Jedro

Čeprav gre za odlok, ki ga je tožnica – občina sama sprejela, njegova morebitna nepravilna uporaba ne pomeni posega v njeno pravico oziroma v njeno neposredno na zakon oprto osebno korist. Niti uporaba instituta exceptio illegalis ne pomeni odločitve o razveljavitvi predpisa občine, temveč uporabo materialnega prava v konkretnem primeru.

Poleg tega tožnica z obravnavano tožbo, s katero si prizadeva za višje odmerjeni znesek NUSZ, ne zasleduje svojega pravnega temveč zgolj dejanski interes. Določba prvega odstavka 36. člena ZFO-1 ji namreč zagotavlja le, da bo v svoj proračun prejela vse prihodke iz naslova NUSZ, torej da bodo na ta način dobljena sredstva nakazana v njen proračun, kar pa ne pomeni, da iz te določba izhaja tudi pravica občine, da v odmernih postopkih skrbi za zakonito uporabo predpisov.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavezanki A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2006, v znesku 52,61 EUR. Poleg tega je odločila, da se ji zaradi preveč plačanih akontacij, ki presegajo odmerjeno nadomestilo, vrne 177,80 EUR (glavnica v višini 134,75 EUR in zamudne obresti v višini 43,05 EUR, pri čemer obresti tečejo do dneva vračila). Nadomestilo ji je bilo odmerjeno kot imetnici stanovanja na naslovu ..., in sicer za površino 22,50 m2 in z namembnostjo a2 – počitniški namen.

Iz obrazložitve navedene odločbe je razvidno, da je bila izdana v ponovljenem postopku, potem ko je zavezanka uspela s tožbo v upravnem sporu in je sodišče prvo odmerno odločbo z dne 27. 6. 2006 s sodbo št. U 1354/2008 z dne 2. 4. 2009 odpravilo. V zvezi s tem prvostopenjski organ povzema stališče sodišča, po katerem sprememba namembnosti objekta iz poslovne v stanovanjsko oziroma v poslovno-stanovanjsko ne pomeni kriterija za določanje namembnosti stavbnega zemljišča. V nadaljevanju upravni organ pojasnjuje posamezne elemente, ki jih v skladu z določbami Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v občini Kranjska Gora (Uradni vestnik Gorenjske št. 47/96 in naslednji – v nadaljevanju Odlok) upošteval pri odmeri, med drugim namembnost, ki jo je na podlagi 7. člena Odloka opredelil kot namembnost z oznako a2 – počitniški namen.

Tožnica je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski upravni organ zavrnil kot neutemeljeno.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je upravni organ nepremičnino zavezanke v nasprotju z 8. členom Odloka nepravilno uvrstil v skupino a2, moral pa bi jo v a3 (zemljišče z namembnostjo: stanovanje v poslovnih prostorih). Pojasnjuje, da gre v konkretnem primeru za stanovanje v poslovnem objektu, ki je bil zgrajen na podlagi odločbe Upravne enote Jesenice št. 351-564/95 z dne 20. 12. 1995. Ker je bilo gradbeno dovoljenje izdano za gradnjo hotelskega apartmajskega objekta, bi moral organ nepremičnino uvrstiti v skupino a3 in to upoštevati tudi pri točkovanju. Pri tem organ tudi ni upošteval obvezne razlage 7. člena Odloka, ki določa, da se v skupino a3 razvrščajo stanovanjske enote, ki so nastale v objektih, ki so bili na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja zgrajeni kot poslovni objekti. V to skupino se razvrščajo tudi poslovni prostori, ki so jih lastniki brez spremembe gradbenega dovoljenja spremenili v stanovanjske enote. Nadalje opozarja, da je bila določba drugega odstavka 8. člena Odloka črtana z njegovimi spremembami v letu 2005, zato bi moral upravni organ pri odmeri nadomestila upoštevati namembnost iz gradbenega dovoljenja, ne pa obstoječe namembnosti. Meni tudi, da presoja kriterija, uporabljenega pri opredelitvi skupine a3, ni v pristojnosti upravnega organa in bi ta moral upoštevati namembnost nepremičnine, določeno v skupini a3. Zaradi navedenega je upravni organ prve stopnje zmotno uporabil materialno pravo. V zaključku tožnica še navaja, da v izpodbijani odločbi niso pojasnjeni razlogi za uvrstitev nepremičnine zavezanke v skupino a2, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo pravdnih stroškov (pravilno: stroškov upravnega spora) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni dovoljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je že večkrat odločalo o enakih tožbah, kot je obravnavana (med drugimi v zadevah I U 314/2010, I U 405/2010, I U 459/2010 in 462/2010) in jih zavrnilo. Tudi tožbe v teh zadevah je tožnica vložila zoper odločbe o odmeri NUSZ, ki so bile izdane v ponovljenem postopku, z njimi pa je davčni organ različnim zavezancem odmeril NUSZ za stavbna zemljišča na območju občine Kranjska Gora, in sicer za počitniška stanovanja v objektih, ki so bili zgrajeni na podlagi gradbenih dovoljenj za drugačno namembnost. Zoper sodbe je Občina Kranjska Gora vložila revizije, ki jih je Vrhovno sodišče zavrglo (zadeve X Ips 58/2011 do X Ips 63/20119). V sklepih je med drugim zavzelo stališče, da odločbe o odmeri NUSZ očitno ne posegajo v tožničino pravico oziroma v njeno na zakon neposredno oprto korist, zaradi česar bi moralo to sodišče tožbe zavreči že ob njihovem predhodnem preizkusu.

Navedeno stališče pomeni, da mora tožnik v upravnem sporu ne glede na dejstvo, da mu zakon priznava aktivno legitimacijo za vložitev tožbe (prvi odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1), zaradi česar tožbe ni mogoče zavreči iz razloga po 3.točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ves čas postopka izkazovati pravni interes.

Pri preizkusu obravnavane tožbe je torej odločilno vprašanje obstoja pravice ali pravno varovanega interesa tožnice. Pravni interes namreč izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po ustaljeni upravnosodni praksi pa je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Tožnica v tožbi zatrjuje nepravilno uporabo Odloka, torej nepravilno uporabo materialnega prava. Čeprav gre za odlok, ki ga je sama sprejela, njegova morebitna nepravilna uporaba ne pomeni posega v njeno pravico oziroma v njeno neposredno na zakon oprto osebno korist. Niti uporaba instituta exceptio illegalis ne pomeni odločitve o razveljavitvi predpisa občine, temveč uporabo materialnega prava v konkretnem primeru. Tako je tudi stališče Vrhovnega sodišča, ki ga je zavzelo v prej omenjenih sklepih. Tožnica zato na tej podlagi ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe.

Poleg tega tožnica z obravnavano tožbo, s katero si prizadeva za višje odmerjeni znesek NSZU (skupina a3 je v 8. členu Odloka ovrednotena z več točkami kot uporabljena skupina a2), ne zasleduje svojega pravnega temveč zgolj dejanski interes.

V skladu z drugim odstavkom 3. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji; v nadaljevanju ZDavP-2) je davek po tem zakonu tudi vsak denarni prihodek proračuna samoupravne lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi teh zakonov. To pomeni, da je tudi NUSZ, ki se odmerja na podlagi občinskih odlokov o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča in je prihodek občinskega proračuna ter s tem vir financiranja občine (36. člen v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 6. člena Zakona o financiranju občin, Uradni list RS, št. 123/06 in naslednji; v nadaljevanju ZFO-1) davek, o pobiranju katerega odloča davčni organ (prvi odstavek 2. člena ZDavP-2). Odločbo, na podlagi katere je zavezanec dolžan plačati NUSZ, po uradni dolžnosti izda davčni organ, kjer leži zavezančeva nepremičnina (403. člen ZDavP-2). Davčna uprava je tudi v skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 57/04 in naslednji; ZDS-1) zadolžena za pobiranje davkov, ki so prihodek proračunov samoupravnih lokalnih skupnosti. Po mnenju Vrhovnega sodišča (I Up 96/2010) navedene določbe občini ne dajejo pravice do sodelovanja v odmernem postopku, na kar ne vpliva niti dejstvo, da so podlaga za odmero podatki občine in da gre za prihodek občine (I Up 65/2010).

Davčni organ je torej tisti, ki opravlja naloge, s katerimi se zbirajo sredstva iz naslova davkov in so med drugim tudi vir financiranja samoupravnih lokalnih skupnosti. Brez dvoma je interes občine, da so na ta način zbrana sredstva čim višja, vendar gre v tem primeru le za njen dejanski in ne pravni interes. Določba prvega odstavka 36. člena ZFO-1 ji namreč zagotavlja le, da bo v svoj proračun prejela vse prihodke iz naslova NUSZ, torej da bodo na ta način dobljena sredstva nakazana v njen proračun, kar pa ne pomeni, da iz te določba izhaja tudi pravica občine, da v odmernih postopkih skrbi za zakonito uporabo predpisov. Tudi iz tega razloga uporaba Odloka, za kakršno se zavzema tožnica v obravnavani zadevi, ne bi privedla do spremembe njenega pravnega, temveč le dejanskega položaja.

Ker glede na navedeno izpodbijana odločba očitno ne posega v tožničino neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče tožbo v skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Zavrženje tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih tožnica uveljavlja (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).