Jedro

Ureditveno začasno odredbo je mogoče izdati le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, v kasnejši sodni odločbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. Če pa bi mu začasna odredba nalagala storitev nečesa, česar z njeno razveljavitvijo ne bi bilo mogoče več odpraviti, ali opustitev nečesa, česar naknadno ne bi bilo mogoče več storiti, izdaja take odredbe ni mogoča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo primarni in podredni predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, po katerem bi morala tožena stranka v roku 24 ur na parc. št. 552/25 k. o. X vzpostaviti posestno stanje, kakršno je bilo pred posegom, tako da bi odklenila postavljene zapornice in jih položila na način, da bo možno neovirano uporabljati parkirne prostore.

2. Tako je odločilo po ugotovitvi, da se vsebina začasne odredbe prekriva s tožbenim zahtevkom (regulacijska začasna odredba), za katero tožeča stranka ni izkazal vseh kumulativno predpostavk za izdajo začasne odredbe iz drugega in tretjega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.(1)

3. Zoper sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija ga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP(2) v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev (prav: spremembo) sklepa z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Očita mu, da ni upoštevalo dokaznega standarda verjetnosti. Napačno je materialnopravno izhodišče, da morajo biti kumulativno izkazane vse predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Zadošča, da je izkazana ena od njih. Po pritožbenem prepričanju je tožeča stranka izkazala vse. Zaradi motilnega dejanja tožene stranke ji nastaja nenadomestljiva škoda, ne le gola materialna škoda, kot ocenjuje sodišče, pač pa tudi nematerialna. Ne drži, da ni bilo zadostne trditvene podlage za premoženjsko škodo. Tožniki pred motilnim dejanjem niso imeli stroškov s plačevanjem najemnin za parkirišča. Potrebnost začasne odredbe zaradi preprečitve uporabe sile je izkazana. Navedbe tožnikov o grozeči škodi zaradi poškodovanja vozil na neprimernih parkiriščih niso bile le hipotetične. To dokazuje škoda na njihovih vozilih, nastala v teku postopka, o čemer prilagajo dokazila. Nasilje je tudi vzdrževanje protipravnega stanja in škoda zaradi tega nasilja ter samovolja tožene stranke. Preprečiti jo je mogoče z izdajo začasne odredbe. Pavšalne so navedbe, da je bil predlog brez konkretiziranih trditev o neznatni škodi. Z izdajo začasne odredbe toženi stranki ne bo nastala nikakršna škoda. Položitev zapornic je enostavna. Na ta način bi se vzpostavilo prejšnje posestno stanje, hkrati se ne bi z ničemer poseglo v pravni položaj tožene stranke. Zapornice bi ostale tam, kjer so, ne bi se poškodovale, kadarkoli jih je možno ponovno dvigniti in zakleniti. Režim parkiranja tožene stranke v primeru izdane začasne odredbe bi bil enak kot pred motilnim dejanjem. Pritožba opozarja še, da je isto sodišče v identični zadevi predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo. Prilaga odločbo.

5. Pritožba je bila vročena toženi stranki. Odgovora nanjo ni podala.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Pri odločanju o predlagani začasni odredbi je sodišče v točki 6 izpodbijanega sklepa pravilno kot pravno podlago za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve navedlo 272. člen ZIZ, po katerem mora biti za njeno izdajo izkazana verjetnost upnikove terjatve ter ena od predpostavk iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ: da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ter da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Prav tako je pravilno povzelo zakonsko določilo tretjega odstavka 272. člena ZIZ, da nevarnosti ni treba dokazovati, če upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. V nadaljevanju je zavzelo nasprotno stališče, češ da morajo biti pri izdaji regulacijskih začasnih odredb pogoji iz druge in tretje alineje 272. člena ZIZ izpolnjeni kumulativno. Sodna praksa glede neugodnih posledic za tožnika in toženca v primeru izdaje začasne odredbe (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) nima enotnega stališča o tem, ali je izdaja regulacijskih začasnih odredb mogoča tudi ob izpolnjenosti zgolj tega pogoja.

8. Pravilna je ugotovitev, da je predlagana regulacijska začasna odredba (ko se vsebina predloga za izdajo začasne odredbe prekriva z vsebino samega tožbenega zahtevka), pri izdaji katere je treba potrebne pogoje presojati restriktivno. Ustavno sodišče je v odločbi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, ki jo navaja sodišče, poudarilo, da je to potrebno zaradi zagotovitve varstva pravic tožene stranke. Izdati jih je mogoče le ob izkazanih izjemnih okoliščinah, zaradi katerih je treba urediti sporna razmerja že do pravnomočnosti sodne odločbe, da se prepreči nasilje ali nenadomestljiva škoda. Njihov namen ni v zavarovanju izvršbe, temveč v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja, da sodno varstvo zaradi nevarnosti uporabe sile ali nastanka nenadomestljive škode ne bi ostalo brez pomena. Vendar pritožba utemeljeno opozarja, da je ocena, da tožeča stranka ni izkazala potrebnih pogojev za izdajo začasne odredbe, pomanjkljiva, sprejeta odločitev pa zmotna ali vsaj preuranjena.

9. Tožeča stranka s tožbo zahteva posestno varstvo zaradi odvzema soposesti nad parkirišči, za katere trdi, da so bila pred motilnim dejanjem v soposesti obeh pravdnih strank kot etažnih lastnikov dveh večstanovanjskih stavb. Sodišče je ugotovilo, da je s potrebno verjetnostjo izkazan obstoj terjatve kot primarni pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe: soposest tožeče in tožene stranke nad spornim parkiriščem ter motilno dejanje s strani tožene stranke – samovoljna in protipravna postavitev zapornic s ključavnicami ter neizročitev ključev za njihovo odklepanje tožeči stranki.

10. Po takih ugotovitvah je zmotna nadaljnja presoja, da tožniki niso izkazali tudi verjetnosti predpostavke iz druge alineje 272. člena ZIZ. Glede nastanka težko nadomestljive škode ima sodišče sicer prav, da zatrjevana (premoženjska) škoda ni takšna, da bi bila nenadomestljiva. Tako plačano najemnino kot škodo zaradi morebitnih popravil poškodovanih vozil in plačane globe za nepravilno parkiranje, nenazadnje pa tudi nepremoženjsko škodo (strah, če dosega standard pravno priznane škode) je mogoče dobiti povrnjeno z odškodnino. To pa pomeni, da ne gre za nenadomestljivo škodo. Vendar mora upnik po navedenem pravnem določilu verjetno izkazati bodisi nenadomestljivo škodo bodisi potrebnost izdaje začasne odredbe za preprečitev uporabe sile. Pritožba pravilno opozarja, da je ocena neizkazanosti tega elementa nepopolna in zmotna. Sodno varstvo posesti je predvideno zaradi preprečevanja samovoljnega uveljavljanja pravic. V razmerju med več posestniki iste stvari se šteje za motilno ravnanje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvajanja posesti. Samovoljna ravnanja ene stranke v medsebojnih pravnih razmerjih že sama po sebi pomenijo uporabo sile, na kar se je sklicevala tožeča stranka že v predlogu za izdajo začasne odredbe (primerjaj navedbe na list. št. 6 in 7 spisa). Sodišče jih je prezrlo, se do njih ni opredelilo, element sile pa zmotno ocenjevalo le z vidika možnosti parkiranja na drugih (plačljivih) parkiriščih, ki so tožnikom ostale po motilnem dejanju. Na vprašanje, ali je predlagana odredba potrebna, da se prepreči nasilno – samovoljno uveljavljanje pravic v spornem razmerju, ni odgovorilo.

11. Nepopolna in zmotna je tudi ocena izkazanosti pogojev iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Zahteva tehtanje interesov (neugodnih posledic) obeh pravdnih strank. To izrecno izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje sodišče. Ker izdaja regulacijske začasne odredbe, ki jo je mogoče izdati že pred izvedbo kontradiktornega postopka, posega v pravice toženca, mora sodišče pri odločitvi o njeni izdaji upoštevati tudi toženčev položaj. Taka začasna odredba namreč ne sme povzročiti, da bi sodišče brez kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice toženca do obrambe dejansko ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku oziroma že prejudiciralo odločitev o njem. To bi se zgodilo, če bi izdalo začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka pa posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti. Ureditveno začasno odredbo je torej mogoče izdati le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, v kasnejši sodni odločbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. Če pa bi mu začasna odredba nalagala storitev nečesa, česar z njeno razveljavitvijo ne bi bilo mogoče več odpraviti, ali opustitev nečesa, česar naknadno ne bi bilo mogoče več storiti, izdaja take odredbe ni mogoča.(3)

12. Takšnega tehtanja sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni opravilo, čeprav je tožeča stranka izrecno in konkretizirano zatrjevala, da bi bila v primeru njenega neuspeha v pravdi vzpostavitev prejšnjega stanja mogoča brez škodnih posledic za toženo stranko. V pritožbi upravičeno opozarja na svoje trditve na list. št. 7 o tem, da odklenitev zapornic in njihova položitev ne pomeni večjega posega, saj se zapornice ne poškodujejo, jih je možno kadarkoli enostavno ponovno dvigniti in zakleniti, s čimer je reverzibilnost – vrnitev v prejšnje stanje, zagotovljena. Tudi ta odločilna dejstva so ostala prezrta, očitki o pomanjkljivi trditveni podlagi tožeče stranke glede parkiranja tožene stranke pred izdajo začasne odredbe in po njej (zaradi ugotovitve njene škode iz tega naslova) pa so neutemeljeni. Tožeča stranka v pravdi in predlogu za začasno odredbo zasleduje cilj, da se z začasno odredbo vzpostavi enako posestno stanje – režim parkiranja, kot je bilo pred motilnim dejanjem. Tožena stranka se je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe že opredelila do škode v zvezi s parkiranjem na spornih parkiriščih, ki jo imata pravdni stranki z izdajo začasne odredbe ali brez nje (primerjaj navedbe na list. št. 69 o nezadostnem številu spornih parkirišč že za vse tožeče stranke niti za vse same tožene stranke ter o tem, da bi tožencem z izdajo začasne odredbe nastala škoda le zato, ker ne bi mogli več – sami – uporabljati zdaj zaklenjenih parkirišč). Ker je v obravnavanem primeru sodišče izdalo izpodbijani sklep potem, ko je toženi stranki že dalo možnost, da se izjavi o podanem predlogu in navedbah tožeče stranke, pri tehtanju interesov obeh strank ni bilo več vezano le na trditveno podlago tožeče stranke. Pri dokazni oceni in presoji interesov obeh strank bi moralo upoštevati tudi nasprotno ugovorno podlago tožene stranke, če je menilo, da je režim parkiranja tožene stranke za škodo pravno odločilen.

13. Po povedanem je bilo treba pritožbi ugoditi, sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. O izdaji začasne odredbe namreč prvič ne more odločati že pritožbeno sodišče, ker bi bil s tem onemogočen ugovorni postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotoviti vse pravno odločilne okoliščine ter ponovno presoditi, ali so podane potrebne predpostavke za izdajo začasne odredbe.

15. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 51/1998 s spremembami.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (3): Odločba Ustavnega sodišča Up-275/97, točka 9.