem mnenju, podanem po členu 445/II ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ocenilo, da pritožbena izvajanja ne vnašajo dvoma v pravilnost odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje po tem, ko je izvedlo vse predlagane dokaze in jih tudi ocenilo. Prav nobenega dvoma ni, da je obdolženec s svojim vozilom, ko je s parkirnega prostora zapeljal vzvratno, oškodovanko L. M. zadel z zadnjim delom avta, zaradi česar je oškodovanka padla po vozišču. Tega dejstva obdolženec v zagovoru ni zanikal, saj je na glavni obravnavi (l. št. 66) povedal, da je pešakinjo "ruknil" z zadnjim levim delom avtomobila, ko je gledal vzvratno preko desne rame. Zato pritožbene navedbe, da sploh ni bilo ugotovljeno, ali jo je zadel, ter ali je utrpela poškodbe od udarca z avtom ali zaradi padca na tla zaradi zadetja, niso utemeljene. Obdolženec je svoj manever izvajal, ko je zapeljeval vzvratno s parkirnega prostora, za katerim se nahaja površina, namenjena za hojo pešcev. Oškodovankina kršitev cestnoprometnih predpisov, ker je hodila izven te površine za pešce po cestišču, pa ne ekskulpira obdolženca, ki je kršil določilo člena 38/I ZTVCP, saj se pri svoji vožnji ni prepričal, če to lahko varno stori. Če bi obdolženec namreč vozil previdno in gledal tudi na svojo levo stran, bi oškodovanko lahko opazil in nezgodo preprečil. Oškodovankino protipredpisno hojo pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo le kot okoliščino pri izrečeni kazenski sankciji.

Pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja tako ni utemeljena. Tudi ni moč pritrditi pritožniku, da je bila obdolžencu izrečena previsoka denarna kazen. Po določbi prvega odstavka 38. člena KZ se denarna kazen izreka v dnevnih zneskih in znaša najmanj pet in največ tristošestdeset dnevnih zneskov. Denarna kazen v višini 33 dnevnih zneskov, kot jo je izreklo sodišče prve stopnje, je po oceni sodišča druge stopnje ustrezna teži kaznivega dejanja in ugotovljeni stopnji krivde. Pri tem so bile pravilno ugotovljene in ocenjene tudi olajševalne okoliščine. Zato pritožbena izvajanja v smeri znižanja denarne kazni, pri čemer pa pritožnik ne izpodbija višine dnevnega zneska, niso utemeljena.

Izpodbijana sodba tudi nima kršitev zakona, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih člena 98/I ZKP v zvezi s členom 95/I ZKP, povprečnina je odmerjena glede na zamotanost tega postopka in premoženjske razmere obdolženca.