Jedro

Tožničinemu vztrajnemu nestrinjanju z ekspertizo, ki je celovita, pojasnjena, vsakomur razumljiva in logično obrazložena in v kateri ni zaznati relevantnih nasprotij, nejasnosti in pomanjkljivosti, preprosto ni mogoče slediti in predmetno ni in ne more biti utemeljen razlog za angažiranje novega izvedenca.

Utemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje, ko je celostno odločalo o vseh pravdnih stroških (tudi izvršilnih) vzeti v ozir, da je tožnica prvotno vtoževala 12.329,32 EUR s pripadki in da je uspela ne samo v višini 1.216,95 EUR s pripadki, temveč je zaradi delnega plačila v času izvršilnega postopka in posledične delne ustavitve izvršbe uspela še v višini 3.318,40 EUR s pripadki, kar skupaj pomeni uspeh v višini 4.535,35 EUR s pripadki oziroma 37 % uspeh.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v delu glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov iz II. točke izreka spremeni tako, da se znesek 2.408,48 EUR nadomesti z zneskom 37,31 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo1 (I.) vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v ... VL 31337/2016 z dne 1.4.2016 v delu, v katerem je bila tožena stranka (toženka) dolžna plačati tožeči stranki (tožnici) 1.216,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 12.3.2016 dalje do plačila, v preostalem delu, glede plačila še 7.793,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 12.3.2016 dalje do plačila, pa je navedeni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo; ter (II.) odločilo, da mora tožnica v roku 15 dni povrniti toženki 2.408,48 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka in s predlogom, naj se izpodbijana sodba ali spremeni ali razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, nasprotuje zaključkom, strokovnosti in opravljenemu delu v pravdi angažiranega sodnega izvedenca za stroje in opremo F. K. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje angažirati ustreznega izvedenca, ki je po mnenju tožnice (kot priča zaslišani) M. L. Ker sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu za novega izvedenca je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Podana je relativna kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 8. člen ZPP (prosto dokazno presojo). Ni vestno in skrbno presodilo ekspertize F. K., ki je neprepričljiva in neverodostojna. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo tudi o pravdnih stroških. Pri višini uspeha bi moralo odločati ločeno glede uspeha po temelju in uspeha po višini. Prav tako je nepravilno upoštevalo, da je sporen znesek 9.010,92 EUR, saj je bilo prvotno vtoževanih 12.329,32 EUR in je tožnica uspela v višini 4.535,35 EUR.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma velja poudariti, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano (končno) sodbo odločalo o sporni višini plačila za strokovno mnenje, ki ga je izdelala tožnica in ki ga je toženka sprejela. V konkretni pravdi sta bila predhodno angažirana že dva sodna izvedenca, ki jima sodišče prve stopnje po podanih pripombah tožnice2 ni sledilo. Nato je bil angažiran še tretji izvedenec, in sicer sodni izvedenec in cenilec strojne stroke F. K., univ. dipl. inž. str., ki je član Inženirske zbornice Slovenije (IZS) – področje strojništva s poklicnim nazivom pooblaščeni inženir (op. tako kot zakoniti zastopnik tožnice). Tožnica postavitvi omenjenega izvedenca ni z ničemer nasprotovala, čeprav v pritožbi neutemeljeno meni, da omenjeni izvedenec nima dovolj strokovnega znanja. Zoper njegovo pisno ekspertizo in njeno dopolnitev je sicer podala pripombe, vendar po izvedenem zaslišanju izvedenca zanj ni imela več dodatnih vprašanj. Po izvedenem zaslišanju je le menila, da angažirani izvedenec ni znal pojasniti pojma konzultantstvo, da po tožničino ni znal natančno odgovoriti na vprašanja in da je med izvedencem in zakonitim zastopnikom obstajal konflikt, ter predlagala, naj se pridobi nova ekspertiza. Omenjeno lastno tožničino nezadovoljstvo z delom angažiranega izvedenca, ne more pomeniti utemeljenega razloga za postavitev novega izvedenca. Nato tožnica zavrnitve vseh preostalih dokaznih predlogov kot nepotrebnih na naroku ni grajala.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti sledilo ekspertizi sodnega izvedenca F. K., saj je svoje zaključke prepričljivo argumentiral in obenem izkazal zadostno strokovno znanje za podajo ocene o vrednosti spornega tožničinega strokovnega mnenja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ravno nasprotno kot zatrjuje tožnica, in sicer, da je omenjeni izvedenec tako formalno (naziv izvedenca ustrezne stroke in članstvo v IZS) kot tudi dejansko (vsebina mnenja in njegove praktične izkušnje) ustrezno usposobljen za podajo ekspertize z nalogo strokovno oceniti vrednost tožničinega spornega strokovnega mnenja, kar je angažirani izvedenec nenazadnje sam potrdil. Tožničinemu vztrajnemu nestrinjanju z ekspertizo, ki je celovita, pojasnjena, vsakomur razumljiva in logično obrazložena in v kateri ni zaznati relevantnih nasprotij, nejasnosti in pomanjkljivosti, preprosto ni mogoče slediti in predmetno ni in ne more biti utemeljen razlog za angažiranje novega izvedenca. Vse navedeno je tožnici pojasnilo že sodišče prve stopnje. Angažirani sodni izvedenec je bil dovolj kompetenten za izdelavo ekspertize v tej pravdi, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo in kar je potrjeno upoštevaje delo, ki ga je opravil. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da bi bil po védenju tožnice ustrezen sodni izvedenec kot priča zaslišani M. L. in da je bilo zaradi zavrnitve tožničinega predloga za postavitev novega izvedenca dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zaradi zavrnitve dokaznega predloga za angažiranje novega izvedenca ni in ne more biti podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka s kršitvijo 8. člena ZPP (proste dokazne presoje). Predmetno bi lahko pomenilo le relativno bistveno kršitev določb drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP, ki je tožnica izrecno ne uveljavlja in ki upoštevaje povedano ni utemeljena.

7. Angažirani izvedenec je pojasnil, da je za oceno vrednosti tožničinega strokovnega mnenja izhajal iz vsebine sporne ekspertize in da ogled na objektu ni bil potreben, zato je vsebinsko nepojasnjen in neutemeljen pritožbeni očitek, da ni opravil pregleda stanja na lokaciji sistema. Ocena vrednosti tožničinega dela je opravljena na podlagi ocene potrebnih delovnih ur, ocene njihove vrednosti in upoštevaje tožničine potne stroške v zvezi z izdelavo strokovnega mnenja. Tožnici je plačilo za opravljeno delo priznano na podlagi dejstev, da je delo opravila in da je toženka izdelano strokovno mnenje sprejela. Posledično so povsem pravno nerelevantne navedbe, za koga je bilo mnenje izdelano, na čigavo zahtevo, kako ga je toženka sprejela in s kakšno koristnostjo je bilo uporabljeno v gospodarskem sporu I Pg 324/2012 pri Okrožnem sodišču v ... . Uspeh v pravdi in koristnost mnenja nista relevantni okoliščini za oceno vrednosti mnenja.

8. Vrednost tožničinega dela je ocenjena upoštevaje in v okviru priporočenih urnih postavk IZS, zato so povsem nejasne in neutemeljene navedbe, da se je izvedenec nepravilno skliceval na tržne razmere in konkurenco na trgu in da lahko tržne razmere vplivajo le na vrednost v razponu urne postavke. Enako velja glede tega, da bi moral izvedenec poznati Etični kodeks IZS in posledice neupoštevanja pravil IZS ob neupoštevanju priporočenih cen. Tožnici je obširno, utemeljeno in pravilno pojasnjeno, zakaj je treba njeno delo vrednotiti kot delo odgovornega projektanta in ne kot delo konzultanta. Njeno drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Pri vrednotenju storitve se je upoštevalo kompetence avtorja in potrebno znanje glede na vsebino izdelanega strokovnega mnenja. Potrebno je bilo znanje odgovornega projektanta in ne znanje konzultanta, zato je zgrešena pritožbena pripomba v smeri, da bi moralo sporno mnenje, če je bilo ovrednoteno kot delo odgovornega projektanta, vsebovati nekakšne projekte. Poudarek angažiranega izvedenca, da je sporna ekspertiza dolga devet strani in da bi jo tožnica vsebinsko lahko strnila na šestih straneh, ne pomeni, da je bilo zaradi omenjenega števila strani (šest strani) tožnici priznanih manj porabljenih delovnih ur, ampak pomeni le, da so ji priznane porabljene ure upoštevaje vsebino mnenja, to je na podlagi ocene časa, ki ga je avtor potreboval za izdelavo strokovnega mnenja (op. na devetih straneh). Predmetno je povsem jasno razvidno tudi iz zaslišanja izvedenca. Iz izpodbijane sodbe oziroma ekspertize ni razvidno, da je izvedenec F. K. izhajal pri oceni vrednosti dela iz predpisov, ki veljajo za sodne izvedence, zato je drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Izvedenec ni mešal zahtev iz Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih tolmačih s pravili IZS. Izvedenec se pri vrednosti tožničinega dela ni „opredelil le na sporno strokovno mnenje“, ampak je iz njegove vsebine ocenil tudi vrednost oziroma porabo časa za „potrebna pripravljalna dela“. Pritožbene navedbe, kaj vse je morala tožnica še izvesti za izdelavo strokovnega mnenja, so poenostavljeno povedano neizkazana dejstva in neutemeljeni pritožbeni očitki.

9. Kaj je prvenstveno angažirani izvedenec; kje v glavnem dela; da je specialist za področje rotacijske opreme in da to ni glavni predmet obravnavanega strokovnega mnenja; da je izvedenec s področja strojegradnje in ne s področja „sistemov za pnevmatski ali mehanski transport materiala za izdelavo peletov“; da nima izkušenj s področja projektiranja; da ne pozna načina pridobivanja podatkov na objektu za izdelavo strokovnega mnenja; da je študiral preko svetovnega spleta; da nikjer ni navajal oziroma citiral lastnih virov, ki so navedeni kot dodatni vir informacij; ipd..., so tožničine trditve, ki so po presoji pritožbenega sodišča minuciozna, selektivna, lastna in neutemeljena dokazna ocena, ki ji ni mogoče slediti. Tožnica zgolj selektivno, minuciozno, povsem iz konteksta in posledično zmotno ter neutemeljeno povzema vse, kar bi ji mogoče lahko bilo v korist. Predmetnemu pritožbeno sodišče ne more slediti, pri čemer velja na tem mestu poudariti, da je treba ekspertizo, njeno dopolnitev in ustno zaslišanje angažiranega izvedenca upoštevati kot celoto. Osamljen delček obširne izpovedbe izvedenca, da bi lahko nekdo drug imel drugačno mnenje, ne pomeni, da predmetni izvedenec svojega dela ni opravil ustrezno in da mu sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti ter bi moralo angažirati novega izvedenca. V spisu ni najti podlage za navedbo, da je angažirani izvedenec „moral študirati“ preko spleta, karkoli naj bi že to pomenilo. Razvidno je, da je določene informacije pridobil tudi na spletu, kar vsekakor ne kaže, da se na svoje delo ne spozna in da nima ustreznih kvalifikacij. Da je za izdelavo mnenja moral študirati preko spleta, je povsem predrugačena, izkrivljena, lastna in neutemeljena tožničina pritožbena navedba. Uporaba spletnih informacij tudi sicer ne kaže na nestrokovnost angažiranega izvedenca. Opredelitvi pojma konzultant v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ni mogoče slediti na način kot se zavzema tožnica. Kot je bilo že poudarjeno temelji vrednotenje strokovnega mnenja na potrebnem nivoju znanja za njegovo izdelavo in na kompetencah avtorja. Izjava izvedenca, da je on (op. avtor) podal svoje mnenje in da ne reče, da njegov nivo ni potreben in da je to nivo konzultanta, je povsem prilagojena in neutemeljeno izzvzeta iz konteksta celotnega zaslišanja in ji ni mogoče slediti v smeri, da je v nasprotju z jasnimi stališči izvedenca, da je bilo za izdelavo (konkretnega) spornega strokovnega mnenja potrebno znanje odgovornega projektanta in ne konzultanta. Izvedenec prvotno ni ovrednotil spornega mnenja upoštevaje tržne razmere (op. v prvotni ekspertizi ga cenovno sploh ni ovrednotil, le poudaril je, da obstojijo po IZS priporočene cene in da so tržne cene drugačne) in nato po pripombah tožnice spremenil svoje mnenje ter delo ovrednotil po priporočenih urnih postavkah IZS. Če je angažirani izvedenec izjavil, da se s storitvami, ki jih je za toženko opravila tožnica, ni nikoli ukvarjal, to ne pomeni, da nima znanja za oceno vrednosti storitev. Iz izvedenske ekspertize ne izhaja, da ni upošteval „določenih pripravljalnih del“, ampak je potrebno delo ocenil upoštevaje vsebino tožničinega strokovnega mnenja. Sklicevanje tožnice na pravila, načela, ipd. IZS je zgrešeno, saj je ocenjena vrednost konkretnega dela, ki ga je opravila tožnica. In iz vsebine tega dela ne izhajajo nekakšna še potrebna pripravljalna dela, ipd... Izvedenska ekspertiza ni sama s seboj v nasprotju.

10. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov oziroma pri presoji uspeha pravdnih strank ločeno obravnavati uspeh po temelju in uspeh po višini zahtevka. Pri presoji uspeha je treba najprej upoštevati vse konkretne okoliščine primera in primarno ne gre za matematično operacijo. V konkretni zadevi je bila res izdana vmesna sodba, vendar zoper vmesno sodbo ni bilo pritožbe in glavnina prvostopenjskih stroškov je nastala v zvezi z ugotavljanjem višine zahtevka (predvsem z izvedbo dokazov s kar tremi izvedenci). Tudi sicer je omenjena metoda ločevanja uspeha po temelju in višini v sodni praksi značilna v odškodninskih pravdah za nepremoženjsko škodo in še iz tega razloga ni podana podlaga za njeno uporabo v konkretnem primeru, ko se uveljavlja plačilo na podlagi podjemne pogodbe.

11. Utemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje, ko je celostno odločalo o vseh pravdnih stroških (tudi izvršilnih) vzeti v ozir, da je tožnica prvotno vtoževala 12.329,32 EUR s pripadki in da je uspela ne samo v višini 1.216,95 EUR s pripadki, temveč je zaradi delnega plačila v času izvršilnega postopka in posledične delne ustavitve izvršbe uspela še v višini 3.318,40 EUR s pripadki, kar skupaj pomeni uspeh v višini 4.535,35 EUR s pripadki oziroma 37 % uspeh. Pravdni stroški pravdnih strank so v pravdi, ki se je nadaljevala glede še spornih 9.010,92 odmerjeni pravilno, vendar se tožnica utemeljeno zavzema, da je bil njen uspeh višji, in sicer v višini 37 %, posledično pa je bil toženkin uspeh 63 %. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev o stroških spremenilo tako, da je tožnici priznalo 37% od pravilno odmerjenih pravdnih stroškov v višini 6.457,62 EUR, kar znaša 2.389,32 EUR, toženki pa 63% od pravilno odmerjenih pravdnih stroškov v višini 3.851,80 EUR, kar znaša 2.426,63 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožnica tako toženki dolžna plačati le 37,31 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji sojenja. V tem delu je torej tožničina pritožba delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in odločitev o povrnitvi prvostopenjskih stroškov ustrezno spremenilo (I. točka izreka te odločbe, ki temelji na 3. točki 365. člena ZPP).

12. Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje je ob zgoraj izpostavljeni izjemi pravilna, zato je bila pritožba tožnice v preostalem (glavnem) delu zavrnjena (II. točka izreka te odločbe, ki temelji na 353. členu ZPP). Pritožbeno sodišče pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, na tem mestu ni podrobneje povzemalo.

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo glede glavne stvari (glej tudi 39. člen ZPP) ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (III. točka izreka te odločbe).

1 Gre za končno sodbo, saj je sodišče prve stopnje predhodno že izdalo vmesno sodbo o podlagi tožbenega zahtevka, ki ni bila pritožbeno izpodbijana in je postala pravnomočna. 2 Pripombe je podajala tudi toženka, vendar je šlo upoštevaje njihovo vsebino za načelno strinjanje z delom angažiranih izvedencev.