Jedro

Toženec v pritožbi ne navaja, da bi med postopkom pred sodiščem prve stopnje ugovarjal višini tega dela zahtevka. Glede na pravilo iz prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP, da ni treba dokazovati dejstev, ki niso prerekana oz. niso konkretizirano prerekana, toženec torej ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da tožnik ni dokazal za kakšno vrednost, znamko, velikost mize naj bi šlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 2., 3. in 5. točka izreka) potrdi.

II. Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do toženca v znesku 5.501,76 EUR, v 2. točki izreka ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženca do tožnika v znesku 4.965,27 EUR, v 3. točki izreka naložilo tožencu, da plača tožniku 5.501,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2017 dalje, v 4. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 29,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2017 dalje, v 5. točki izreka pa tožencu naložilo povrnitev 1.778,28 EUR pravdnih stroškov tožnika.

2.Zoper 1., 2., 3. in 5. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vendar drugemu sodniku.

3.Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena ustna pogodba, katere predmet je bila 1) pomoč pri delu, ki je zajemala nakup, pripravo in razrez materiala za pripravo treh stojnic oziroma razstavnih prostorov, pomoč pri montaži in demontaži teh stojnic in luči z električno napeljavo ter postavitev pohištva, 2) izposoja pohištva ter električne napeljave z lučmi in 3) prevoz te opreme (in ljudi) do Bologne in nazaj v Slovenijo. Predmet postopka pred sodiščem prve stopnje je bil zahtevek tožnika, da mu toženec plača delo in material ter dva manjkajoča kosa pohištva oz. električne instalacije (mizo in reflektor), ki sta na koncu (ob demontaži) manjkala, in sicer razliko do tistega, kar toženec ni že predhodno plačal po dveh predhodnih računih, ki znaša 4.533,41 EUR oziroma 5.530,76 EUR skupaj z DDV.

6.Sodišče prve stopnje je pogodbeni dogovor okvalificiralo kot sestavljeno pogodbo, pri čemer je del zahtevka, ki se nanaša na razrez plošč ter montažo in demontažo, presojalo na podlagi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o podjemni pogodbi, del zahtevka, ki se nanaša na prevoz v Bologno in nazaj, na podlagi določb OZ o prevozni pogodbi, del zahtevka, ki se nanaša na izposojo pohištva in električne napeljave, pa na podlagi določb OZ o (zakupni) najemni pogodbi.

7.Toženec je v tem postopku v pobot uveljavljal terjatev za povračilo škode, ki naj bi mu nastala kot posledica ravnanj tožnika. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor zavrnilo tudi na podlagi ugotovitev, da toženec ni uspel dokazati protipravnosti kot ene od predpostavk (poslovne) odškodninske odgovornosti.

8.Pritožnik izpodbija predvsem dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vključno z dokazno oceno in nekatera stališča sodišča prve stopnje glede tega, na kom je bilo trditveno in dokazno breme glede nekaterih ključnih dejstev, izpostavlja pa tudi neizvedbo določenih dokazov oziroma pomanjkanje opredelitve do njih, v zvezi s čimer očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

9.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljeni pritožbeni očitki v zvezi z neizvedbo listinskih dokazov, ki jih v pritožbi navaja toženec (fotografije razstavnega prostora s pomanjkljivostmi v kvaliteti izvedbe, računi za cestnino, ki kažejo ure odhoda tožnika, računi za dodatno dostavljeno blago, elektronsko sporočilo kitajske naročnice z grajanjem vseh napak in izjavi prič A. A. in B. B.) oziroma glede pomanjkanja opredelitve do njih ter v zvezi s tem očitano kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10.Toženec je izjave prič A. A. in B. B. (enako velja tudi za njuno zaslišanje) predlagal v dokaz, da je kršenje ustnih dogovorov in izkoriščanje časovnega pritiska stalna poslovna praksa tožnika, ne pa v dokaz tega, kar naj bi se dogajalo v zvezi s konkretnim poslom. To nenazadnje izhaja tudi iz vloge s 13. 7. 2020, kjer je izrecno navedel, da ti priči nista neposredno zaznali, kaj se je dogajalo v zvezi s konkretnim poslom. Da teh prič ni zaslišalo iz razloga, ker to ni bistveno za ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s konkretnimi dogodki, pa je sodišče prve stopnje pojasnilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Z očitkom, da sodišče prve stopnje ni izvedlo teh dokazov, ki so bili predlagani za dokazovanje, da je tožnik delo izvedel nekvalitetno, nestrokovno, prepozno, s premalo materiala in da mu je zato nastala škoda, torej toženec ne more uspeti.

11.Nadalje pa je, kot izhaja iz dokaznega sklepa na naroku za glavno obravnavo 25. 8. 2020, sodišče prve stopnje poleg zaslišanjem strank in prič vpogledalo in prebralo vse dokazne listine pravdnih strank v spisu. Sodišče prve stopnje torej pisne dokaze, ki jih izpostavlja toženec v pritožbi, tj. fotografije razstavnega prostora s pomanjkljivostmi v kvaliteti izvedbe, račune za cestnino, ki kažejo ure odhoda tožnika, račune za dodatno dostavljeno blago, elektronsko sporočilo kitajske naročnice z grajanjem vseh napak (pa tudi izjavi prič A. A. in B. B.) je izvedlo.

12.Tožnik v pritožbi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na izgubo enega reflektorja, ne izpodbija. Glede manjkajoče mize pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povzelo izpovedbo tožnika, da je prepričan, da je bila ta miza pripeljana v Italijo, nato pa je navedlo, da je toženec vsebinsko površno zatrjeval, da ta miza ni bila pripeljana v Bologno in da je to dokazoval s svojo izpovedbo, nakar je zaključilo, da toženec ni zmogel svojega dokaznega bremena, da miza ni bila posojena in pripeljana v Bologno. Dokazne ocene sodišča prve stopnje glede tega toženec pritožbeno ne more izpodbiti zgolj s pavšalnim očitkom, da tožnik tega ni dokazal, ker ni predložil primopredajnega zapisnika, kazenske ovadbe zaradi tatvine ipd., saj ni dokaznih pravil, ki bi tožnika v konkretnem primeru omejevala glede dokazil, s katerimi lahko ta dejstva dokazuje. Navedeno utemeljuje predpostavko poslovne odškodninske odgovornosti, ki se nanaša na kršitev pogodbe. Škoda v obliki zmanjšanja premoženja je očitna, prav tako pa vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo, medtem ko velja domneva, da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Toženec v pritožbi ne navaja, da bi med postopkom pred sodiščem prve stopnje ugovarjal višini tega dela zahtevka. Glede na pravilo iz prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP, da ni treba dokazovati dejstev, ki niso prerekana oz. niso konkretizirano prerekana, toženec torej ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da tožnik ni dokazal za kakšno vrednost, znamko, velikost mize naj bi šlo. Nosilec, ki ga toženec v zvezi s tem prav tako izpostavlja v pritožbi, pa sploh ni bil predmet tega dela zahtevka, tako da so pritožbeni očitki glede tega nerelevantni.

13.Terjatev, ki jo je v pobot uveljavljal toženec, je toženec utemeljeval s tem, da je moral dokupiti manjkajoče lesene plošče in plačati dostavo v Bologno, kar je stalo 2.147,27 EUR, da je moral najeti dodatnega delavca C. C., kar je stalo 525,00 EUR, da je moral najeti in plačati delavce iz Poljske, kar je stalo 1.250,00 EUR, da je moral namesto dogovorjenih treh dni plačati nočitev za pet dni in malico za vse delavce, s čimer je nastal dodaten in nepredviden strošek 143,00 EUR in da je moral plačati sejmu dodatna dovoljenja za delo izven predvidenega časa, kar je stalo 900,00 EUR, kar vse skupaj znese 4.965,27 EUR.

14.Za konkretni primer je pomembno, da toženec ni trdil, da tožnik dela sploh ni opravil, pač pa, da ga je opravil slabo. Pri zgoraj navedeni škodi ne gre za škodo, ki bi tožencu nastala zaradi slabe izvedbe del, pač pa bi bila ta škoda, kot izhaja iz toženčevih navedb, lahko samo posledica tega, da naj tožnik razreza ivernih plošč ne bi opravil v L. (torej pravočasno), da naj ne bi polakiral pultov, da naj ne bi priskrbel zadostnega števila ivernih plošč, da naj bi prepozno odšel na pot proti Bologni in da naj bi s tem in pa z nesodelovanjem oziroma nedelom na samem sejemskem prostoru projekt pripeljal v časovno stisko. Zgoraj navedeni stroški so namreč lahko nastali le pri sanaciji tega. Škode, ki bi bila posledica napak pri končnih izdelkih, npr. izgube ugleda, pa toženec v tem postopku ni uveljavljal. Navedbe o napakah končnih izdelkov in o nezadovoljstvu naročnice so tako nerelevantne.

15.Pritožbeno sodišče glede tega najprej ugotavlja, da toženec ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta se stranki zadnjega dne (18. 5. 2017) ob nakladanju tovornjaka dogovorili, da bo toženec kupil še dodatne iverne plošče, ki jih bo naknadno pripeljal s kombi prevozom, pritožbeno ne izpodbija. Ta ugotovitev pa izključuje predpostavko kršitve pogodbe. Ker že to zadostuje za ugotovitev o neutemeljenosti s tem povezanega pobotnega ugovora, so nerelevantne ugotovitve glede vzročne zveze, prav tako pa s tem povezani pritožbeni očitki.

16.Toženec ugotovitve sodišča glede tega, da lakiranje pultov ni bilo predmet pogodbe med tožnikom in tožencem in da toženec ni dokazal, da je tožnik z nedelom na sejemskem prostoru projekt pripeljal v časovno stisko, kar oboje izključuje obstoj predpostavke protipravnosti (kršitve pogodbe), pritožbeno izpodbija zgolj s sklicevanjem na dokazno breme. Vendar pa je sodišče prve stopnje to breme pravilno porazdelilo. Tožnik ni zahteval plačila za lakiranje pultov in je zatrjeval, da to ni bilo del dogovora z njim, zato dokazno breme o tem, da je to bilo del dogovora med tožnikom in tožencem, ni bilo na tožniku, pač pa na tožencu, ki je zatrjeval, da je tožnik s tem, ko tega ni opravil, kršil pogodbo. Glede predpostavke kršitve pogodbe namreč nosi trditveno in dokazno breme stranka, ki uveljavlja povračilo škode, saj se domneva zgolj to, da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, ne pa tudi same kršitve pogodbe (gl. zgoraj). Glede na to, da toženec ni zatrjeval, da stojnice niso bile postavljene, torej, da tožnik dela sploh ni opravil, (kar bi bilo relevantno za odločitev o zahtevku tožnika) je bilo trditveno in dokazno breme o tem, da je tožnik pogodbo kršil na drug način (torej z nedelom na sejemskem prostoru) na tožencu.

17.Kot relevantni po tem ostanejo le še očitki, da naj tožnik razreza ivernih plošč ne bi opravil v L. (torej pravočasno), da naj bi prepozno odšel na pot proti Bologni, s čimer naj bi projekt pripeljal v časovno stisko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik svojo obveznost razreza ivernih plošč pravočasno opravil, tj. da so bile te plošče razrezane oz. skrojene, z izjemo tistega, kar je bilo med strankama dogovorjeno, da se bo opravilo na sejemskem prostoru (razrez oziroma izrez krivin). Do takšnega zaključka je prišlo na podlagi izpovedb prič D. D. in E. E. ter SMS sporočila tožnika, poslanega 19. 5. 2017 ob 1:44 uri z vsebino: „svaka ti čast T., brez tebe ne bi šlo, vse bo v redu ...“ Sodišče prve stopnje tega sporočila ni štelo za ključen dokaz, kot to pritožbeno navaja toženec, pač pa zgolj za enega izmed dokazov, ki skupaj z drugimi omogoča sklepanje o relevantnih dejstvih. Ne drži tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje štelo, da je s tem sporočilom toženec priznal, da je tožnik vse delo opravil strokovno in brezhibno. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev o tem, da je toženec prihajal v delavnico v L. in spremljal potek del ter da je bil glede na neprerekano navedbo tam prisoten tudi zadnjega dne, ko so nakladali tovornjak, sklepalo, da je bil toženec v bistvenem obsegu neposredno na podlagi lastne zaznave seznanjen z opravljenim delom in da med strankama ob nalaganju na tovornjak ni bilo spora glede obsega opravljenega dela (31. do 33., 37. in 57. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz teh razlogov sodišče prve stopnje ni kar nekritično verjelo prej navedenima pričama, kot to očita pritožnik, pač pa je do zaključka glede obsega opravljenega dela (in ne glede tega, da je bil delo opravljeno strokovno in brezhibno) prišlo z logičnim sklepanjem in na podlagi dokazne ocene izpovedb prič in prej navedenega SMS sporočila. Glede priče E. E. je tudi izrecno zapisalo, da ni prezrlo njegove jeze na toženca in je njegovo verodostojnost ocenjevalo tudi v luči tega dejstva, vendar pa njegove izpovedbe ni ocenilo za neverodostojno, dodalo pa je še, da odločilno dejansko stanje s strani toženca ni bilo substancirano prerekano (57. točka obrazložitve).

18.Prav tako sodišče prve stopnje ni zgolj na podlagi prej navedenega sporočila napravilo zaključka glede prestavitve ure odhoda. Sodišče prve stopnje je namreč v 39. točki kratko povzelo vsebino izpovedb priče E. E. in tožnika glede tega, da je bil tovornjak naložen 19. 5. 2017 ob cca 2. ali 3. uri zjutraj in ugotovilo, da iz obeh izhaja, da je toženec odredil prestavitev odhoda na 7. uro zjutraj. Nato pa je na podlagi prej navedenega SMS sporočila ugotovilo, da sta bila v noči z 18. na 19. 5. 2017 tožnik in toženec v medsebojnem kontaktu in da je bil toženec ob 1.44 uri očitno zadovoljen z dotlej opravljenim delom. Nadalje pa v 40. točki obrazložitve pojasni, da zato ne sledi izpovedbi toženca, da je bil dogovorjen ob eni uri zjutraj, da fantov enostavno ni bilo in jih je toženec začel klicati po telefonu, vendar se ni nihče oglasil. Nato pa še zaključi, da ob 1.44 uri zjutraj med strankama ni bilo spora glede ure odhoda. Teh zaključkov pa toženec pritožbeno ne more izpodbiti zgolj z navedbami, da je bil prej navedeni SMS namenjen motivaciji tožnika, ki je tedaj že obupaval, vedoč, da ni opravil dogovorjenega dela in da je toženec s tem dosegel, da je tožnik dejansko odšel v Bologno, čemur se je upiral, in sklicevanjem na svojo izpovedbo. Iz pritožbeno izpostavljenih delov izpovedb priče D. D. in tožnika, pa po presoji pritožbenega sodišča še ne izhaja, da bi tožnik tožencu postavljal ultimate.

19.V 41. točki obrazložitve se nahaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati, da je tožnik z odhodom okrog 7. ure (namesto že ob enih ponoči) ravnal v nasprotju z dogovorom. Za obstoj protipravnosti ravnanja tožnika, ki je šel na pot zjutraj okrog 7. ure in ne že ob enih ponoči, je bistveno, ali je tožnik s tem ravnal v nasprotju z dogovorom med strankama. Za to pa zadostuje strinjanje toženca z odhodom ob 7. uri zjutraj. Tega pa toženec v pritožbi niti ne izpodbija. V kontekstu zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, upoštevajoč tudi dejanske ugotovitve glede razmerja med udeleženci (gl. spodaj), pa toženec glede tega pritožbeno ne more uspeti tudi s pritožbenimi očitki v smislu, da prestavitve odhoda na 7. uro zjutraj ni odredil „kar sam od sebe“. Ker že ta ugotovitev zadostuje za odločitev o neobstoju toženčeve terjatve v tem delu, je odločitev sodišča prve stopnje glede tega pravilna. Posledično pa so v zvezi s tem nerelevantni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na ugotovitve in stališča sodišča prve stopnje glede vzročne zveze.

20.Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve dokaj podrobno povzelo specifikacijo v tem postopku spornega računa (vključno s tam navedenimi že plačanimi zneski) in med drugim ugotovilo tudi, da je bil v tej specifikaciji prevoz zaračunan v višini 900,00 EUR. V 22. točki obrazložitve je nato povzelo izpovedbo tožnika, ki je glede tega izpovedal, da sta bila s tožencem dogovorjena za 1.200,00 EUR za prevoz, zaračunal pa je le 900,00 EUR in da je v računu na B21 (gre za račun št. 011/2017 z dne 18. 5. 2017 – op. pritožbenega sodišča) zajet izključno prevoz. V 63. točki pa je nato po predhodnih ugotovitvah, da je bil predmet dogovora tudi prevoz (npr. v 24. točki obrazložitve), obrazložilo, da sta imela toženec in sodišče na podlagi tako predložene specifikacije možnost vpogleda v celoten obračun in da ugotavlja, da je zahtevek izkazan glede višine kot izhaja iz specifikacije, v 64. točki obrazložitve pa je pojasnilo, da toženec v svoji izpovedbi ni zatrjeval drugačne dogovorjene cene za prevoz, hkrati pa je med drugim povzelo tudi izpovedbo samega toženca glede urne postavke 15,00 EUR za pomoč na delovišču v Bologni (sestavljanje in demontaža). Ob tem, da specifikacija spornega računa vsebuje vsa dela, odšteta pa so plačila po že prej plačanih računih (gl. 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), tako napravljenih ugotovitev toženec pritožbeno ne more izpodbiti zgolj z navedbami, da tožnik ni upravičen do zneska 780,00 EUR iz naslova ur na montaži, ker naj bi bile te že obračunane v računu z dne 18. 5. 2017. Zgolj to, da je tožnik pojasnil, da je šlo samo za delni račun, zaradi česar je bil očitno poleg tudi pripis montaža, pa v takšnih okoliščinah tudi ne zadošča za sklep o neverodostojnosti tožnika, ki naj bi eni strani zatrjeval, da je izstavljal račune skladno z dogovorom s tožencem, na drugi strani pa naj bi priznaval, da je šlo pri prej računu z dne 18. 5. 2017 za neresnično specifikacijo.

21.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni spora glede okoliščine, da je bil tožnik eden izmed treh podizvajalcev istega naročnika, tj. toženca. Toženec v pritožbi ne navaja, da bi tovrstne trditve tožnika prerekal in kje je to storil. Ker neprerekanih oz. premalo konkretizirano prerekanih dejstev ni treba dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP), toženec s pritožbenimi navedbami, da takšen zaključek ne izhaja iz dokazov, ne more uspeti.

22.Nadalje pa toženec pritožbeno ne izpodbija tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil toženec tisti, ki je odločal in naročal oziroma usmerjal projekt, tožnik (in ostali) pa so bili zadolženi za pomoč tožencu pri izvedbi in so delovali po navodilih toženca. Prav tako ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil predmet dogovora med tožnikom in tožencem med drugim pomoč (poudarek pritožbenega sodišča) pri montaži in demontaži. Niti ne napada ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil dogovor tak, da krivine na sejemskem prostoru izreže toženec. V takšnih okoliščinah pa zgolj s sklicevanjem na to, da je tožnik tožencu obračunal za demontažo štiri delavce, ob tem, da je tožnik v zaslišanju navedel, da je te ljudi zajel v specifikaciji za demontažo, ker mu je toženec naročil, naj realizira demontažo skupaj z organizacijo in zagotovi tudi prenočišče (slednje toženec sam izpostavlja v pritožbi) nasprotnega zaključka (tj. da je bil dogovor tak, da tožnik naredi „vse od A do Ž“) pritožbeno ne more utemeljiti.

23.Glede na ugotovitve, da je bilo predvideno določeno sodelovanje toženca pri postavitvi stojnic (vsaj izrez krivin), in da je toženec (ne tožnik) najemal dodatne delavce (sam zatrjuje, da je najel in plačal delavce iz Poljske), to, da bi se toženec za demontažo dogovoril drugače kot pa za montažo, samo po sebi še ni nelogično. Glede na to, da je priča D. D. nadalje izpovedala, da so bili za izvedbo posla odgovorni vsi, vsak zase, kot izpostavlja pritožnik, to še ne izhaja niti iz tega, da naj bi po izpovedbi te priče in toženca E. E. angažiral tožnik. Kako bi iz tega izhajalo, da vse, torej tožnika ter priči D. D. in E. E. vodi skupni interes, da iztržijo denarna sredstva od toženca in izpovedujejo (zgolj) s ciljem, da so s tožbami združno uspešni, toženec sicer ni pojasnil, samo po sebi pa to iz tega tudi ne izhaja. Vendar pa niti to samo po sebi ni razlog, za vnaprejšnjo presojo njihovih izpovedb kot neverodostojnih. Če bi že zgolj zainteresiranost za uspeh v postopku zadostovala za neverodostojnost izpovedbe, bi to namreč moralo veljati tudi za izpovedbo toženca. Vendar pa temu ni tako in sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je njihove izpovedbe presojalo vsako zase, skupaj in tudi skupaj z drugimi dokazi. Kako bi njihovo zainteresiranost sodišče prve stopnje moralo upoštevati (še) bolj, kot pa je to storilo, pa toženec v pritožbi ni konkretneje pojasnil.

24.Toženec tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bo v primeru, da bo izpodbijana sodba ostala v veljavi, prišlo do situacije, da je šel v Bologno brez plačila. To, da bo glede na proračun, ki ga je imel toženec za sporni projekt, toženec ostal brez plačila, namreč še ne zadošča za sklep, da je dogovor nujno moral biti drugačen, kot pa ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Do takšne posledice namreč lahko pripeljejo tudi drugi vzroki, npr. nepredvideni stroški, pa tudi morda zgolj napaka v kalkulaciji ipd.

25.Glede na vse zgoraj navedeno se tudi pritožbena naziranja glede obveznosti tožnika, da bi toženca obvestil, v kolikor se ni štel za sposobnega pravočasnega in kvalitetnega zaključka del v celoti, izkažejo za nerelevantne.

26.Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor toženec morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobil izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.

27.Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki toženca izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

28.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1(1) To je sicer še posebej razvidno iz 34. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer sodišče prve stopnje najprej navede razloge zakaj ne sledi izpovedbi toženca, nato pa navede, da tudi (poudarek pritožbenega sodišča) vsebina tega sporočila, kaže, da se je toženec zavedal, da je bilo do odhoda delo opravljeno in se je zavedal stanja opravljenega dela.

2Toženec je pritožbeno izpostavljal, da je toženec povedal, kdaj naj se „štarta“ iz Slovenije in da bi lahko „štartali“ tudi prej, če bi z nakladanjem končali ob normalni uri, tako pa so končali zelo pozno in potem enostavno ne gre, da bi neposredno „štartali“ naprej proti Bologni oziroma, da naj bi približno ob 1:30 obvestili toženca, da so zaključili z nakladanjem in je bil plan do takrat, da naj bi odpeljali ob cca. 4. uri zjutraj, zato so ga obvestili, da naj bi šli ob 7. uri zjutraj, ker so bili preveč utrujeni in se je strinjal in ni res, da jih je on budil.

3Prim sklep Ustavnega sodišča opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 3/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.