Jedro

V zadevi ni spora o tem, da je bilo tožnici odobreno obročno plačilo davčnega dolga ter da je bila v odločbi, s katero ji je davčni organ dovolil obročno plačilo, opozorjena na posledice zamude. Prav tako ni spora o tem, da je bila tožnica z obrokom, ki je zapadel v plačilo v mesecu januarju 2016, v zamudi. To pa pomeni, da so v skladu z izrecno zakonsko določbo (osmega odstavka 101. člena ZDavP-2) z dnem zapadlosti neplačanega oziroma nepravočasno plačanega obroka zapadli v plačilo vsi naslednji neplačani obroki in da je bila zato podana zakonska podlaga za njihovo (prisilno) izterjavo. Tožnica zato ne more uspeti z ugovorom, da je obveznost poravnala v skladu z dogovorom in tudi ne z ugovorom, da jo je kasneje poravnala v celoti. Zakonitost izpodbijanega sklepa se namreč presoja z ozirom na datum njegove izdaje. Na ta dan, to je na dan 23. 6. 2016, pa je bila po podatkih spisov, ki jim tožnica ne nasprotuje, ugotovljena njena davčna obveznost v višini, kakršna je razvidna iz izreka sklepa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom začel zoper tožečo stranko davčno izvršbo dolgovanega zneska (davčne) obveznosti, ki je znašala na dan izdaje sklepa skupno 71,17 EUR, in sicer na denarne prejemke tožnice.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da po podatkih knjigovodske evidence davčnega organa tožnica ni v predpisanem roku poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa, in ki temeljijo 1. na izdanem sklepu (kot stroški izvršbe v znesku 25,00 EUR) in 2. na odločbi o odmeri dohodnine od dohodka iz oddajanja v najem (kot glavnica v znesku 45,91 EUR in obresti v znesku 0,26 EUR) ter da je bilo zato na podlagi in v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki jih v nadaljevanju obrazložitve citira davčni organ, potrebno zoper tožnico začeti davčno izvršbo.

3. Drugostopenjski davčni organ je s svojo odločbo v I. točki izreka izpodbijani sklep v tabeli 4 izreka uradoma dopolnil tako, da se pri izvršilnem naslovu pod zaporedno številko 2 doda besedilo "v zvezi z odločbo št. DT-4291-502281/2015-6 z dne 21. 7. 2015 o dovolitvi obročnega plačila" in da se pri datumu izvršljivosti namesto 23. 6. 2015 navede pravilen datum izvršljivosti 15. 1. 2016, pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep pa v II. točki izreka kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi ugotavlja, da je bila tožnici izdana odločba, s katero ji je bilo dovoljeno obročno plačilo davčnega dolga iz naslova dohodnine od oddajanja premoženja v najem v 12 obrokih. Iz izreka te odločbe izhaja, da je njen davčni dolg iz tega naslova na dan 17. 7. 2015 znašal 180,00 EUR glavnice in 1,16 EUR zamudnih obresti ter da mora tožnica obroke plačati v dvanajstih zaporednih mesecih, s tem da prvi obrok zapade v plačilo 14. 8. 2015, naslednji 14. 9. 2015 in tako dalje, zadnji obrok pa zapade v plačilo 14. 7. 2016. Izrek odločbe vsebuje tudi opozorilo tožnici, da bodo v primeru, če bo zamudila s plačilom posameznega obroka, z dnem zapadlosti neplačanega obroka zapadli v plačilo vsi naslednji neplačani obroki. Po podatkih davčnega knjigovodstva je tožnica obroke do januarja 2016 pravočasno plačala, v januarju pa tega ni storila, zato so takrat v plačilo zapadli vsi naslednji obroki. Zato je pritožbeni organ izrek izpodbijanega sklepa v pogledu datuma izvršljivosti popravil, pri tem pa upošteval, da bi tožnica morala nepravočasno plačani obrok plačati do 14. 1. 2016, kar pomeni, da z dnem 15. 1. 2016 zapadejo v plačilo še vsi preostali neplačani obroki iz naslova dolga, ki ji je bil odmerjen z odločbo o odmeri dohodnine. Poleg tega je izvršilni naslov pod zaporedno številko 2 dopolnil z odločbo o dovolitvi obročnega plačila, tako kot izhaja iz izreka odločbe. Pritožbeni organ ugotavlja še, da je tožnica kljub opravljenim plačilom na dan 23. 6. 2016, to je na dan izdaje izpodbijanega sklepa, dolgovala še znesek glavnice in pripadajočih zamudnih obresti, za katerega se jo terja z izpodbijanim sklepom. Na dan 30. 6. 2016 je v davčnem knjigovodstvu sicer evidentirano plačilo v znesku 30,20 EUR, vendar gre pri tem za plačilo, ki je bilo opravljeno po izdaji izpodbijanega sklepa. Zato je po presoji pritožbenega organa prvostopenjski davčni organ ravnal pravilno in zakonito, ko je izdal izpodbijani sklep, ki ga je organ druge stopnje le dopolnil, tako kot sledi iz izreka.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi, ki jo vlaga zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, navaja, da ima nizko pokojnino, da zato težko preživi iz meseca v mesec ter da je zato zaprosila Finančno upravo za obročno odplačevanje dolga, kar ji je davčni organ odobril ter ji dovolil, da davčni dolg odplačuje v 12 mesečnih obrokih. Ne glede na to je davčni organ, domnevno zaradi zamude s plačilom enega izmed obrokov, dne 23. 6. 2016 sprožil davčno izvršbo, v katero je vključil tudi ostale obroke, ki tedaj še niso zapadli v plačilo, čeprav so bili ti obroki prej ali pozneje plačani v skladu z odobrenim obročnim plačilom. Na sklep je tožnica vložila pritožbo, v kateri je pojasnila, da bo dolg poravnala skladno z dogovorom in kar je na koncu tudi storila. Kljub temu je organ druge stopnje sklep prve stopnje potrdil, s čimer se tožnica seveda, tako kot s sklepom, ne strinja. Ker je pošteno plačala vseh 12 obrokov in na ta način davčno obveznost v celoti poravnala, bi moral davčni organ v skladu s 155. členom ZDavP-2 davčno izvršbo ustaviti, saj je iz odločbe druge stopnje razvidno, da je bil seznanjen z dejstvom, da je bil davčni dolg še pred izdajo odločbe poplačan. Ker tega ni storil, je ravnal nezakonito, saj je bila davčna obveznost poravnana, izpodbijani sklep pa še ni bil pravnomočen niti dokončen. Zato tožnica pričakuje, da bo naslovno sodišče ravnalo drugače in izpodbijani sklep razveljavilo ter davčno izvršbo ustavilo. O plačilu davčnih obveznosti ima tožnica potrdila, ki jih je predložila davčnim organom in ki jih prilaga tožbi. Res je sicer, da je plačala kakšen obrok pred iztekom roka, kakšnega pa po poteku roka za plačilo, vendar je to storila v skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi. Pri tem poudari, da je pošteno plačala vse obroke in s tem poravnala celotno davčno obveznost ter da se nikoli ni izogibala plačilu svojih obveznosti. Kljub temu jo davčni organ še vedno terja za plačilo že plačanih obveznosti, kar pa je nesprejemljivo in bo zato v skladu s 97. členom ZDavP-2 zahtevala vračilo preplačanega zneska. Sama ima stroške s sestavo tožbe in s telefonom, zaradi opisanih nepravilnosti pa se ji je poslabšalo tudi zdravstveno stanje. Če porabe časa niti ne omeni. Zato prosi, da se ji odobri povračilo stroškov v znesku 150,00 EUR.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spiov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi izpodbijanega sklepa in odločbe druge stopnje, s katero je bilo odločeno o pritožbi in s katero je bilo v bistvenem odgovorjeno tudi na ugovore, ki jih tožnica ponavlja v tožbi. Sodišče zato razlogov, ki jih vsebujeta izpodbijani sklep in drugostopenjska davčna odločba ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

8. V zadevi namreč ni spora o tem, da je bilo tožnici odobreno obročno plačilo davčnega dolga ter da je bila tožnica v odločbi, s katero ji je davčni organ dovolil obročno plačilo, opozorjena na posledice zamude. Prav tako ni spora o tem, da je bila tožnica z obrokom, ki je zapadel v plačilo v mesecu januarju 2016, v zamudi. To pa pomeni, da so v skladu z izrecno zakonsko določbo (osmega odstavka 101. člena ZDavP-2) z dnem zapadlosti neplačanega oziroma nepravočasno plačanega obroka zapadli v plačilo vsi naslednji neplačani obroki in da je bila zato podana zakonska podlaga za njihovo (prisilno) izterjavo. Tožnica zato ne more uspeti z ugovorom, da je obveznost poravnala v skladu z dogovorom in tudi ne z ugovorom, da jo je kasneje poravnala v celoti. Zakonitost izpodbijanega sklepa se namreč presoja z ozirom na datum njegove izdaje. Na ta dan, to je na dan 23. 6. 2016, pa je bila po podatkih spisov, ki jim tožnica ne nasprotuje, ugotovljena njena davčna obveznost v višini, kakršna je razvidna iz izreka sklepa.

9. Ker je po povedanem tožba neutemeljena, nepravilnosti, na katere pazi uradoma, pa sodišče tudi ni našlo, je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

11. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker so bili vsi dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).