Jedro

Hoja in vožnja ne implicira tudi parkiranja vozil. Pomeni vsebinsko oziroma namensko drugačno – večjo obremenitev služečega zemljišča v korist gospodujočega zemljišča, saj omogoča služnostnemu upravičencu trajnejšo neprekinjeno uporabo služečega zemljišča ob zasedbi zemljišča s parkiranim vozilom. Zato služnostne pravice parkiranja ni mogoče subsimirati pod služnostno pravico hoje in vožnje.

Kasneje uveljavljena določba ZTLR, je takšno sistemsko intencijo uzakonila s prepovedjo pridobivanja stvarnih služnosti na podlagi priposestvovanja le v tistih primerih, ko temeljna lastnina – družbena lastnina zaradi varstva družbenih sredstev oziroma dela s temi sredstvi v družbenopravnih osebah ni smela biti na noben način okrnjena. Med takšna nekdanja družbena sredstva pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogla spadati parcela, preko katere je bil zgolj možen dostop do stanovanjske hiše, in že na prvi pogled ni služil delu delavcev oziroma poslovanju družbenopravne osebe, temveč podobno kot v primerih funkcionalnih zemljišč le stavbam, ki so v lasti fizičnih oseb in na katerih so te imele pravico uporabe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da v korist parc. št. 842/2 in parc. št. 842/13 k.o. D., v lasti tožeče stranke S. M., L., na podlagi priposestvovanja obstaja služnostna pravica hoje, vožnje z vsemi vozili v breme parc. št. 809/2888, ki bo po delitvi postala parc. št. 809/371, k.o. D., po vsej površini parcele. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, kolikor tožeča stranka zahteva ugotovitev obstoja služnosti parkiranja v breme parc. št. 809/288, ki bo po delitvi postala parc. št. 809/371 k.o. D., po vsej površini parcele, služnostna pravica in hoje in peš dostopa zaradi vzdrževanja žive meje na parc. št. 842/13 k.o. D., v breme parc. št. 809/287, ki bo po parcelaciji obdržala isto parc. št., parc. št. 809/291, ki bo po parcelaciji obdržala isto parc. št., parc. št. 833/9, ki bo po delitvi prav tako obdržala isto parc. št., parc. št. 833/8, ki bo po delitvi preoštevilčena v parc. št. 833/15, vse k.o. D., in sicer peš dostop neposredno ob meji s parc. št. 842/13 k.o. D. v širini 1 m od meje. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj se pritožbi ugodi, tako, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku v tem delu v celoti ugodi na stroške tožene stranke, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Poudarja, da je sodišče v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja služnostne pravice parkiranja. Dejansko stanje je ugotovilo napačno. Nepravilno ugotavlja, da ni bilo izkazane ustrezne trditvene podlage in dokaznih predlogov. Potrebno trditveno podlago je tožeča stranka podala že v tožbi in nato v pisni modifikaciji tožbenega zahtevka z vlogo z dne 17. 11. 2010. V teh vlogah tožeča stranka navaja, da je zemljišče, ki bo po parcelaciji dobilo parc. št. 809/371 k.o. D., ves čas priposestvovalne dobe uporabljala za hojo, vožnjo z vsemi vozili in parkiranje vozil. Tožena stranka je sicer nasprotovala, da parkiranja na tem zemljišču ne potrebuje, ker ima na voljo dovolj svojega zemljišča, vendar takšen ugovor ni upošteven. V pravdnem postopku mora sodišče ugotoviti le, ali je tožeča stranka svojo pravico uveljavljala toliko časa na tak način, da je pravico priposestvovala. Izvrševanje služnostne pravice je tožeča stranka dokazala, saj na tej parceli parkira svoja vozila, parkirajo pa tudi njihovi svojci in obiskovalci toliko časa, kot to parcelo uporablja za hojo in vožnje, to pa je od leta 1952 dalje. Tej ugotovitvi tožena stranka ni ugovarjala in je zato dokazano, da je tožeča stranka priposestvovala tudi služnost parkiranja. V naravi je ta parcela dovozna pot do vhodnih vrat, na dvorišče tožeče stranke, razen tožeče stranke in njenih ljudi tega zemljišča ne uporablja nihče in ga tudi ne more uporabljati, saj je uporabno le za dostop do gospodujočih parcel. Zato tudi ni resnična navedba tožene stranke, da bi bila s parkiranjem omejena njena lastninska pravica. Ta del zemljišča ni uporabljal nihče za karkoli, ne za hojo, ne za vožnje in ne za parkiranje. Ugovor tožene stranke bi sodišče lahko upoštevalo le, če bi tožena stranka zahtevala ukinitev služnosti in samo v tem postopku bi sodišče smelo ugotavljati ali so se razmere tako spremenile, da ostajajo pogoji za ukinitev služnosti. Izrek sodbe pa je v tem delu tudi v medsebojnem nasprotju. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili je s takšno ugotovitvijo nujno povezana ugotovitev, da obstaja tudi služnostna pravica parkiranja. Ugodilni in zavrnilni del sodbe sta tako v medsebojnem nasprotju, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa pomeni takšna sodba tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo, ki je posledica nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Zmotno je uporabljeno materialno pravo tudi glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za služnost hoje peš dostopa zaradi vzdrževanja žive meje na gospodujoči parc. št. 842/13 k.o. D. s tem, ko je obrazložilo, da bi bila ta služnost potrebna zato, da bi tožeča stranka odstranjevala vejevje žive meje, ki segajo v zračni prostor tožečega zemljišča in bi torej služnost služila tožečemu zemljišču. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je izkazano, da je tožeča stranka to služnost priposestvovala za potrebe vzdrževanja žive meje, ki raste na gospodujočem zemljišču, to je na parc. št. 842/13 k.o. D. Če pa je vzdrževanje žive meje koristno tudi za služeče zemljišče, pa to na obstoj te služnosti nima nobenega vpliva. Dejstvo je, da tožeča stranka žive meje ne vzdržuje, da je zaradi odstranjevanja vej, ki segajo v služeče zemljišče, temveč zaradi vzdrževanja žive meje nasploh, zaradi estetskega izgleda žive meje in zaradi higiene žive meje. Glede stroškovne odločitve je napačno uporabljeno določilo ZPP in se sodba v tem delu ne da preizkusiti, ker nima razlogov. Sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka v celoti uspela po temelju, pa je z ugotovitvijo obstoja služnostne pravice, bil zavrnjen le manjši del tožbenega dela po višini oziroma po obsegu služnosti. V zvezi z zavrnilnim delom sodbe niso nastali posebni stroški. Vsi so nastali z ugotavljanjem temelja tožbenega zahtevka in je zato stroškovni del sodbe nepravilen in nezakonit tudi v primeru, če bi preostali del sodbe postal pravnomočen v celoti.

4. Tožena stranka v pritožbi prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj se sodba razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje ter naj se naloži tožeči stranki v plačilo pritožbene stroške. Poudarja, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 02. 11. 2010 izhaja, da parc. št. 809/371 k.o. D. predstavlja v naravi zelenico in ne dovozno pot. To izhaja tudi iz predloženih fotografij, ki se nahajajo v spisu. Iz prikaza parcelacije GURS, na katero se sklicuje sodišče, se je parc. št. 809/288 delila v parc. št. 809/371 in parc. št. 809/371, vse k.o. D. Parceli, ki sta v lasti tožnika bi tako potrebovali služnost hoje in vožnje zgolj po delu parc. št. 809/288, ki po parcelaciji dobi parc. št. 809/370 in ne parc. št. 809/371 k.o. D., ki bi jo tožnik hotel uporabiti za parkiranje avtomobilov, čeprav tega tam nikoli ni bilo, saj gre za zelenico. Služnosti je treba tudi utesnjevati. Ni mogoče razbrati ali sodišče meni, da obstaja služnostna pravica po vsej površini parc. št. 809/288 ali po vsej površini 809/371. Sodba je v tem delu nerazumljiva in ima v nasprotju z dokaznim gradivom. Priposestvovalna doba je začela teči šele od leta 1997 in tako še ni dosegla zahtevanih 20 let. Pred tem je bilo zemljišče v družbeni lastnini in se ne glede na to na koga je bila tedaj vpisana pravica uporabe, lastninska pravica na njem ni mogla priposestvovati (29. člen ZTLR). Posledično se na družbeni lastnini tudi ni mogla priposestvovati stvarna služnost, kar se odraža v 55. členu ZTLR in je primerjava sodišča z Zakonom o nacionalizaciji zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958, ki že obstoječih stvarnih pravic na nacionaliziranih zemljiščih ni brisal iz zemljiške knjige, neprimerno, saj je šlo tedaj za že obstoječe pridobljene pravice. Tudi ni mogoče sklicevanje na ODZ, saj je bil ob vložitvi tožbe že v veljavi ZTLR. Tožbeni zahtevek bi se moral glasiti na pridobitev oziroma ustanovitev služnosti, za katero bi moral tožnik plačati odškodnino. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je med postopkom v delu umaknila svoj zahtevek in je zato sodišče postopek delno ustavilo. Glede na določbo 158. člena ZPP je v tem primeru tožeča stranka dolžna nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Nadalje je sodišče v 3. točki izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se nanaša na ugotovitev obstoja služnosti parkiranja in pravice hoje in peš dostopa zaradi vzdrževanja žive meje na parc. št. 809/288 (po parcelaciji parc. št. 809/371). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je tako tožeča stranka uspela le v minimalnem delu svojega zahtevka, kar bi moralo sodišče upoštevati in tožeči stranki v celoti naložiti plačilo stroškov postopka. Tožena stranka tudi ni pasivno legitimirana, saj je lastninsko pravico na spornih nepremičninah prenesla na J. B., kar je razvidno že iz odgovora na tožbo predloženemu zemljiškoknjižnemu izpisku, ki se nahaja v spisu.

K pritožbi tožeče stranke

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja služnosti parkiranja vozil zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka zatrjevala, da za parkiranje uporablja druge nepremičnine in ne tiste, na katere se nanaša tožbeni zahtevek. Na podlagi tožbenih trditev je torej lahko zaključilo le to, da tožnik in njegovi predniki niso za parkiranje uporabljali št. 809/288, ki bo po delitvi postala parc. št. 809/371. To pa pomeni, da trditvena podlaga tožbe ne omogoča zaključka, ki ga vsebuje tožbeni zahtevek. Tožba je torej v tem delu nesklepčna, zato je pritožbeno sklicevanje, da tožena stranka ni nasprotovala tožnikovim trditvam o uporabi parcele za parkiranje vozil, v tej pravdi pravno neutemeljeno. Kot izhaja iz odgovora na tožbo, pa je sicer tožena stranka nasprotovala tudi tožbenemu zahtevku, kolikor se je ta nanašal na parkiranje vozil. Prav tako je iz istega razloga pravno neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi morala tožena stranka zahtevati ukinitev služnosti, da bi bile njene trditve o nepotrebnosti služnosti na tej parceli, lahko upoštevne.

6. Prav tako tudi ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil v tem delu izrek izpodbijane sodbe v medsebojnem nasprotju. Ugotovitev, da obstaja služnostna pravica hoja in vožnje z vsemi vozili na navedeni parceli nikakor ne pomeni nujnosti nadaljnjega zaključka, da obstaja tudi služnostna pravica parkiranja. Hoja in vožnja ne implicira tudi parkiranja vozil. Pomeni vsebinsko oziroma namensko drugačno – večjo obremenitev služečega zemljišča v korist gospodujočega zemljišča, saj omogoča služnostnemu upravičencu trajnejšo neprekinjeno uporabo služečega zemljišča ob zasedbi zemljišča s parkiranim vozilom. Zato služnostne pravice parkiranja ni mogoče subsimirati pod služnostno pravico hoje in vožnje. Zato je nadalje tudi neutemeljen v tej zvezi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. V zvezi s tožbenim zahtevkom na ugotovitev obstoja služnosti dostopa hoje in peš dostopa zaradi vzdrževanja žive meje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka živo mejo prirezuje zato, da se ne razraste v zračni prostor nad zemljiščem tožene stranke in iz estetskih razlogov. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev pa je pravilen materialnopravni zaključek, oprt tako na določbo paragrafa 472 ODZ, 1. odstavka 49. člena ZTLR kot tudi sedaj veljavnega 213. člena SPZ, da je bistvo služnostne pravice izvrševati za potrebe oziroma v korist gospodujoče nepremičnine določena dejanja na služeči nepremičnini. Obrezovanje vej žive meje zato, da te ne bi segale v zračni prostor nad zemljiščem last soseda, kot tudi zato, da bi bil izgled žive meje v celoti estetski, ne pomeni pojmovno uresničitev omenjenih abstraktnih zakonskih okoliščin. Ureditev glede odstranitev vej, ki segajo v zračni prostor sosednje nepremičnine, določa 83. člen SPZ, ki določa, da ima lastnik nepremičnine pravico odstraniti in si prilastiti veje sosedovega drevesa, ki segajo v zračni prostor njegove nepremičnine in korenine, ki rastejo v njegovo nepremičnino, če ga motijo in če tega na njegov poziv ne stori lastnik sosednje nepremičnine. Takšnih situacij se torej ne more reševati na podlagi zakonskih pravil o stvarnih služnostih. Estetski izgled in higiena žive meje, na kar se še sklicuje pritožnik, prav tako ne predstavlja uporabe tujega zemljišča za potrebe gospodujočega. Glede vzdrževalnih del sicer SPZ v 1. odstavku 76. člena določa režim izvedbe takšnih del, med katere lahko spada tudi vzdrževanje žive meje zaradi estetskih izgledov in zaradi „higiene“.

8. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, upoštevaje, da je uspeh vsake od pravnih strank delen. Pritožbeno sodišče takšni presoji pritrjuje, saj prav tako ocenjuje, da gre za približno polovičen uspeh vsake od pravdnih strank, približno enaki pa so tudi njuni pravdni stroški. Zato je pravilno uporabljena določba 2. odstavka 154. člena ZPP, po kateri lahko v primeru, ko stranka deloma zmaga v pravdi, sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške.

K pritožbi tožene stranke

9. Trditev, da naj bi bodoča parc. št. 809/371 k.o. D. predstavljala v naravi zelenico in ne dovozno pot, nedopustno pritožnica uveljavlja prvič v pritožbi. V skladu z določbo 337. člena ZPP pa sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave ter če so izpolnjeni pogojih iz 4. odstavka 286. člena tega zakona. Ker pritožnica niti ne pojasnjuje, zakaj te trditve ni uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, se pritožbeno sodišče s to trditvijo ni smelo ukvarjati. Sicer pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da iz fotografij, na katere se sklicuje pritožnica, ni razvidno, da naj bi bodoča parc. št. 809/371 predstavljala zelenico in ne dovozno pot. Na fotografijah so namreč vse parcele označene še s sedanjimi številkami. Tako je iz fotografije v levem zgornjem kotu priloge razvidno, da prav sedanja številka 809/288 predstavlja betonski pristop do stanovanjske hiše, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da bo ta parcela imela novo številko 809/371. Tudi iz prilog pod A6 in A9 (načrta parcel) ni razvidno, da naj bi bile nasprotne pritožbene trditve pravilne.

10. Ugotovitev obstoja služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili v breme parc. št. 809/288 pa tudi ni v nasprotju z načelom utesnjevanja stvarnih služnosti. Gre za relativno ozek pristop do tožnikove nepremičnine in je zato povsem smotrno, da obstaja služnostna pravica na celotni površini te parcele. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi ne izhaja, da bi se služnostna pravica izvrševala le na delu zemljišča. Zato niso pravno utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi za izvrševanje dostopa zadoščal že del te parcele. Pritožbeni očitek, da naj bi bil v tem delu izrek sodbe oziroma njena obrazložitev nerazumljiva in „v nasprotju z dokaznim gradivom“, s katerim sicer pritožnica poskuša uveljaviti bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, gre pa dejansko za uveljavljanje pritožbenega očitka zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično tudi zmotne uporabe materialnega prava, torej prav tako ni utemeljen.

11. Pravilna je tudi materialnopravna razlaga sodišča prve stopnje v zvezi s tekom priposestvovalne dobe. Ni sicer mogoče uporabiti pravnih pravil ODZ, saj ta ni urejal pridobitve stvarnih pravic na nepremičninah v družbeni lastnini, ker te oblike lastnine ni niti poznal oziroma urejal. Sodišče prve stopnje pa se je pravilno sklicevalo na določbe ZTLR, ki je veljal, ko je priposestvovalna doba sicer že potekla (1). V skladu z določbo 55. člena ZTLR se namreč stvarna služnost ni mogla priposestvovati le na nepremičnini, ki je bilo družbeno sredstvo družbene pravne osebe, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Takšna nepremičnina je nadalje morala biti materialni pogoj za delo delavcev in drugih delovnih ljudi v družbeni pravni osebi oziroma materialna osnova za uresničevanje funkcije v tej družbeni pravni osebi (glej v izpodbijani sodbi prav tako pravilno uporabljeno določilo 265. člena ZZD). Da bi šlo v konkretnem primeru za tovrstna družbena sredstva v uporabi poslovnega združenja G. oziroma gradbenega podjetja G. d.o.o., pa tožena stranka ni dokazala. Ker, kot nadalje pravilno izhaja iz neizpodbijanih dejanskih razlogov sodišča prve stopnje – sporni dostop do stanovanjske hiše tožnika ni predstavljal dobrine v splošni rabi, je zaključek prvostopnega sodišča, da je 20-letna priposestvovalna doba iztekla konec novembra 1972 materialnopravno pravilen. Res pa sicer določba 50. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 52/58), na katero se prav tako sklicuje sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru ne predstavlja ustrezne materialnopravne podlage za odločitev. Določba se namreč nanaša na tiste služnosti, ki so bile ob uveljavitvi zakona že pridobljene oziroma so do tedaj že nastale. Sporna služnostna pravica pa do tedaj še ni nastala in tako ta zakonska določba ne more predstavljati direktne pravne podlage za odločitev v konkretni zadevi. Vendar pa izkazuje tedanji zakonodajalčev namen, da tudi na nepremičninah v splošnem ljudskem premoženju lahko obstajajo določene stvarnopravne pravice - tudi fizičnih oseb. Kasneje uveljavljena citirana določba ZTLR, je takšno sistemsko intencijo uzakonila s prepovedjo pridobivanja stvarnih služnosti na podlagi priposestvovanja le v tistih primerih, ko temeljna lastnina – družbena lastnina zaradi varstva družbenih sredstev oziroma dela s temi sredstvi v družbenopravnih osebah ni smela biti na noben način okrnjena. Med takšna nekdanja družbena sredstva pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogla spadati parcela, preko katere je bil zgolj možen dostop do stanovanjske hiše, in že na prvi pogled ni služil delu delavcev oziroma poslovanju družbenopravne osebe, temveč podobno kot v primerih funkcionalnih zemljišč le stavbam, ki so v lasti fizičnih oseb in na katerih so te imele pravico uporabe.

12. Pritožbeno sodišče pa na podlagi neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sicer ugotavlja, da bi priposestvovalna doba potekla tudi, če se upošteva obdobje od uveljavitve ZTLR dalje (to je od leta 1980 dalje). V tem primeru bi potekla v letu 2000. 13. Sodno varstvo uveljavljano s tožbenim zahtevkom na ugotovitev obstoja pravice stvarne služnosti glede na zakonsko ureditev ne terja po drugi strani priznanje odškodnine v korist služnostnega zavezanca, kot zmotno meni pritožnica. Predpostavka pridobitve te stvarne pravice na podlagi priposestvovanja je tudi pasivnost lastnika služečega zemljišča, ki se v določenem daljšem obdobju ni uprl brezplačni uporabi svojega zemljišča. Zato mu tudi v primeru, ko je s sodno odločbo zgolj ugotovljeno dejansko in pravno stanje, ki je po samem zakonu privedlo do obstoja pravice, ne pripada odmena zaradi uporabe njegovega zemljišča. 14. Na ugovor pasivne legitimacije, ponovljen v pritožbi, je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se glede na popolnost razlogov v tej smeri zgolj sklicuje na prvostopne razloge.

15. V zvezi s pritožbo zoper stroškovno odločitev pa se sodišče prve stopnje prav tako zgolj sklicuje na zgoraj podane razloge v zvezi s tovrstno pritožbo tožeče stranke, upoštevaje, da so tudi pritožbene navedbe tožene stranke zoper stroškovno odločitev po vsebini oziroma smiselno identične.

16. V izpodbijani sodbi je torej za pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabljeno materialno pravo, izkazane pa tudi niso uveljavljane procesne kršitve. Glede na povedano je moralo pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnopravnega značaja (353. člen ZPP).

(1) Zakon je začel veljati leta 1980 – glej Uradni list SFRJ, št. 6/80.