Jedro

Učinke pravnomočne odločbe je možno spremeniti samo z uporabo izrednih pravnih sredstev v postopkih, v katerih so bile te odločbe izdane, pa tudi z uporabo 183. člena ZPIZ-2 (razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe in učinek obnove postopka).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 27. 1. 2015 in št. ... z dne 27. 10. 2014 ter št. ... z dne 28. 1. 2015 in št. ... z dne 27. 10. 2014, zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbe toženca z dne 27. 1. 2015 in 27. 10. 2014 oziroma z dne 28. 1. 2015 in 27. 10. 2014 (I. točka izreka) in odločilo, da je tožnik za obdobje od 4. 4. 2014 do 22. 12. 2014 upravičen do izplačila nadomestila za invalidnost, priznanega z odločbo št. ... z dne 21. 1. 2005. Še neizplačane mesečne zneske tega nadomestila je toženec dolžan tožniku izplačati v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe (II. točka izreka).

V sporu je presojalo dve dokončni odločbi toženca, s katerima mu ni bila priznana pravica do nadomestila za invalidnost, hkrati pa mu je bilo z drugo odločbo naloženo, da mora za obdobje od 4. 4. 2014 do 31. 8. 2014 vrniti preplačilo v znesku 564,53 EUR. Ugotovilo je, da je toženec na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 663/2011 z dne 17. 10. 2013, s katero je bila tožniku priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z novimi omejitvami od 1. 2. 2010 dalje, izdal odločbo z dne 15. 9. 2014, s katero je tožniku s 3. 4. 2014 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost priznanega z odločbo z dne 21. 1. 2005. Odločba je postala pravnomočna 17. 10. 2014. Nato je toženec 27. 10. 2014 izdal novo odločbo, s katero je odločil, da tožnik nima pravice do nadomestila za novo invalidnost od 4. 4. 2014 dalje, ker ga delodajalec ne bo ustrezno premestil, saj je bil napoten na čakanje na delo doma. Istega dne je toženec izdal še eno odločbo, s katero je odločil, da je bilo, upoštevaje odločbo toženca z dne 15. 9. 2014, nadomestilo za invalidnost v obdobju od 4. 4. 2014 do 31. 8. 2014 preveč izplačano v znesku 564,53 EUR. Prvostopenjsko sodišče meni, da je tožnik zaradi razmer, na katere sam ni imel vpliva, ostal brez nadomestila za invalidnost. Tožena stranka je z odločbo z dne 15. 9. 2014 ustavila izplačevanje nadomestila za invalidnost in je odločba postala pravnomočna, se je tožnik znašel v nedopustni pravni situaciji. Tudi z uveljavljanjem sodnega varstva svojega položaja ne bi mogel spremeniti. Izpodbijal je namreč samo odločbo, s katero mu ni bilo priznano nadomestilo za invalidnost, po novi priznani invalidnosti. Meni, da je potrebno izpodbijani odločbi presojati z vidika pravilnosti odločitve o prejemkih tožnika iz naslova invalidnosti, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do kršenja tožnikovih človekovih pravic. Tožnik je bil s spretno uporabo prava izigran. Toženec bi moral ob izdaji odločbe z dne 27. 10. 2014 ugotoviti, da pogoji za priznanje pravice in izplačevanja nadomestila za invalidnost po novi invalidnosti še niso podani, zato je tožnik še nadalje upravičen do pravice in izplačevanja nadomestila za invalidnost po odločbi z dne 21. 1. 2005. Ker toženec tega ni storil je tožnik ostal brez dajatev iz naslova invalidnosti, kar je nedopustno. Zato odločba z dne 27. 10. 2014 ni pravilna in zakonita, prav tako ne odločba z dne 27. 1. 2015, ki je pravilnost prvostopenjske odločbe na drugi stopnji potrdila.

2. Pritožuje se tožena stranka. Navaja, da je na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 663/2011 z dne 17. 10. 2013, potrjene s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 582/2013 z dne 3. 4. 2014, tožniku bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z novimi omejitvami od 1. 2. 2010 dalje, toženki pa naloženo odločanje o pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost. Na tej podlagi je toženka odločala o pravici do novega nadomestila za invalidnost. Po ugotovitvi, da delodajalec tožnika ni premestil na ustrezno delovno mesto, temveč mu je odredil čakanje na domu in sprožil postopek za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je izdala odločbo z dne 27. 10. 2014, potrjeno z odločbo z dne 27. 1. 2015, v skladu z določbo 94. člena ZPIZ-1 v povezavi s 161. členom ZPIZ-1, s katero je odločila, da tožnik nima pravice do nadomestila za invalidnost od 4. 4. 2014 dalje. Takšna odločitev je tudi po mnenju prvostopenjskega sodišča pravilna (10. točka obrazložitve). Tožniku je bila na podlagi odločbe z dne 15. 9. 2014 s 3. 4. 2014 ustavljeno izplačevanje nadomestila za invalidnost, ki ga je prejemal po odločbi z dne 21. 1. 2005. Odločba je postala pravnomočna. Ni relevanten razlog, zakaj tožnik zoper navedeno odločbo ni vložil pritožbe. Sodišče je v zvezi s tem naredilo svoje zaključke in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je odločba z dne 15. 9. 2014 postala pravnomočna sodišče o starem nadomestilu za invalidnost v tem socialnem sporu ne bi smelo odločati. Predmet spora in odločanja namreč ni bilo "staro" nadomestilo za invalidnost, o čemer pa je sodišče kljub temu vsebinsko odločilo in s sodbo (II. točka izreka) razsodilo, da je tožnik upravičen do izplačila nadomestila za invalidnost, priznanega z odločbo št. ... z dne 21. 1. 2005. Kljub temu, da je tožnik izpodbijal odločbe, ki se nanašajo na presojo priznanega "novega" nadomestila za invalidnost na podlagi sodbe z dne 17. 10. 2013. Iz sodbe ne izhaja, na kateri podlagi je sodišče tožniku priznalo še nadaljnje upravičenje do izplačila starega nadomestila za invalidnost. Sodišče se sklicuje zgolj na izoblikovano ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča RS v zvezi s tovrstnimi primeri. Vendar se navedene odločitve nanašajo na drugačne primere in sicer na presojo odločb tožene stranke o ustavitvi nadomestil za invalidnost in ne na presojo odločb, ki se nanašajo na priznanje oziroma nepriznanje nadomestil za invalidnost na podlagi sprememb v stanju invalidnosti. Predmet spora ne more biti staro nadomestilo za invalidnost, sodišče pa je že samo ugotovilo, da pogoji za priznanje novega nadomestila za invalidnost pri tožniku niso podani in je s tem potrdilo odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi z dne 27. 10. 2014, potrjeni z dne 27. 1. 2015. Sodišče bi tako moralo odločiti, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne. Sodišče bi moralo zavrniti tudi tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnik izpodbija odločbe z dne 27. 10. 2014 in z dne 28. 1. 2015 glede preplačila, saj odločbi temeljita na izdani odločbi z dne 15. 9. 2014, ki je že pravnomočna.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da je postala odločitev o tem, da tožniku ne gre pravica do nadomestila za invalidnost od 4. 4. 2014 dalje, pravnomočna.

5. Tožniku so bile nove pravice iz naslova invalidnosti priznane s 1. 2. 2010, na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 663/2011 z dne 17. 10. 2013, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 582/2014 z dne 3. 4. 2014. V citirani sodbi je bilo toženki naloženo, da odloči o pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost. Na tej podlagi je toženka odločila o pravici do novega nadomestila za invalidnost in v zvezi s tem izdala odločbo z dne 27. 10. 2014 pod št. ..., s katero je odločila, da tožnik nima pravice do nadomestila za invalidnost od 4. 4. 2014 dalje. Istega dne je izdala tudi drugo izpodbijano odločbo pod št. ..., s katero je odločila, da je bila tožniku v obdobju od 4. 4. 2014 do 31. 8. 2014 dajatev nadomestilo za invalidnost, preveč izplačana in da je preplačilo nastalo v znesku 564,53 EUR, kar je dolžan tožnik vrniti v roku 7 mesecev. Navedeni prvostopenjski oziroma drugostopenjski odločbi z dne 27. 1. 2015 in 28. 1. 2015, s katerima sta bili zavrnjeni pritožbi tožnika zoper prvostopenjski odločbi sta predmet sodne presoje.

6. V zvezi s pravico do nadomestila za invalidnost na podlagi novo priznane invalidnosti prvostopenjsko sodišče zaključuje, da je odločitev pravilna, saj v tožnikovem primeru ni prišlo do izpolnitve pogoja iz 4. alineje prvega odstavka 94. člena v zvezi s 161. členom ZPIZ-2 (pravilno ZPIZ-1). Ob navedenem zaključku prvostopenjskega sodišča bi to moralo tožbeni zahtevek tožnika, ki se nanaša na odpravo odločb, s katero mu ni bila priznana pravica do nadomestila za invalidnost na podlagi nove priznanje invalidnosti, zavrniti. V nasprotnem primeru bi prišlo do tega, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Odločba tožene stranke z dne 15. 9. 2014 pod št. ..., s katero se je tožniku s 3. 4. 2014 ustavilo izplačevanje nadomestila za invalidnost, priznano z odločbo št. ... z dne 21. 1. 2005, je postala pravnomočna. Posledice pravnomočnosti v tem sodnem postopku ni mogoče sanirati na način, kakor je to storilo sodišče prve stopnje, saj bi s tem odpravili samo garancijo, ki jo pravnomočnost daje.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, da dokler o pravici do nadomestila po novi invalidnosti še ni odločeno, ima zavarovanec še nadalje priznano pravico do tedanjega nadomestila, ki mu ga je zavod dolžan izplačevati in da v zvezi s tem priznanje nove pravice do dajatve še ne pomeni avtomatično pričetka njenega izplačevanja in tudi ne avtomatičnega prenehanja prejšnje pravice. Sodna praksa je v zvezi s tem vprašanjem jasna. Vendar sodna praksa, temelječa na citiranih odločitvah Vrhovnega sodišča RS v sodbah VIII Ips 260/2011, VIII Ips 66/2009 in VIII Ips 128/2010, sloni na drugačnem dejanskem stanju, kakršen je v tem primeru. Navedeno prakso bi bilo možno uporabiti v primeru, da bi tožnik izpodbijal odločbe tožene stranke z dne 15. 9. 2014, s katero se mu je ustavilo izplačevanje nadomestila za invalidnost s 3. 4. 2014, ne pa v primeru sedaj izpodbijanih odločb. Učinke pravnomočne odločbe je možno spremeniti samo z uporabo izrednih pravnih sredstev v postopkih v katerih so bile te odločbe izdana, pa tudi z uporabo 183. člena ZPIZ-2 (razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe in učinek obnove postopka). Šele v kolikor bi tožnik takšne postopke sprožil in v njih uspel, bi bilo mogoče uporabiti citirano sodno prakso glede nastale situacije.

9. Ker odločba z dne 27. 10. 2014, s katero je bilo ugotovljeno preplačilo, temelji na pravnomočni odločbi z dne 15. 9. 2014, s katero je tožniku bilo ustavljeno izplačevanje nadomestila s 3. 4. 2014, nadomestilo za invalidnost po novi invalidnosti pa mu ne gre, je potrebno zavrniti tožbeni zahtevek tudi v tej smeri.

10. Tožnik je v tožbi zahteval zgolj razveljavitev (odpravo) izpodbijanih odločb in povrnitev stroškov postopka, ker ga na glavni obravnavi ni bilo, tožbeni zahtevek niti ni bil modificiran, tako da je sodišče prve stopnje v II. točki izreka odločalo izven (preko) postavljenega tožbenega zahtevka.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke zavrnilo.