Jedro

Kasneje, po dani ponudbi, nastala pravna dejstva (odločba in vpis zaznambe) ne pomenijo, da se pri odločanju o statusu zaščitene kmetije ne upoštevajo, kajti odločba, izdana po prvem odstavku 4. člena ZDKG, ima deklarativni (ugotovitveni) značaj in samo ugotavlja pravno posledico, ki sledi iz zakona glede na ugotovljeno dejansko stanje. Deklarativna odločba pa pravno učinkuje od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek pravnega stanja, v primeru ugotavljanja pravnega stanja – statusa kmetije - je to od časa nastanka lastninskega in katastrskega stanja, ki ga je pri izdaji odločbe treba upoštevati.

Tožeča stranka ni izkazala statusa kmetijske organizacije, izkazati bi namreč morala izpolnjevanje pogoja za leto 2005, ko je sprejela ponudbo. Zemljišča, ki so po katastrski kulturi sadovnjak, štejejo za kmetijska obdelovalna zemljišča, za katera po določilu 22. člena ZDKG velja prepoved odtujitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil odobritev pravnega posla za promet kmetijskih zemljišč parc. št. 5351, sadovnjak v izmeri 07 a 82 m2, parc. št. 5357, sadovnjak v izmeri 03 a 01 m2, parc. št. 5355, sadovnjak v izmeri 02 a 78 m2, vse vpisane v vl. št. 893 k.o. ... po delni pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. P 363/2005 z dne 21. 9. 2006, med A.A. kot prodajalcem in družbo B. V obrazložitvi navaja, da gre v obravnavanem primeru za odtujitev parcel iz sklopa zaščitene kmetije, zato je ugotavljal, ali so izpolnjeni pogoji iz 18. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), ki določa, kdaj se zaščitena kmetija lahko deli. V zvezi s to določbo je presojal, ali se B. lahko šteje za kmetijsko organizacijo po petem odstavku 24. člena ZKZ in ugotovil, da ugotovljena dejstva in predloženi dokazi kažejo, da B. nima statusa kmetijske organizacije. Na podlagi opravljenega izračuna treh parcel je ugotovil, da te predstavljajo 1,88 % kmetijskih obdelovalnih zemljišč od skupne površine zaščitene kmetije ter da bi bila z odtujitvijo teh zemljišč znatno prizadeta gospodarska sposobnost zaščitene kmetije. Pri prometu z obravnavanimi zemljišči ne gre za izjemo iz četrte alinee 18. člena ZKZ, ki dopušča delitev zaščitene kmetije, ker ne gre za primer, ko se zaščitena kmetija sme deliti, če se odtujijo zemljišča, ki se jih po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev sme nakloniti z oporoko, kot določa 22. člen Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG). Zemljišča po katastrski kulturi predstavljajo sadovnjak, torej gre za kmetijska obdelovalna zemljišča, za katera po določilu 22. člena ZDKG velja prepoved odtujitve. Na drugačno obravnavanje zemljišč ne more vplivati navedba, da gre za zapuščena in neobdelana zemljišča. Razlog za drugačno odločitev tudi ni, da je bila družba B. edina sprejemnica ponudbe. Nadalje ugotavlja, da je predmet sodbe tudi parcela 5350 k.o. ..., ki je po planskih aktih pristojne Občine ... opredeljena kot ureditveno (poselitveno) območje, ZKZ pa v 17. členu v povezavi z 22. členom določa, da je upravna enota pristojna odločati o odobritvi pravnega posla le pri prometu s kmetijskim zemljiščem, gozdom ali kmetijami, zato je odločila le v tem obsegu.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. Tožeča stranka v tožbi nasprotuje stališču, da so podane okoliščine iz 4. alinee 18. člena ZKZ, ki ne dopušča delitve zaščitene kmetije. Upravni organ je pri sprejetju tega stališča pavšalno zaključil, da naj bi šlo za zemljišča, ki po katastrski kulturi predstavljajo sadovnjak, torej za kmetijska obdelovalna zemljišča, za katera po določbi 22. člena ZDKG velja prepoved odtujitve, pri čemer pa pravne podlage za sprejem takega stališča ni pojasnil. ZDKG na nobenem mestu ne določa, katera kmetijska zemljišča predstavljajo obdelovalna zemljišča, in katera neobdelovalna, zato ni mogoče sprejetega stališča naslanjati na določbo 1. alinee 3. odstavka 22. člena ZDKG. Tudi ZDKG ne napotuje na katerikoli drug predpis, ki bi stališče organa, da zemljišča, ki po katastrski kulturi predstavljajo sadovnjak, predstavljala kmetijska obdelovalna zemljišča, potrjeval. Take določbe ne vsebuje niti ZKZ. Nepravilno je stališče, da naj bi zemljišča, ki predstavljajo sadovnjak, kljub dejstvu, da se ne obdelujejo, predstavljala kmetijska obdelovalna zemljišča. To je v očitnem nasprotju z zadnjo spremembo ZKZ (določba 1.a člena ZKZ), ki določa cilje zakona. Upravni organ s tem, ko zatrjevane neobdelanosti oziroma zapuščenosti spornih zemljišč ni ugotavljal, ni pravilno, niti popolno ugotovil dejanskega stanja zadeve. Tožeča stranka je v postopku upravnemu organu dostavila odločbo Upravne enote Trebnje z dne 13. 12. 2002, s katero je Upravna enota Trebnje podelila status kmetijske organizacije tožeči stranki. S tem je predložila dokaz, da je tožeča stranka na dan sklenitve prodajne pogodbe imela status kmetijske organizacije. V nasprotnem primeru bi moral biti tožeči stranki tak status odvzet. Podrejeno izpostavlja še določbo šestega odstavka 24. člena ZKZ, po kateri bi morala o spornem statusu odločiti Upravna enota Trebnje, saj večina kmetijskih zemljišč tožeče stranke leži na območju te upravne enote. Izpodbijana odločba tudi nima obrazložitve glede obstoja dvoma. S tem je storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Naslednja omejitev pa so v upravnem postopku veljavna pravila dokazovanja. Za postopek sicer res velja načelo proste presoje dokazov, vendar to ne pomeni, da lahko upravni organ odloči arbitrarno. Ugotovitev o obstoju določenega dejstva je potrebno ustrezno utemeljiti in podkrepiti z navedbo dokazov, ki so taki ugotovitvi v prid. UE Murska Sobota je od tožeče stranke zahtevala, da predloži dokaze, ki potrjujejo njen status kmetijske organizacije. Tožeča stranka je predložila odločbo UE Trebnje, s tem pa je izpolnila vse zahteve upravnega organa in je ne smejo doleteti negativne posledice. Eno izmed načel upravnega postopka je v skladu z 8. členom ZUP načelo materialne resnice. Ta določba uveljavlja preiskovalno načelo, ki je konkretizirano v prvem odstavku 173. člena, ki določa, da listine, ki so dokaz, lahko predložijo stranke ali pa jih preskrbi organ, ki vodi postopek. Organ zato ne sme in ne more odločiti v škodo tožeče stranke, brez da bi to svojo odločitev oprl na dejansko stanje, kot izhaja iz njegovih ugotovitev in brez da bi to dejansko stanje tudi utemeljil na dokazih.

Kljub temu pa meni, da je v postopku dokazala status kmetijske organizacije. Kljub temu, da bi organ ugotovil, da tak status ni več podan, velja taka ugotovitev zgolj od sprejema odločitve naprej in ima konstitutivni učinek. Ni pa namreč mogoče pravice, ki jo je tožeča stranka pridobila zakonito in na pravilen način, odvzeti z učinkom za nazaj. Pojasnjuje še, da je pred svojo odločitvijo o sprejemu ponudbe vpogledala v zemljiško knjigo in v času vpogleda ni bila vpisana zaznamba zaščitene kmetije. Zaznamba zaščitene kmetije je bila predlagana šele 11. 1. 2006. Prepričana je, da ji navedeno ob upoštevanju dejstva, da je pred sprejemom ponudbe ravnala pošteno in z vso potrebno skrbnostjo, ne sme iti v škodo, niti zaradi deklaratornosti odločbe o podelitvi statusa zaščitene kmetije ne sme trpeti škodljivih posledic. Statusa nihče ne more predvideti ali domnevati. Prepričana je, da bi se morali pogoji pri odobritvi pravnega posla na UE presojati po določilih ZKZ za kmetijska zemljišča, ki nimajo statusa zaščitene kmetije. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter da sodišče odobri pravni posel in zahteva povrnitev stroškov postopka oziroma podrejeno odpravo in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, z zahtevo za povrnitev stroškov.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom v tem postopku A.A. je na tožbo odgovoril ter predlaga zavrnitev tožbe ter povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je organ odločal v ponovljenem postopku. Na podlagi določb Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je bil vezan na materialnopravna stališča in stališča, ki se tičejo postopka, iz sodbe tega sodišča I U 376/2009 z dne 23. 2. 2010. Zakonitost novega akta je zato sodišče preizkušalo z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki sodbe, v izvajanju katere je bil izdan. Že v prvem postopku je bilo sporno upoštevanje statusa zaščitene kmetije, ker je bila odločba Upravne enote Murska Sobota, št. 330-1747/2005-5 z dne 20. 12. 2005 izdana in zaznamba vpisana v zemljiški knjigi po datumu, ko je tožeča stranka že sprejela ponudbo A.A. za nakup nepremičnin. Sodišče se je na enak ugovor, kot ga tožeča stranka ponavlja tudi v sedanji tožbi, da bi organ moral promet z zemljišči presojati, kot da kmetija nima statusa zaščitene kmetije, postavilo na stališče, da kasneje, po dani ponudbi, nastala pravna dejstva (odločba in vpis zaznambe) ne pomenijo, da se pri odločanju statusa zaščitene kmetije ne upoštevajo, kajti odločba, izdana po prvem odstavku 4. člena ZKKG, ima deklarativni (ugotovitveni) značaj in samo ugotavlja pravno posledico, ki sledi iz zakona glede na ugotovljeno dejansko stanje. Deklarativna odločba pa pravno učinkuje od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek pravnega stanja, v primeru ugotavljanja pravnega stanja – statusa kmetije je to od časa nastanka lastninskega in katastrskega stanja, ki ga je pri izdaji odločbe treba upoštevati. Da pa bi tako lastninsko oziroma katastrsko stanje, zaradi katerega je kmetija prodajalca pridobila status zaščitene kmetije, nastalo po podani ponudbi A.A., pa tožeča stranka ne navaja. Upravni organ je torej pravilno presojal, ali obravnavani pravni posel – sodba odgovarja pogojem, ki jih določa 18. člen ZKZ za delitev zaščitene kmetije.

V drugi alinei 18. člena je določeno, da se zaščitena kmetija v prometu ne sme deliti, razen če se na ta način povečuje ali zaokrožuje druga kmetija oziroma se povečuje ali zaokrožuje kmetijsko zemljišče, ki je v lasti kmetijske organizacije ali samostojnega podjetnika posameznika. Sporno med strankami je, ali je tožeča stranka izkazala status kmetijske organizacije z odločbo Upravne enote Trebnje z dne 13. 12. 2002 (odločba/2002). Že iz sodbe I U 376/2009 je izhajalo, da sodišče soglaša z organom, da odločba/2002 ni dokaz, s katerim bi tožeča stranka dokazala, da jo je šteti za kmetijsko organizacijo v smislu petega odstavka 24. člena ZKZ. V sodbi je sodišče citiralo peti odstavek 24. člena ZKZ ter tudi pojasnilo, da mora tožeča stranka izkazati izpolnjevanje pogoja za leto 2005, ko je sprejela ponudbo. V ponovljenem postopku je organ tožeči stranki dal možnost, da predloži dokaze, na podlagi katerih bo lahko presodil izpolnjevanje pogoja. Tudi sam je zbiral relevantne dokaze na podlagi katerih je lahko zaključil, da tožeča stranka ne šteje za kmetijsko organizacijo v smislu petega odstavka 24. člena ZKZ. Tožeča stranka dokazov, ki bi izpodbili ugotovitve upravnega organa, ni predložila ter je vztrajala, da odločba/2002 izkazuje status kmetijske organizacije ter da je kakršnokoli ugotavljanje statusa nepotrebno in nezakonito. Smiselno enak ugovor postavlja tudi v tožbi. Tožeči stranki je bilo s sodbo I U 376/2009 pojasnjeno, da z odločbo/2002 statusa kmetijske organizacije ni izkazala. Odločba je bila izdana na podlagi 22. člena ZKZ/96 ter za ugotavljanje statusa kmetijske organizacije ni primeren dokaz, ker po vsebini določba 22. člena ZKZ/96 ni enaka petemu odstavku 24. člena ZKZ. S stališčem sodišča je bila potrjena utemeljenost dvoma, ki ga zahteva šesti odstavek 24. člena ZKZ. Iz stališč sodišča je nedvomno izhajalo, da je na tožeči stranki dokazno breme, da izpolnjevanje pogoja iz petega odstavka 24. člena ZKZ (z vsebino, ki jo določa peti odstavek 24. člena ZKZ) izkaže. Na podlagi uspeha dokazovanja pa je organ pravilno zaključil, da tožeča stranka statusa kmetijske organizacije ni izkazala.

Neutemeljen je tudi ugovor o kršitvi določb postopka, ker bi morala o spornem statusu odločati Upravna enota Trebnje, ker ima tožeča stranka na območju Upravne enote Trebnje večino zemljišč. Že s sodbo I U 376/2009 je bila tožeči stranki pojasnjena vsebina 147. člena ZUP. Glede na pojasnjeno in uporabljeno postopkovno podlago je organ lahko sam odločal o predhodnem vprašanju. Okoliščine iz 2. alinee 18. člena ZKZ, ki bi omogočale delitev zaščitene kmetije, torej niso podane.

Podane tudi niso okoliščine 4. alinee 18. člena ZKZ, ki določa, da se zaščitena kmetija v prometu ne sme deliti, razen če se odtujijo zemljišča, ki se jih po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev sme nakloniti z oporoko. Sodišče soglaša z organom, da zemljišča, ki so po katastrski kulturi sadovnjak, štejejo za kmetijska obdelovalna zemljišča, za katera po določilu 22. člena ZDKG velja prepoved odtujitve. ZDKG ne določa, katera kmetijska zemljišča so obdelovalna, ter tudi ne napotuje na kakšen drug predpis, niti opredelitve pojma ne vsebuje ZKZ. Vendar je definicijo, katera zemljišča je šteti za kmetijska obdelovalna zemljišča najti v ZKZ/86, zakonu, ki je veljal v času uveljavitve ZDKG. Gre za praznino, ki jo kot pravno pravilo napolni vsebina 3. člena ZKZ/86. Po tej določbi pa se sadovnjaki štejejo za kmetijska obdelovalna zemljišča. Na podlagi izračuna predstavljajo parcele, ki so predmet pravnega posla, 1,88 % kmetijskih obdelovalnih zemljišč od skupne površine zaščitene kmetije A.A. Ker so v naravi sadovnjaki, se torej v skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZDKG šteje, da bi bila z njihovo odtujitvijo znatno prizadeta gospodarska sposobnost zaščitene kmetije. Ugovor o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ni utemeljen.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da kolikor sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.