Jedro

Sodišče namreč pri odločanju ugotavlja, ali je podana ena ali več takih okoliščin, ki so pomembne za izbris v tem pomenu, da pri individualno določenem obsojencu upravičujejo izbris v krajšem času kot pri drugih, pri čemer je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zaključilo, da prošnji obsojenke ne more ugoditi iz razloga, ker zoper njo teče kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, kar je ovira za izbris obsodbe iz kazenske evidence in hkrati tista (druga) okoliščina, ki ne dovoljuje izbrisa obsodbe oziroma ne dopušča privilegirati obsojenke nasproti drugim obsojencem. Temu stališču se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Odločitev je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo po presoji obsojenkine prošnje, kjer navaja le, da bi bila obsodba, ker opravlja funkcijo direktorice, škodljiva za poslovanje podjetja, če ne bi bila izbrisana, ter presoji okoliščine, da teče zoper njo kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba zagovornice obsojene V. K. se kot neutemeljena zavrne.

Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sklepom I K 89740/2010 z dne 4. 6. 2013 na podlagi 83. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zavrnilo prošnjo obsojene V.K. za izbris pravnomočne sodbe istega sodišča I K 89740/2010 z dne 8. 11. 2011, ki je postala pravnomočna 17. 11. 2011, iz kazenske evidence.

2. Zoper sklep se je pritožila zagovornica obsojenke zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, kot navaja uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da predlogu obsojenke za izbris obsodbe ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbe so podani vsi zakonski pogoji za izbris navedene pogojne obsodbe iz kazenske evidence, vključno z okoliščino, da obsojena V.K. v zakonsko določenem roku, to je od takrat, ko je bila kazen izvršena, do izteka zakonskega roka za izbris, ni storila novega kaznivega dejanja, ki ga je sicer mogoče ugotavljati le s pravnomočno obsodilno sodbo. Navaja, da sodišče pri sodni rehabilitaciji po 83. členu KZ-1 pri odločanju o predčasnem izbrisu upošteva vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe, uveden in nedokončan kazenski postopek pa je pri tem ovira le, če teče zaradi kaznivega dejanja, ki ga je obsojenec storil v zakonsko relevantnem obdobju, medtem ko je bilo kaznivo dejanje, ki po oceni prvostopenjskega sodišča preprečuje sodno rehabilitacijo po 83. členu KZ-1, storjeno v obdobju od junija 2008 do 9. 9. 2008, torej pred izrekom pogojne obsodbe, katere izbris zahteva obsojenka. Iz previdnosti, kot navaja, pritožba graja tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker drugih razlogov, vezanih na to odločilno dejstvo, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo; z oceno, da je odprt kazenski postopek za kaznivo dejanje, storjeno pred izrekom pogojne obsodbe, ovira za izbris pogojne obsodbe, pa je napačno uporabilo kazenski zakon. Pritožbi je priložen obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru IV Kt 0/623/11-5, ki je bil 5. 1. 2012 vložen pri Okrajnem sodišču v Mariboru, in ki obsojeni V.K. očita v že navedenem časovnem obdobju storitev kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ).

5. Pritožba nima prav. 83. člen KZ-1 določa, da sme sodišče na prošnjo obsojenca pod pogoji, ki jih navaja, odločiti, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence in da obsojenec velja za neobsojenega, če je potekla polovica z zakonom določenega roka, po poteku katerega se obsodba izbriše, če obsojenec v tem času ni storil novega kaznivega dejanja ter da pri odločanju o izbrisu sodišče upošteva vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe. Razlaga pritožbe, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi pogoji iz 83. člena KZ-1 in da bi zato moralo sodišče prošnji obsojenke ugoditi, ni mogoče pritrditi, sicer pa pri tem institutu ne gre za obveznost, temveč za diskrecijsko pravico sodišča. Sodišče namreč pri odločanju ugotavlja, ali je podana ena ali več takih okoliščin, ki so pomembne za izbris v tem pomenu, da pri individualno določenem obsojencu upravičujejo izbris v krajšem času kot pri drugih (1), pri čemer je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zaključilo, da prošnji obsojenke ne more ugoditi iz razloga, ker zoper njo teče kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, kar je ovira za izbris obsodbe iz kazenske evidence in hkrati tista (druga) okoliščina, ki ne dovoljuje izbrisa obsodbe oziroma ne dopušča privilegirati obsojenke nasproti drugim obsojencem. Temu stališču se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Odločitev je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo po presoji obsojenkine prošnje, kjer navaja le, da bi bila obsodba, ker opravlja funkcijo direktorice, škodljiva za poslovanje podjetja, če ne bi bila izbrisana, ter presoji okoliščine, da teče zoper njo kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja.

6. Pritožba, ki prav tako kot prošnja obsojenke ne navaja kakšnih pozitivnih razlogov na strani obsojenke, ki bi utemeljevali izbris, ne uveljavlja pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, kot navaja v uvodu. Iz njene obrazložitve ni razvidno, da bi zatrjevala prekršitev kazenskega zakona iz katerega od vprašanj iz 372. člena ZKP, graja pa pravilnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ko zatrjuje, da navedeno okoliščino, ki preprečuje sodno rehabilitacijo, sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo. Pritožba, kot je že bilo obrazloženo, ni utemeljena. Nepopolnost ugotovljenega dejanskega stanja pa uveljavlja zgolj z navedbo, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa sicer zapisalo, da obsojenka v tem (zakonsko upoštevnem) času ni storila novega kaznivega dejanja, pri čemer drugih razlogov, vezanih na to odločilno dejstvo, ni ugotavljalo oziroma zapisalo, pritožba pa pri tem ne pojasni, katere razloge oziroma okoliščine bi moralo ugotavljati oziroma zapisati, zato je v tem delu ostala neobrazložena in ni zadostovala za pritožbeni preizkus.

7. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugačnih premoženjskih razmer, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje ob izreku sodbe, je obsojenko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).