Jedro

Vrhovno sodišče se je glede vprašanja, ali zavarovancu višja pokojnina, upoštevaje ustavno odločbo, pripada že vse od upokojitve dalje, že izreklo v več zadevah. V navedenih zadevah poudarja, da je Ustavno sodišče trenutek upravičenosti do višje pokojnine vezalo na datum odločbe, izdane po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. V obeh primerih odločitev velja za naprej. Priznanje višje pokojnine za naprej ne pomeni nedopustnega retroaktivnega posega v že pridobljene in s tem ustavno varovane pravice. Gre za urejanje razmerij za naprej in ne za poseg v pridobljeno pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2016 v celoti in odločba št. ... z dne 6. 7. 2016 v 1. točki izreka v delu, ki glasi: "od 1. 7. 2015 dalje" in v 2. točki izreka ter da je tožena stranka dolžna tožniku odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, začenši s 16. 10. 2000, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da odločba Ustavnega sodišča RS1 ne daje materialnopravne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Interpretacija 5. točke navedene ustavne odločbe, kot jo podaja sodišče prve stopnje, ni pravilna. Ustavno sodišče namreč ni izključilo možnosti uveljavljanja zahtevkov na plačilo razlike med nedvomno izkazano razliko med odmero pokojnine po odločbi tožene stranke v letu 2000 in novo odmero, opravljeno z odločbo z dne 6. 7. 2016. Tožnikova pravica do pokojnine namreč temelji na temeljnih načelih pokojninskega zavarovanja, zlasti s pogojenostjo pravice do pokojnine s predhodnim plačilom prispevkov iz obveznega zavarovanja. V nasprotnem primeru bi se ohranjala kršitev ustavno varovane in zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in lastninske pravice (33. člen Ustave RS). Ohranjen pa bi bil tudi nedopusten poseg v načelo pravne in socialne države ter v načelo varnosti zaupanja v pravo, ki je bistven sestavni del pravne države (2. člen Ustave RS). Dejstvo je, da določen del prihodkov tožnika pri izračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan, kar je tožniku ob izdaji odločbe z dne 6. 12. 2000 ostalo prikrito, saj iz odločbe to dejstvo ne izhaja. Tožnik ob prejemu odločbe v letu 2000 ni bil seznanjen z neupoštevanjem dela plače, ki je bil namenjen za notranji odkup. To pa je očitno vplivalo na pravico do višine pokojnine. Z neupoštevanjem tega dela plače so bile kršene tožnikove ustavne pravice. Tožnik še izpostavlja, da mora biti skladno z določbami ZUP odločba obrazložena. Sklicuje se tudi na odločitve Sodišča ES ter na 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter na prakso Ustavnega sodišča RS. Bremena protiustavnega in očitno nezakonitega ravnanja tožene stranke ni mogoče naložiti tožniku, saj je zaupal v pravno in socialno državo. Tožnik je pravico do pokojnine v višini, kot bi jo morala tožena stranka odmeriti ob upoštevanju dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup v letih 1990, 1991 in 1992 pri delodajalcu A. d. d., pridobil s 16. 10. 2000. To pa pomeni, da je bil upravičen do pravilne in zakonite odmere pokojninske osnove na enak način, kot vsi drugi zavarovanci v tem obdobju. Tožniku tako od upokojitve 16. 10. 2000 dalje pripada razlika med že izplačanimi zneski in zneski, do katerih bi bil upravičen ob upoštevanju tega dela plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tolmačenje sodišča prve stopnje je strogo formalistično, nepravilno in izrazito v škodo zavarovanca. Glede nepravilne uporabe materialnega prava pa tožnik ponovno opozarja, da je pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja materialna pravica, ki ne zastara in ki je ni mogoče odvzeti, zmanjšati in omejiti in o kateri je moč kadarkoli ponovno odločiti, če se pokaže, da pri izračunu pokojninske osnove in odmeri pokojnine niso bile upoštevane vse plače oziroma vse zavarovalne osnove, od katerih so bili obračunani in plačani prispevki. O tem odločilnem dejstvu sodba nima razlogov in je zato tudi ni mogoče preizkusiti. S tem je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje tožnik meni, da materialna pravnomočnost ne more obsegati tistega dela plač, ki pri odmeri pokojninske osnove ni bil upoštevan oziroma je tožena stranka odločanje o tem delu zahtevka zavrnila, v svoji odločbi pa tožnika na to ni opozorila. Načelo pravnomočnosti in načelo retroaktivnosti nista absolutni načeli, kar je večkrat poudarilo tudi Ustavno sodišče RS v svojih odločitvah. Tožnik nadalje navaja, da bi se kršitev pravic pri izdaji odločbe iz leta 2000 lahko v celoti in enakopravno ter učinkovito odpravila le z izplačilom razlike med že izplačanimi zneski pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine tudi za nazaj. V nasprotnem primeru bi šlo za kršitev pravic zagotovljenih z Ustavo RS. Podana pa bi bila tudi kršitev določb Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vprašljiva pa je tudi ustavnost določbe, ki določa učinkovanje na novo izdane odločbe samo z učinkom za naprej (183. člen ZPIZ‑2). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti. V zadevi tudi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba vsebuje bistvene razloge za odločitev in se jo tako tudi da preizkusiti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2016, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 7. 2016. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da se uživalcu starostne pokojnine od 1. 7. 2015 dalje pokojnina ponovno odmeri in znaša 602,10 EUR na mesec in da se že izplačani zneski pokojnine poračunajo. Nadalje je bilo odločeno, da se odločba št. ... z dne 6. 12. 2000 razveljavi.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 6. 12. 2000 priznana pravica do starostne pokojnine. Navedena odločba je postala pravnomočna. Pri izračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup v letih 1990, 1991 in 1992 pri delodajalcu A.. Tožnik je pri toženi stranki 17. 6. 2015 vložil zahtevo za revizijo podatkov o plačah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup, in zahteval ponovno odmero pokojnine upoštevaje že citirano odločbo Ustavnega sodišča. Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama tožniku odmerila in priznala pokojnino v višjem znesku, in sicer za čas od 1. 7. 2015 dalje.

7. V zadevi je sporno, ali gre tožniku višji znesek starostne pokojnine tudi za nazaj, torej vse od datuma upokojitve 16. 10. 2000 dalje, ne pa šele od 1. 7. 2015 dalje.

8. Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v več zadevah3 je za odločitev bistvena že citirana odločba Ustavnega sodišča, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo ter uporabilo in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Ustavnemu sodišču se je zastavilo vprašanje ustavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)4, ker ta ni (več) omogočal ponovne odmere pokojnine. Odprto je bilo torej vprašanje, ali lahko stranka učinkovito uveljavlja svoje pravice v okviru pravnih sredstev, določenih z zakonom. Ker ZPIZ-1 t.i. nepravne obnove postopka, kot je bila določena v 270. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)5 in kot jo v 183. členu omogoča sedaj veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)6, ni vseboval, je presojalo, ali je različna obravnava zavarovancev skladna s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Odločilo je, da je bil ZPIZ-1, ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine za naprej (tudi) v primerih, kot je obravnavani, v neskladju z Ustavo RS, ter da je pri presoji potrebno upoštevati določbo 183. člena ZPIZ-2. 9. Tožena stranka je pravilno upoštevala peto točko izreka odločbe Ustavnega sodišča, ki je odločilo od kdaj naprej učinkuje odločba o ponovni odmeri pokojnine. Tožnik je upoštevaje navedeno ustavno odločbo 17. 6. 2015 vložil zahtevo za revizijo podatkov o plačah, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup in zahteval ponovno odmero pokojnine. Skladno s peto točko izreka ustavne odločbe se v takih primerih, kot je tožnikov, ponovno odmero opravi s prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi, torej v konkretnem primeru s 1. 7. 2015 dalje. Tudi iz obrazložitve ustavne odločbe jasno izhaja, da je pravna podlaga za ponovno odmero pokojnine podana v določbi 183. člena ZPIZ-2. V vsebino navedene odločbe je Ustavno sodišče poseglo le v toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (v drugem odstavku 183. člena je namreč določen rok 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancem ali uživalcem pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta). V celoti pa se je Ustavno sodišče sklicevalo na tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2. Nenazadnje pritožbeno sodišče še poudarja, da tudi če bi šlo za obnovo postopka, skladno s četrtim odstavkom 183. člena ZPIZ-2 enako učinkuje tudi odločba izdana v obnovi postopka.

10. Glede obširnih pritožbenih navedb v zvezi s prikrajšanjem pri pokojnini, nadalje glede posega v načelo pravnomočnosti in glede kršitve temeljnih ustavnih pravic in pa kršitev določb Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je vprašanje priznanja in odmere pokojnin urejeno v specialnem predpisu. Glede na zakonsko ureditev in upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča, tožniku ni mogoče priznati več pravic, kot mu gredo po določbi 183. člena ZPIZ-2, na podlagi katere mu je bila pokojnina za čas od 1. 7. 2015 pravilno odmerjena v višjem znesku. Ker zakon ne omogoča priznanja višjega zneska za nazaj so s tem v zvezi neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da se pravnomočnost ne razteza na sporni del plače, ki pri odmeri pokojnine ni bil upoštevan. Glede na jasno zakonsko določbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena zakonska ureditev tudi ni ustavno sporna. Na omenjeno opozarja tudi Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi7. Vrhovno sodišče se je tudi glede vprašanja, ali zavarovancu višja pokojnina, upoštevaje ustavno odločbo, pripada že vse od upokojitve dalje, že izreklo v več zadevah8. V navedenih zadevah poudarja, da je Ustavno sodišče trenutek upravičenosti do višje pokojnine vezalo na datum odločbe, izdane po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. V obeh primerih odločitev velja za naprej. Priznanje višje pokojnine za naprej ne pomeni nedopustnega retroaktivnega posega v že pridobljene in s tem ustavno varovane pravice. Gre za urejanje razmerij za naprej in ne za poseg v pridobljeno pravico. Opozarja tudi na pravnomočnost upokojitvene odločbe tudi glede vprašanja njene obrazložitve. V primeru neupoštevanja podatkov, ali upoštevanja nepravilnih podatkov, ima stranka možnost pritožbe v upravnem postopku. Pravnomočne odločbe pa v tem postopku ni mogoče več presojati.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Glej odločbo US RS, št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Glej Psp 517/2016 z dne 17. 11. 2016, Psp 19/2017 z dne 9. 3. 2017, Psp 35/2017 z dne 30. 3. 2017, Psp 127/2017 z dne 11. 11. 2017, Psp 296/2018 z dne 4. 10. 2018, itd. 4 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 7 Glej VIII Ips 153/2015 z dne 22. 9. 2015. 8 Glej VIII Ips 69/2018 z dne 12. 9. 2018, VIII Ips 22/2018 z dne 12. 9. 2018 itd.