Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka z izpovedbo svojega direktorja ne more dokazati denarnega plačila na TRR tožeče stranke, ker gre za neprimeren dokaz. Prav tako tega ne more dokazati z izpovedbo direktorja tožeče stranke, ki je sicer trdila, da ji navedeni znesek ni bil nakazan na TRR.
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka) potrdi.
1. Prvostopenjsko sodišče je zaradi delnega umika tožbe sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 82749/2011 z dne 19. 6. 2011 v prvem odstavku izreka razveljavilo za 2.760,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2012 do plačila in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). Zgoraj navedeni sklep o izvršbi je vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za 6.110,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov dalje do plačila, kot je to razvidno iz II. točke izreka sodbe, in v tretjem odstavku za izvršilne stroške v znesku 140,76 EUR z obrestmi (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.209,00 EUR z obrestmi (točka III. Izreka).
2. Tožena stranka je zoper sodbo (II. in III. točka izreka) pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je poslovanje med pravdnima strankama potekalo tako, da je tožeča stranka predala toženi stranki v komisijsko prodajo CD plošče različnih izvajalcev, tožena stranka pa je nato tožeči stranki mesečno poročala stanje zalog, na kar je tožeča stranka na podlagi popisa stanja za prodane CD plošče toženi izstavila račun, med drugim vtoževane račune št. 00316-2011, 00354-2011, 00442-2011 in 00237-2011. Tožena stranka se je plačilu vtoževane terjatve upirala s trditvami, da le-ta ne obstoji več, ker sta stranki dne 16. 2. 2012 sklenili dogovor, s katerim sta sporno razmerje izvensodno v celoti rešili.
6. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je bil omenjeni dogovor sklenjen pod pogojem, da tožena stranka dogovorjeni del dolga v znesku 4.501,91 EUR nakaže na TRR tožeče stranke, sicer teče postopek sodne izterjave naprej. Ugotovilo je, da tožena stranka ni izkazala plačila navedenega zneska. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka z izpovedbo svojega direktorja ne more dokazati denarnega plačila na TRR tožeče stranke, ker gre za neprimeren dokaz. Prav tako tega ne more dokazati z izpovedbo direktorja tožeče stranke, ki je sicer trdila, da ji navedeni znesek ni bil nakazan na TRR.
7. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da tožena stranka ni postavila konkretizirane trditvene podlage o zatrjevanih kasnejših dogovorih, na podlagi katerih naj bi zadevna terjatev prenehala. Trdila je le, da je za tožečo stranko izvedla dogovorjene nadomestne izpolnitve kot tudi, da je bila zadevna denarna terjatev „v delu“ poravnana z medsebojnim dogovorom o pobotu, to je z naknadnim dodatnim dogovorom za znesek v višini 2.760,00 EUR. Vtoževana denarna terjatev naj bi tako prenehala obstajati na podlagi dogovora pravdnih strank z dne 16. 2. 2012 ter na podlagi njunih kasnejših dogovorov. Kakšni so le-ti bili, tožena stranka ni pojasnila. Z zaslišanjem direktorja tožene stranke pa tako pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče zapolnjevati, kot to pravilno zaključuje že prvostopenjsko sodišče. 8. Prvostopenjsko sodišče je glede na navedeno pravilno ocenilo, da je bil s sklenjeno medsebojno kompenzacijo dne 1. 10. 2012 poravnan le del vtoževane terjatve v znesku 2.760,00 EUR po vtoževanem računu št. 00237-2011 z dne 10. 2. 2011 ter da ne držijo navedbe tožene stranke, da je bila s tem delno poravnana denarna terjatev po dogovoru z dne 16. 2. 2012. Pritožbeno sodišče takšno oceno prvostopenjskega sodišča v celoti sprejema in se pridružuje razlogom zanjo.
9. Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke, kot je to razvidno iz II. točke izreka sodbe, ugodilo.
10. Ker pritožbeni razlogi niso podani niti ni pritožbeno sodišče našlo nobenega od tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).