Jedro

Če vložnik zahteve pri uveljavljanju relativne bistvene kršitve postopka ne zatrjuje, da je kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe, ni mogoče šteti, da je podana kršitev, ki se lahko uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Črnomlju je s sodbo K 53/2009 z dne 5. 1. 2010 F. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nezakonitega lova po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 343. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen 1.500 EUR, oškodovanca napotila s premoženjskim zahtevkom na pravdo, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje je pritožbo obsojenčevih zagovornikov s sodbo II Kp 9666/2010 z dne 13. 4. 2010 spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja nezakonitega lova po prvem odstavku 343. člena KZ in mu za to dejanje izreklo kazen 1.000 EUR, pritožbo njegovih zagovornikov pa je zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavljajo kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb postopka in predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi. Po stališču vložnika je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka, ker ni odločilo o dokaznem predlogu obrambe glede izločitve dokumentacije, ki se nanaša na sporni ogled, opravljen pri obdolžencu, sodišče druge stopnje pa je ta pritožbeni ugovor zavrnilo, češ da predlog, ki ga je podala obramba, ni bil toliko substanciran, da bi o njem sodišče prve stopnje sploh lahko odločilo. Vložnik tudi uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker trdi v razlogih svoje sodbe, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obsojenec žival ustrelil s puško, ki jo je imel pri sebi, ta trditev pa je v nasprotju z listinami v spisu, z izvedenimi dokazi in celo samo prvostopno sodbo. Vložnik nadalje navaja, da sodišče druge stopnje ni konkretno odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z verodostojnostjo zaslišanih prič in ugotavljanja materialnih dokazov. Vložniki nadalje navajajo, da sta obe sodišči pri sojenju izhajali iz predpostavke, da je obsojenec ustrelil „neko žival“, pri tem pa ni pomembno katero, vsakič pa, ko sta naleteli na pomanjkanje dokazov, sta se zatekli k floskuli, da je pomanjkanje dokazov o resničnosti trditev obtožbe irelevantno. Po oceni vložnika sta sodbi pomanjkljivi v delu, ki se nanaša na povzemanje izpovedb prič. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je po oceni vložnika v ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je v času inkriminiranega dogodka v gozdu nahajal poleg S. Š. samo še obsojenec. Enako kršitev vložnik uveljavlja tudi v zvezi z zapisom sodbe sodišča druge stopnje, da „sledov krvi in puške obdolženi tudi ni skril, saj so bili na kraju najdeni sledovi krvi, Š. pa je tudi videl, da je imel obdolženi pri sebi orožje“.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določilom drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da ta ni utemeljena. Dokazi, za katere vložnik zatrjuje, da bi morali biti izločeni, so bili zakoniti, uveljavljane kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa niso podane. Vrhovni državni tožilec meni, da je pravilno stališče pritožbenega stališča, ki je ocenilo, da dokazni predlog ni bil vsebinsko toliko predstavljen, da bi sodišče prve stopnje o njem sploh lahko odločalo, zato zatrjevane kršitve ni mogoče preizkusiti.

B.

4. Sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov na glavni obravnavi izda senat po uradni dolžnosti ali na predlog strank. V takšnem primeru je potrebno izdati poseben sklep (četrti odstavek 340. člena ZKP). Po določbi četrtega odstavka 315. člena ZKP je treba v zapisnik zapisati predloge strank in razloge, zaradi katerih posamezni predlogi niso bili sprejeti. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 7. 12. 2009 je razvidno, da je zagovornik po zaslišanju priče D. B., policista, zaposlenega na PP A., po njegovi obširni izpovedbi izjavil, da je ogled, kot so ga opravili policisti, sporen in zato predlaga, da se ugotovitve ogleda izločijo iz spisa. Sodišče o predlogu ni odločilo. Vložnik sam to kršitev opredeljuje kot relativno bistveno kršitev postopka. Takšno kršitev je po določbi 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče upoštevati le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Takšnega vpliva vložnik ne zatrjuje, tako da ni mogoče šteti, da je podana kršitev, ki se lahko uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti.

5. Trditev v sodbi sodišča druge stopnje, da je Š. videl, da je imel obdolženi pri sebi orožje, je v nasprotju z izpovedbo te priče. S. Š. je izpovedal, da je imel F. K. na vozilu tok za puško in je bilo to sumljivo, ker je vedel, da ima K. prepoved lova. Uveljavljano nasprotje je tako res podano, vendar pa ne predstavlja kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ni podano glede odločilnega dejstva. Sodišče prve stopnje dejstvo, da je imel obsojenec na vozilu tok za orožje (sodišče uporablja izraz „fotrola“), šteje le za enega od indicev, na podlagi katerih napravi sklep o obstoju odločilnega dejstva, to pa je, da je obsojenec ubil (ustrelil) divjo žival. Sodišče druge stopnje na strani 5, v tretjem odstavku ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je žival ustrelil prav F. K., ki je imel pri sebi tudi puško. S tem sodišče druge stopnje potrjuje pravilno sklepanje sodišča prve stopnje o obstoju odločilnega dejstva, in sicer, da je obsojenec uplenil divjo žival, res pa na naslednji, 6. strani določno pravi, da je Š. „tudi videl, da je imel obdolženi pri sebi orožje“. To nasprotje pa, kot je že obrazloženo, ne predstavlja nasprotja po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, predstavljalo bi lahko le razlog za dvom v pravilnost ugotovitve odločilnega dejstva.

6. Kritika sodišč prve in druge stopnje, da sta izhajali pri sojenju iz predpostavke, da je obsojenec vsekakor ustrelil neko žival, da sta sodbi pomanjkljivi v delu, ki se nanaša na povzemanje izpovedb prič, da ostaja dokazna ocena izpovedb na ravni subjektivne ocene sodišča, da je drugostopno sodišče pomanjkljivosti prvostopne sodbe odpravilo z domnevno „irelevantnostjo“, so povsem splošne in zaradi česar Vrhovno sodišče niti ni moglo ugotoviti, za kakšne kršitve naj bi šlo, še manj ali so bile v postopku storjene oziroma ali so v izpodbijanih sodbah podane.

7. Na podlagi navedene presoje in razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. O stroških postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti je sodišče odločilo na podlagi določil 6. točke drugega odstavka 92., prvega odstavka 95. in 98. a člena ZKP.