Jedro

Zaradi uveljavitve koristi otrok je zakonodajalec v številnih družinskih zadevah, v katerih so v ospredju koristi otrok, predpisal tesno sodelovanju med sedaj pristojnimi sodišči za urejanje te problematike s centri za socialno delo. Takšno sodelovanje je potrebno tudi tedaj, če stranka zahteva, naj se zaradi spremenjenih razmer izda nova odločba o stikih z otrokom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.12.2003. S to odločbo je tožena stranka ob reševanju pritožbe A.A. zoper odločbo Centra za socialno delo B. z dne 27.5.2003, odločilo, da se odločba navedenega centra za socialno delo odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ prve stopnje je odločil, da se B.B. določijo osebni stiki z njegovo mladoletno hčerko C.C. na način in pod pogoji, določenimi v prvostopni odločbi.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke (2. odstavek 67. člena ZUS). Dodalo je še, da je prvostopni organ v bistvu odločil enako kot sta se o stikih dogovorila tožnik in A.A. s poravnavo z dne 10.3.1999. Prvostopni organ je po prejemu tožnikove vloge za urejanje stikov izvedel obsežen ugotovitveni postopek, po mnenju sodišča prve stopnje pa se ni opredelil glede dejstva, ali v konkretnem primeru sploh obstajajo spremenjene okoliščine, ki bi narekovale drugačno ureditev stikov. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da predlagani stiki niso več v korist mladoletnega dekleta, zato je izvedenka priporočala bolj kratkotrajne stike z določenimi omejitvami, z navedenim pa se je strinjala tudi strokovna komisija pri prvostopnem organu. Zato je prvostopno sodišče presodilo, da je tožena stranka pravilno odločila, da obstaja določena potreba po spremembi ali dopolnitvi ureditve stikov, vendar ne na način oziroma v obsegu, kot je to storil prvostopni organ.

Tožnik v pritožbi, sedaj reviziji smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče ponovno analizira postopke pri odločanju prvostopenjskega organa kot drugostopenjskega organa ter sodišča prve stopnje ter da izpodbijano sodba razveljavi. Meni, da sodišče prve stopnje zadeve ni pravilno analiziralo, saj ni opravilo glavne obravnave. Med postopkom ni bil poučen, da poravnava predstavlja pravnomočno sodbo. Podal je novo vlogo za ureditev stikov in se po podaji izvedeniškega mnenja držal tudi napotkov izvedenke. Njegova bolezen ni nova okoliščina, saj sta bila otrokova mati pa tudi prvostopni organ vseskozi seznanjena z njo že v letu 1999. Izvedeniško mnenje vsebuje kršitev, saj nima nikakršne podlage za prepoved stikov. Strinja se, da je prvostopni organ ponovno odločil enako kot v poravnavi z dne 10.3.1999. Poleg tega je prvostopenjski organ vezal tožnikove stike z njegovim zdravljenjem s tem, da vsake tri mesece predloži ustrezna potrdila.

Tožena stranka in prizadeta stranka A.A. na pritožbo, sedaj revizijo, nista odgovorili.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 je bilo treba tožnikovo pritožbo obravnavati kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1), pri kateri revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1) in zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo v tej smeri.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, ki se strinja z odločitvijo tožene stranke, pravilna in utemeljena na zakonu. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje svojo odločitev, saj je prvostopni organ v nasprotju z mnenjem izvedenke, ki ga je v svoje mnenje povzela tudi strokovna komisija pri prvostopnem organu, tudi po presoji pritožbenega sodišča odločil vsebinsko enako kot so bili stiki dogovorjeni s prvotno poravnavo. Taka odločitev pa bi utegnila biti (vsaj tako nakazuje izvedenka) v nasprotju z interesi mladoletne hčerke tožnika. Zato je bila odločitev tožene stranke o odpravi odločbe prvostopnega organa tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

V obravnavani zadevi je tožena stranka sicer odpravila odločitev Centra za socialno delo B. (sodišče prve stopnje pa potrdilo to odločitev), vendar pa po stališču revizijskega sodišča tožnik neutemeljeno marginalizira vlogo Centra za socialno delo B. (v nadaljevanju CSD) v obravnavanem primeru. Ustava določa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb (1. odstavek 56. člena Ustave). Enako načelo je ponovljeno v 2. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Prav zaradi uveljavitve koristi otrok je zakonodajalec v številnih družinskih zadevah, v katerih so v ospredju koristi otrok, predpisal tesno sodelovanju med sedaj pristojnimi sodišči za urejanje te problematike s centri za socialno delo. Takšno sodelovanje je potrebno tudi tedaj, če stranka zahteva, naj se zaradi spremenjenih razmer izda nova odločba o stikih z otrokom. Vlogo centrov za socialno delo v sporih med starši o stikih z otroci je treba iskati v skrbi za javni interes, ki je v varstvu koristi otrok. Zato revizijsko sodišče zavrača pritožbene trditve tožnika kot neutemeljene, saj je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Prvostopni organ bo moral v ponovljenem postopku upoštevati spremembo zakonodaje, ki je bila sprejeta med tem upravnim sporom. Ker so sedaj za spore o stikih otrok s starši, ki živijo ločeno, pristojna okrožna sodišča, bo moral prvostopni organ skladno z določbo 2. odstavka 39. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-C, Uradni list RS, št. 16/04) zaradi odprave prvostopne odločbe zadevo odstopiti pristojnemu okrožnemu sodišču, ki bo nadaljevalo postopek urejanja stikov po tem zakonu.

Revizijsko sodišče je na podlagi določbe 92. člena ZUS-1, v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo revizijo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.