Jedro

Delna izpolnitev je pojmovno možna le tedaj, ko gre za vprašanje količine, ne pa posameznega individualnega, v konkretnem primeru celo avtorskega dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da ji plača 143.965,95 EUR z zahtevanimi obrestmi ter pravdne stroške v znesku 5049,33 EUR. Gre za vračilo sredstev po razdrtju pogodbe o sofinanciranju ustvarjanja slovenskega eksperimentalnega celovečernega filma z naslovom „X“, do katerega je prišlo zaradi neizpolnitve.

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje s predlogom za njeno razveljavitev ter povračilo pritožbenih stroškov, ki jih opredeljuje. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, saj je krivec za nedokončanje filma režiser, ki je bil toženi stranki s strani tožeče vsiljen, zato je krivda za neizpolnitev na njeni strani. Pretežni del pogodbe je bil izpolnjen, manjkala je le še montaža filmskega materiala, zato vračilo celotnega zneska ni upravičeno. Tožeča stranka bi toženi stranki morala podeliti dodatni primerni rok. Tožena stranka je režiserja tožila za izročitev materiala in uspela ter ta material ponudila tožeči stranki, kar pa je ta zavrnila, češ da je rok že potekel. Umetniško delo pa s časom le pridobi na svoji vrednosti. Tožena stranka se je financirala tudi iz drugih virov. Šlo je za višjo silo (protipravno ravnanje režiserja), o kateri je obvestila tožečo stranko, česar ta ni prerekala.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo pravno pomembna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Očitek neuporabe določb o nezmožnosti izpolnitve, za katero odgovarja nasprotna stranka (138. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki časovno velja za ta spor; ZOR), ni utemeljen, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da sodi delo režiserja v sfero tožene stranke, ki se je tožeči stranki za prejeta sredstva zavezala izdelati celovečerni film z naslovom X, ne pa v sfero slednje, in to ne glede na to, da je bil v pogodbi režiser že poimensko znan oz. določen.

6. Njegova zamuda, nedelo oz. spor z njim nikakor ne pomeni višje sile, zato so pritožbene trditev o tem, da obvestilo o višji sili ni bilo prerekano, brez pomena. Višja sila je namreč dogodek, ki ga ni mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.

7. Neutemeljena je trditev, da je tožena stranka pogodbo delno izpolnila, ker je izdelala material in za film manjka le montaža. Delna izpolnitev je pojmovno možna le tedaj, ko gre za vprašanje količine, ne pa posameznega individualnega, v konkretnem primeru celo avtorskega dela.

8. Končno pa je neutemeljeno tudi zavzemanje za to, da bi tožeča stranka toženi morala podeliti dodatni rok za izpolnitev; tožena stranka se je zavezala, da bo film dokončala do 31. 3. 2001, tožena stranka pa je od pogodbe odstopila s pozivom za vračilo sredstev šele 4. 1. 2005. Razveza pogodbe brez dodatnega roka je bila v tem primeru povsem upravičena, saj je bilo jasno, da tožena stranka tudi do tedaj svoje zaveze ni izpolnila (127. čl. ZOR).

9. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus prvostopenjske sodbe pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožena stranka mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe.