Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici pogodba o zaposlitvi dne 12. 3. 2013 prenehala na nezakonit način, ker ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni bilo razloga (nadomeščanje odsotnega delavca), zaradi katerega je bila sklenjena za določen čas. Zato je tožnici za čas od 13. 3. 2013 do 8. 12. 2013 priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, za čas po 9. 12. 2013 pa je zahtevek zavrnilo, ker naj bi tožnica ta del tožbe umaknila. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da se je delni umik tožbe nanašal na zmanjšanje tožbenega zahtevka, ker je tožnica v času brezposelnosti prejemala denarno nadomestilo in ker se je 9. 12. 2013 zaposlila in ne na zahtevek za reintegracijo, priznanje delovnega razmerja, vključitev v sistem socialnih zavarovanj in obračun ter plačilo prejemkov iz delovnega razmerja za obdobja brezposelnosti do ponovne vrnitve tožnice nazaj na delo k toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo vse pravice iz delovnega razmerja le za čas od 13. 3. 2013 do 8. 12. 2013, ko se je zaposlila drugje. Delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju za polni delovni čas pri dveh delodajalcih, zato je tožnica del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na čas, ko je prejemala nadomestilo za brezposelnost in ko se je zaposlila drugje, zmanjšala. Glede na nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in ker ni mogoče priznati delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati, je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se: - izpodbijana sodba v III. in IV. točki izreka (odločitev o stroških postopka) delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto „svetovalec v Direktoratu A., Sektorju B.“ ter ji po pozivu nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 913,17 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnici pogodba o zaposlitvi 12. 3. 2013 prenehala na nezakonit način (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo , da je dolžna tožnici za čas od 13. 3. 2013 do 8. 12. 2013 priznati vse pravice iz delovnega razmerja za nedoločen čas za delovno mesto „svetovalec v Direktoratu A., Sektorju B.“, ji za navedeno obdobje urediti vpis delovne dobe v ustrezno evidenco, obračunati bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 4. 2012 s pripadajočimi aneksi, ter druge prejemke iz delovnega razmerja, od tega poravnati davke in prispevke ter ji izplačati ustrezen neto znesek (znižano za prejeta denarna nadomestila za brezposelnost v času od 13. 3. 2013 do 12. 6. 2013), skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več (priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 9. 12. 2013 dalje, reintegracijo) ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo v III. točki izreka, tako da ugodi tožbenim zahtevkom, ki so bili zavrnjeni ter spremeni odločitev o stroških postopka tako, da toženi stranki naloži, da tožnici povrne priglašene stroške postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica za čas od 9. 12. 2013 oz. od 19. 12. 2013 umaknila tožbo, zato je sodišče za čas od 9. 12. 2013 dalje ustavilo postopek in ni mogoče v celoti ugoditi postavljenemu tožbenemu zahtevku. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede umika dela tožbe. Tožnica je v tožbi postavljen zahtevek modificirala najprej s pripravljalno vlogo z dne 3. 12. 2013 (I. točka tožbenega zahtevka), nato pa še na naroku za glavno obravnavo 27. 3. 2014 (5. in 6. točka tožbenega zahtevka). Tožbeni zahtevek v 1., 2., 3., 4. in 7. točki je ostal nespremenjen, kar pomeni, da je 4. točka tožbenega zahtevka ostala nespremenjena. Tožbeni zahtevek je modificirala iz razloga, ker je v času brezposelnosti prejemala denarno nadomestilo za čas brezposelnosti in ker se je 9. 12. 2013 zaposlila. Delni umik tožbe se je tako nanašal na zmanjšanje prvotnega zahtevka za znesek prejetih denarnih nadomesti za primer brezposelnosti, zaradi zaposlitve tožnice pri drugem organu pa se je nanašal tudi na priznanje delovnega razmerja pri drugem organu ter vključitev v sistem socialnih zavarovanj ter plačilo prejemkov iz delovnega razmerja za čas zaposlitve pri drugem organu. Zato je sodišče prve stopnje postopek v tem delu ustavilo. Delni umik tožbe se ni nanašal na zahtevke za reintegracijo, priznanje delovnega razmerja, vključitev v sistem socialnih zavarovanj in obračun ter plačilo prejemkov iz delovnega razmerja za obdobja brezposelnosti, do ponovne vrnitve tožnice nazaj na delo k toženi stranki. Stališče tožnice glede umika dela tožbe potrjujejo tudi navedbe v zapisniku o naroku za glavno obravnavo z dne 27. 3. 2014, kakor tudi dejstvo, da je sodišče v prvem sojenju meritorno odločilo o reintegraciji, priznanju delovnega razmerja ... do ponovne vrnitve tožnice nazaj na delo k toženi stranki. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica umaknila del tožbe, pa je sodišče kot izhaja iz obrazložitve in izreka sodbe, kljub temu meritorno odločilo v tem delu. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bilo s sodbo ugodeno ugotovitvenemu zahtevku, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na nezakonit način, so utemeljeni tudi vsi tožbeni zahtevki, ki jih je sodišče zavrnilo.

Tožnica se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka ter meni, da bi sodišče moralo toženi stranki naložiti povrnitev vseh stroškov, ki jih je priglasila, ali pa znesek stroškov zgolj delno zmanjšati ter jih naložiti v povrnitev toženi stranki.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V sporni zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo in sklepom opr. št. I Pd 2864/2013 z dne 27. 3. 2014 razsodilo, da sta sklep tožene stranke z dne 1. 8. 2013 ter sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 23. 12. 2013 nezakonita in se razveljavita ter ugotovilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene med tožnico in toženo stranko z dne 11. 8. 2010, z dne 15. 12. 2010, z dne 31. 1. 2011, z dne 14. 6. 2011 in z dne 2. 4. 2012 skupaj s pripadajočimi aneksi sklenjene za določen čas v nasprotju z zakonom in se tako šteje, da so bile sklenjene za nedoločen čas. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožnici pogodba o zaposlitvi z dne 12. 3. 2013 prenehala na nezakonit način, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto „svetovalec v Direktoratu A., Sektorju B.“. Zavrnilo je tudi zahtevek, da jo je tožena stranka dolžna za čas od 13. 3. 2013 do 9. 12. 2013 ter za druga obdobja brezposelnosti vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas ter ji za celotno obdobje prenehanja pogodbe o zaposlitvi vpisati delovno dobo v ustrezno evidenco in ji priznati neprekinjene pravice iz delovnega razmerja za čas brezposelnosti od 13. 3. 2013 dalje do ponovne vrnitve na delo. Zavrnilo je tudi reparacijski zahtevek za čas od 13. 3. 2013 dalje. Zaradi umika dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vključitev v sistem socialnih zavarovanj, priznanje delovnega razmerja in plačila prejemkov iz delovnega razmerja za čas od 9. 12. 2013 dalje je postopek ustavilo. Na pritožbo tožnice zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 517/2014 z dne 13. 11. 2014 pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (zavrnilnem) delu in odločitvi o stroških postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožnici pogodba o zaposlitvi 12. 3. 2013 prenehala na nezakonit način, ker ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, pa tudi v času njenega izvajanja ni bilo razlogov, zaradi katerih je bila sklenjena za določen čas. Tako je z iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 2. 4. 2012 tožnici delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo za čas od 13. 3. 2013 do 8. 12. 2013 vse pravice iz delovnega razmerja, za čas po 9. 12. 2013 je zahtevek zavrnilo, ker naj bi tožnica ta del tožbe umaknila.

7. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da se je delni umik tožbe nanašal na zmanjšanje tožbenega zahtevka, ker je tožnica v času brezposelnosti prejemala denarno nadomestilo in ker se je 9. 12. 2013 zaposlila. Delni umik tožbe se torej ni nanašal na zahtevek za reintegracijo, priznanje delovnega razmerja, vključitev v sistem socialnih zavarovanj in obračun ter plačilo prejemkov iz delovnega razmerja za obdobja brezposelnosti do ponovne vrnitve tožnice nazaj na delo k toženi stranki.

8. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju postopek zaradi delnega umika tožbe ustavilo, o ostalih tožbenih zahtevkih, ki so se nanašali na zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 3. 2013, pozivu nazaj na delo ter o reparacijskih zahtevkih tožnice je sodišče prve stopnje odločalo meritorno. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki je obsegalo poleg ugotovitve o nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 3. 2013 tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek po prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 3. 2013, bi moralo sodišče prve stopnje o zahtevkih odločati meritorno. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo vse pravice iz delovnega razmerja le za čas od 13. 3. 2013 do 8. 12. 2013, ko se je zaposlila drugje. Delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju za polni delovni čas pri dveh delodajalcih, zato je tožnica del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na čas, ko je prejemala nadomestilo za brezposelnost in ko se je zaposlila drugje zmanjšala. Glede na nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in ker ni mogoče priznati delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alinea 358. člena ZPP).

10. Ker v ostalem delu odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka niso bili podani niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tisti, ki jih uveljavljala tožnica, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica sama krije svoje stroške postopka napačna. Tožnica je z zahtevkom uspela skoraj v celoti, zato je upravičena do povračila stroškov postopka. Pritožbeno sodišče ji je priznalo nagrado za postopek (378,30 EUR), nagrado za narok (349,20 EUR), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (20,00 EUR) in davek na dodano vrednost (22 %), skupaj 913,17 EUR. Do povračila stroškov postopka v navedeni višini je tožnica upravičena po prvem odstavku 154. člena ZPP.