Jedro

Revizijske utemeljitve očitka, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, so v resnici poskus nedovoljenega izpodbijanja dejanske podlage izpodbijane pravnomočne sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožnici tolarsko protivrednost 9.500 ATS po tečaju na dan plačila, z zamudnimi obrestmi (opredeljenimi kot "zakonite zamudne obresti, ki se plačujejo za devizne vloge") v tolarski protivrednosti po tečaju na dan plačila in sicer za čas od 29.10.1992 do plačila), ter pravdnimi stroški v znesku 42.700 sit. Obenem je zavrnilo zahtevek za zamudne obresti za čas pred 29.10.1992. Odločitev je utemeljilo s tem, da je tožnica sporni znesek tožencu posodila, toženčeva vračilna obveznost pa je zapadla z vložitvijo tožbe (in ne že 1.4.1992).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. V celoti je namreč pritrdilo tako dejanski kot pravni presoji sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo zahtevka ali pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijske navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s prvim odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92), tožnica na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena. Podlaga za to presojo je dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi in katerega z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (3. odst. 385. člena ZPP). Obseg tega preskusa pa ni omejen na razloge toženčeve revizije, ker se pri revizijskem preskusu upošteva morebitna zmotna uporaba materialnega prava tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, katere je sodišče druge stopnje pri pritožbenem preskusu sprejelo kot pravilne in popolne, so naslednje: da je toženec vstopil v igro fair-play; da je bil seznanjen s pravili te igre na srečo in jih je sprejel, dobil možnost dobitka in prevzel tveganje; da dobitek tožnice v tej igri ni bil povezan s toženčevim vstopom vanjo; da je tožnica za toženčev vstop v to igro vplačala 9.500 ATS; da sta pravdni stranki dosegli soglasje volj, da tožnica tožencu spornih 9.500 ATS posodi. Pri takih dejanskih ugotovitvah seveda ni mogoče govoriti o zmotni uporabi materialnega prava, ko sta sodišči prve in druge stopnje ocenili, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba in da je toženčeva obveznost, vrniti izposojeni sporni denar, zanesljivo zapadla z vložitvijo tožbe.

Kar zadeva revizijske utemeljitve očitka, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, pa se izkaže, da so v resnici poskus nedovoljenega izpodbijanja dejanske podlage izpodbijane pravnomočne sodbe.

Del teh revizijskih razlogov so preprosto trditve o dejstvih, ki niso bila ugotovljena ali pa je bilo ugotovljeno prav nasprotno. To velja za revizijski navedbi: da je bil toženec vključen v neko skupnost igralcev ob pogoju, da ne prevzame nobenih obveznosti; in da je tožnica pri konkretni zadevi edina imela koristi ob napredovanju v sistemu igre.

Drugi del revizijskih utemeljitev zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava pa so razlogi, s katerimi toženec graja dokazno oceno, na katero se opira ugotovljeno dejansko stanje, in se zavzema za drugačno dokazno oceno, namreč tako, ki bi bila njemu v prid. To velja za revizijske navedbe: - da je toženec ves čas enako opisoval, kako se je zapletel v igro fair-play; - kako izrazito pasivni odnos toženca glede pridobitve novega igralca, enako tudi njegovo prejšnje vztrajno odklanjanje, da bi vstopil v igro, dokazuje, da je šlo le za naključno skupnost in da ne more biti nobene osnove za obstoj kakšnega posojila; - kako sodišče, ko verjame tožnici, spregleda, da drugi vplačnik še z večjim deležem ne vstopa v tožbo, kar bi storil, če bi šlo za posojilo in ne za preprosto rizično skupnost vlagateljev.

Toženčev sklepni revizijski razlog - češ da se (na podlagi tistega, kar je bilo pravkar citirano iz njegovih revizijskih navedb) pokaže, da je bila narava dogovora v naključni skupnosti in da se posel pač ni posrečil, zato pa vsak nosi posledice sam - je seveda z revizijo zahtevana pravna presoja, ki se ne opira na dejansko podlago izpodbijane pravnomočne sodbe, pač pa je izvedena iz dejanskega stanja, kakršno je v pravdi on sam prikazoval, a ga ni uspel doka- zati.

Po vsem obrazloženem se je tako izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je zato na podlagi določbe 392. člena ZPP treba zavrniti.