Jedro

Presoja okoliščin, ki utemeljujejo obstoj utemeljenega suma in begosumnosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Kpd 24968/2014 z dne 15. 6. 2014 zoper obdolžena J. M. in D. N. iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Ks 24968/2014 z dne 18. 6. 2014 pritožbi zagovornic obdolženih zavrnil kot neutemeljeni.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložili: - zagovornica obdolženega J. M. dne 26. 6. 2014 zaradi, kot navaja, kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. V zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da v obravnavani zadevi ni podan utemeljen sum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, da s preliminarnim testiranjem prašnate snovi ni s potrebno stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da gre za prepovedano drogo, ter da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zgolj povzelo ugotovitve policijskega zapisnika o ogledu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi; - zagovornica obdolženega D. N. dne 26. 6. 2014 zaradi, kot navaja v uvodu zahteve, bistvene kršitve določb ZKP ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V obrazložitvi zahteve trdi, da v obravnavani zadevi manjka že osnovni element za odreditev pripora, to je utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja, da pri osumljencu ni najti nobene relevantne okoliščine za obstoj pripornega razloga begosumnosti, da okoliščine, da so policisti v rezervoarju avtomobila odkrili sporne pakete, ničesar ne dokazuje v razmerju do obdolženega D. N. ter da je odreditev pripora v obravnavani situaciji povsem nesorazmerna. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter obdolžencu odpravi pripor in ga takoj izpusti na prostost. 3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevi zagovornic obdolženega J. M. in D. N., podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 4. 7. 2014 predlagala zavrnitev zahtev. Glede zahteve zagovornice obdolženega D. N. ugotavlja, da sklep o odreditvi pripora vsebuje razloge o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec kot sostorilec sodeloval pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja, ocena dejstev v zahtevi za varstvo zakonitosti pa predstavlja drugačno oceno do tega trenutka ugotovljenega dejanskega stanja. Glede zahteve zagovornice obdolženega J. M. navaja, da ima izpodbijani pravnomočni sklep zadostne razloge za utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, sklep pa vsebuje tudi razloge o tem, da je bila pri obdolžencu najdena prepovedana droga. Ocena zagovornice o verodostojnosti preliminarnega testa, iz katerega izhaja, da je bila v avtomobilu najdena prepovedana droga, predstavlja le njeno oceno tega dejstva, ki je drugačna od ocene sodišča. 4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obdolženca seznanjena dne 7. 7. 2014, njuni zagovornici pa dne 4. 7. 2014. O odgovoru vrhovne državne tožilke se obdolženca in njuni zagovornici niso izjavili.

B.

5. Očitek zahtev, da utemeljen sum storitve obdolžencema očitanega kaznivega dejanja ni podan oziroma da sklep o odreditvi pripora ne vsebuje zadostnih razlogov o obstoju utemeljenega suma, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da sta sodišči zaključek o obstoju utemeljenega suma, da sta obdolženca v sostorilstvu storila kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, oprli predvsem na uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja, uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, zapisnik o ogledu, zapisnik o preiskavi vozila, zapisnik o zasegu predmetov, poročilo o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah, uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, zapisnike o zaslišanju obdolžencev ter zapisnik o ogledu preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Krškem z dne 14. 6. 2014. Sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podalo presojo, ki kaže na obstoj utemeljenega suma, da sta obdolženca storila očitano kaznivo dejanje. Navedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tej fazi postopka dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma, da sta se obdolženca zavedala, da v rezervoarju osebnega avtomobila prevažata skoraj 10 kg prepovedane droge amfetamin, ki je bila pakirana v 18 večjih zavojev. Obstoja utemeljenega suma obdolžencema očitanega kaznivega dejanja ne morejo omajati trditve zahteve zagovornice obdolženega J. M., da je amfetamin bel kristalen prašek, ki se uživa v obliki tablet, kapsul ali raztopine, ne pa grudasta prašnata snov rjave barve, da sodišče - upoštevaje izid preliminarnega testiranja prepovedane droge - ni moglo ugotoviti, da gre v obravnavanem primeru za najdbo snovi, ki je opredeljena kot prepovedana droga, ter da ugotovitev, da je bilo v osebnem vozilu, ki ga je vozil osumljeni, najdenih 18 zavitkov grudaste prašnate snovi, ne zadosti kriteriju specifičnosti, ki se zahteva za dokazni standard utemeljenega suma, niti trditve zagovornice obdolženega D. N., da obdolženec o drogi v avtomobilu ni vedel ničesar ter da je šel z obdolženim M. na pot le zaradi družbe. Po vsebini te trditve v zahtevah za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

6. Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega D. N., da pri obdolžencu v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora ni podane nobene relevantne okoliščine, ki bi utemeljevala priporni razlog begosumnosti. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da sta sodišči zaključek o obstoju begosumnosti (1. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) utemeljili z obrazložitvijo, da je obdolženi N. državljan Republike Srbije, kjer ima tudi prebivališče in družino, da je bil v Republiki Sloveniji le v tranzitu in ga nanjo nič ne veže, da mu gibanje izven matične države ni tuje ter da je osumljen storitve kaznivega dejanja, za katerega je predpisana visoka zaporna kazen. Ob upoštevanju navedenih okoliščin sta sodišči tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno sklepali, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti pobegnil. Zaradi navedenih okoliščin je pripor tudi neogibno potreben za zagotovitev navzočnosti obdolženega D. N. v kazenskem postopku in ga ni mogoče nadomestiti z drugim milejšim ukrepom. Obdolženčeva zagovornica z navedbami, da je obdolženec pojasnil zakaj in koliko je potoval, da je bil že večkrat pri očetu v Pragi ter da okoliščine, da nekdo veliko potuje, ne more služiti za utemeljevanje pripornega razloga begosumnosti, ponovno nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Zagovornica obdolženega D. N. v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer trdi, da je pripor v obravnavani situaciji povsem nesorazmeren ukrep, pri tem pa ne navede - upoštevaje okoliščino, da je bil pripor odrejen iz pripornega razloga begosumnosti - v čem poseg v pravico do osebne svobode obdolženca ni v sorazmerju s težo storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče zato zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ne more preizkusiti, ne da bi pravno neopredeljenemu očitku samo dodajalo vsebino in s tem preseglo okvir dispozitivnosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP.

C.

8. Kršitve zakona, na katere se sklicujeta zagovornici obdolžencev v zahtevah za varstvo zakonitosti, niso podane, zahtevi pa sta v veliki meri vloženi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato ju je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.