Jedro

Drugostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu pojasnil, zakaj tožnika nimata pravnega interesa za ponovno odločanje o odlogu že odložene izvršitve inšpekcijske odločbe. Glede na pritožbene navedbe je pojasnil tudi, da se postopek po 156.a členu ZGO-1 začne in vodi na zahtevo stranke ter da je od njene volje odvisno, ali bo uveljavljala odlog izvršbe in iz katerega izmed razlogov po tem členu ga bo uveljavljala.

Iz časovnega poteka vlaganja vlog, s katerimi sta tožnika poskušala doseči odlog izvršbe, izhaja, da je upravni organ odločal v skladu z datumom prejetja predlogov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski organ zavrglo pritožbo tožnikov zoper sklep Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper-Nova Gorica, št. 06122-1086/2013-108 z dne 3. 11. 2014. S tem sklepom je prvostopenjski organ ugodil zahtevi tožnikov in izvršbo inšpekcijskih ukrepov, izrečenih z odločbo št. 06122-1086/2013-9 z dne 11. 6. 2013, odložil do dokončnosti odločitve o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja.

Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo ugodil zahtevi tožnikov v postopku, ki se je začel in vodil na to zahtevo, zato nimata pravnega interesa za pritožbo zoper to odločbo. To pomeni, da je pritožbo vložila neupravičena oseba, zato jo je drugostopenjski organ zavrgel, ne da bi se opredeljeval do nadaljnjih pritožbenih razlogov.

Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri navajata, da je toženka kršila njuno pravico do izjave in do obrazložene odločbe, saj sta v pritožbi obrazložila svoj pravni interes, toženka pa se do teh njunih navedb sploh ni opredelila. Glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa sta v dvomu, ali je drugostopenjski organ pri presoji obstoja pravnega interesa njune argumente vsebinsko sploh obravnaval. Menita, da imata kljub odločitvi, ki je zanju na prvi pogled ugodna, pravni interes za izpodbijanje sklepa o odložitvi izvršbe, saj bi iz drugega razloga, ki sta ga uveljavljala že prej, pa o njuni zahtevi še ni bilo dokončno odločeno, lahko dosegla odložitev izvršbe do sprejema novega prostorskega akta občine, kar bi jima omogočilo pridobiti gradbeno dovoljenje.

Ker je od razloga, iz katerega je izvršba odložena, odvisno, za koliko časa je odložena, Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) pa v 156.a členu določa, da se lahko izvršba odloži le enkrat, ne more biti zgolj od tega, o katerem predlogu je prej odločeno, odvisno, na kateri podlagi bo izvršba odložena. Zato bi bilo treba v obravnavani situaciji uporabiti pravilo o litispendenci, kar pomeni, da bi bilo treba najprej dokončno odločiti o predlogu, ki je bil vložen prej. S tem, ko je ravnal drugače, je prvostopenjski organ tožnikoma onemogočil, da bi dosegla odlog izvršbe iz razloga, ki je za njiju ugodnejši, s tem pa je kršil tudi dolžnost ravnanja v korist stranke. Tožnika v zvezi s tem pojasnjujeta, da sta predlog za odlog, na podlagi katerega je bila nato izvršba odložena, vložila izključno zato, ker je bil to edini način, da zadržita rušitev, saj je gradbeni inšpektor njun prejšnji predlog zmotno zavrnil. Posebej poudarjata, da sta hkrati vložila dva predloga za odlog izvršbe, zato se jima postavlja vprašanje, na kakšni pravni podlagi se je gradbeni inšpektor odločil, katerega bo obravnaval prej. Menita, da bi moral dati prednost predlogu na podlagi dopolnjenega potrdila občine, saj sta na tej podlagi odlog izvršbe predlagala prej in se zoper sklep o zavrnitvi tega predloga tudi pritožila. Če gradbeni inšpektor ni bil prepričan, kakšno je razmerje med obema predlogoma, bi ju moral pozvati, da se o tem izjavita. Ker tega ni storil, temveč je najprej odločal o predlogu za odlog na podlagi zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja, je ravnal arbitrarno in kršil vrstni red odločanja. Poleg tega je gradbeni inšpektor odločil o odlogu izvršbe na dan, ko je Ministrstvo za okolje in prostor ugodilo njuni pritožbi, zato sumita, da je o odlogu odločil zato, da bi obšel odločbo ministrstva in tožnikoma preprečil odlog izvršbe na za njiju ugodnejši podlagi.

Predlagata, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Menita, da bi jima morali biti odvetniški stroški povrnjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki je kasnejši specialni zakon glede na Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uporaba pravilnika iz tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 je v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS, saj stranka v upravnem sporu, ki teče o vprašanju zakonitosti akta, dejansko ne dobi povrnjenih stroškov odvetniškega zastopanja, niti stroškov plačanih sodnih taks.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je sklep drugostopenjskega organa o zavrženju pritožbe tožnikov zoper sklep, s katerim je bilo ugodeno njunemu predlogu za odlog izvršbe inšpekcijske odločbe na podlagi četrte alineje prvega odstavka 156.a člena ZGO-1. Sodišče se strinja z razlogi izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), da tožnika za pritožbo zoper sklep, s katerim je bilo ugodeno njuni zahtevi, nimata pravnega interesa. Glede na tožbene navedbe dodaja še: Drugostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu pojasnil, zakaj tožnika nimata pravnega interesa za ponovno odločanje o odlogu že odložene izvršitve inšpekcijske odločbe. Glede na pritožbene navedbe je pojasnil tudi, da se postopek po 156.a členu ZGO-1 začne in vodi na zahtevo stranke ter da je od njene volje odvisno, ali bo uveljavljala odlog izvršbe in iz katerega izmed razlogov po tem členu ga bo uveljavljala. S tem se je po presoji sodišča opredelil do vseh pravno relevantnih pritožbenih razlogov. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave pa ne izhaja zahteva po opredeljevanju organa do navedb strank, ki za odločitev niso pravno pomembne, in do tistih, ki so očitno neutemeljene (tako npr. Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999). Da gre v obravnavanem primeru za take navedbe, bo obrazloženo v nadaljevanju.

V zadevi ni sporno, da sta tožnika na podlagi inšpekcijske odločbe z dne 11. 6. 2013 (izvršilni naslov) inšpekcijska zavezanca zaradi nelegalne gradnje, da je bil 9. 9. 2013 izdan sklep o dovolitvi izvršbe (v zvezi s sklepom o popravi pomote z dne 11. 9. 2013), da jima je bil v tem sklepu določen dodatni izpolnitveni rok za izvršitev odrejene obveznosti (odstranitev nelegalnih objektov in vzpostavitev prejšnjega stanja) do 30. 11. 2013 in da obveznosti nista izvršila, saj je upravni organ v nadaljevanju obravnaval več njunih predlogov za odložitev izvršbe, vloženih na podlagi 156. a člena ZGO-1. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da sta 17. 7. 2014 vložila prvi tak predlog, in sicer iz razloga po 3. alineji prvega odstavka ter mu priložila potrdilo Občine Piran z dne 10. 7. 2014. Predlagani odlog izvršbe je bil s sklepom z dne 23. 7. 2014 zavrnjen, tožnika pa 10. 10. 2014 obveščena, da bo pooblaščeni izvršitelj na njune stroške 4. 11. 2014 začel z odstranjevanjem njunih nelegalnih objektov. Drugi odlog na podlagi iste alineje sta nato predlagala 10. 10. 2014 po elektronski pošti in mu priložila dopis Občine Piran z dne 9. 10. 2014, predlog pa 14. 10. 2014 še dodatno obrazložila. Organ ga je s sklepom z dne 17. 10. 2014 zavrnil, tožnika sta se pritožila, drugostopenjski organ pa je z odločbo z dne 3. 11. 2014 pritožbi ugodil, sklep odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. Pritožbeno odločbo je prvostopenjski organ prejel 4. 11. 2014, torej po odložitvi izvršbe s sklepom, ki je bil predmet pritožbe, zavržene s sklepom, ki je predmet tega upravnega spora.

Poleg navedenega sta tožnika v času po vloženi pritožbi zoper sklep z dne 17. 10. 2014 in pred odločitvijo o njej vložila še dva predloga za odlog izvršbe na podlagi 156. a člena ZGO-1 (ponovno pa tudi po ZUP, kar za obravnavano zadevo ni pomembno): tretji predlog 30. 10. 2014 po elektronski pošti iz razloga vložene zahteve za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja (4. alineja prvega odstavka 156. a člena), 2. 11. 2014 pa po elektronski pošti še četrti predlog (razlog iz 3. alineje), tokrat s priloženim dopisom občine z dne 27. 10. 2014. Upravni organ je zadnja predloga prejel tudi 3. 11. 2014 po pošti. O tretjem predlogu z datumom 30. 10. 2014 je odločil s sklepom z dne 3. 11. 2014, mu ugodil in izvršbo odložil do dokončnosti odločbe o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Izvršba, napovedana za 4. 11. 2014, zato ni bila opravljena.

Iz navedenega časovnega poteka vlaganja vlog, s katerimi sta tožnika poskušala doseči odlog izvršbe, izhaja, da je upravni organ odločal v skladu z datumom prejetja predlogov. Pri tem je nepomembno, da sta bila zadnja dva na isti dan poslana še po pošti. Ker je organ tretji predlog za odlog izvršbe zaradi vložene zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja prejel oziroma mu je bil posredovan pred vložitvijo oziroma prejemom zadnjega predloga za odlog, je z vidika vrstnega reda obravnavanja zadev ravnal pravilno, ko je najprej obravnaval prej prispeli predlog. Z njim sta tožnika izrazila svojo voljo oz. zahtevo, naj organ odloži izvršbo zaradi vložene zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja. Glede na navedeno so neutemeljene tožbene trditve o kršitvi vrstnega reda odločanja.

Neupoštevna so tudi tožbena stališča o tem, da bi bilo logično najprej obravnavati ponovni predlog za odlog izvršbe na podlagi tretje alineje prvega odstavka 156. a člena ZGO-1, ker je bil na tej zakonski podlagi že predlagan odlog izvršbe in s tem v zvezi v teku pritožbeni postopek. Po tretjem odstavku 292. člena ZUP pritožba zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku namreč ne zadrži izvedbe izvršbe, torej tudi ne odločanja organa o nadaljnjih predlogih zavezanca, ki se nanašajo na izvajanje izvršilnega postopka.

V predloženih upravnih spisih tudi ni podlage za sum tožnikov, da je gradbeni inšpektor odločil o odlogu izvršbe na podlagi zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja, ker bi želel obiti odločbo pritožbenega organa z dne 3. 11. 2014 in jima preprečiti odlog izvršbe na podlagi 3. alineje 156.a člena ZGO-1. Kot rečeno, je upravni organ po podatkih spisa to odločbo prejel po izdaji sklepa o odlogu izvršbe z dne 3. 11. 2014. Ne gradbeni inšpektor ne pritožbeni organ nista bila dolžna razmišljati o „logiki“ inšpekcijskih zavezancev glede vrstnega reda vlaganja predlogov, saj je razpolaganje z zahtevki v domeni strank. To pomeni, da tožnika po ugotovitvi, da bi bil odlog izvršbe iz razloga po tretji alineji prvega odstavka 156. a člena ZGO-1 zaradi predpisanega trajanja odložitve zanju morebiti ugodnejši (sklicujeta se na predlog novele ZGO-1F o podaljšanju odloga na pet let), ne moreta naknadno zatrjevati, da bi moral biti vrstni red odločanja drugačen, ker bi to pripeljalo do za njiju ugodnejšega rezultata, in s tem utemeljevati nezakonitosti odločitve, s katero je bilo njunemu predlogu ugodeno. Če sta tožnika, kot priznavata v tožbi, 29. 10. 2014 vložila zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja izključno zato, da bi lahko predlagala odlog izvršbe in na ta način zadržala rušitev, predvideno za 4. 11. 2014, in jima je to uspelo, ker je bilo predlogu ugodeno, se ne more izogniti niti drugim posledicam take odločitve.

Tožbene navedbe v zvezi z litispendenco (zatrjevana kršitev 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP) se smiselno nanašajo na zakonitost sklepa o odložitvi izvršbe z dne 3. 11. 2014 oziroma na vsebinsko presojo razlogov, ki sta jih tožnika uveljavljala z zavrženo pritožbo. Predmet tega upravnega spora pa ni pravilnost in zakonitost te presoje, do katere v upravnem postopku sploh ni prišlo, temveč zakonitost zavrženja pritožbe. Kot je razvidno iz gornje obrazložitve, za odločitev o tem vprašanju niso bili pomembni razlogi, ki sta jih tožnika s to pritožbo uveljavljala.

Ker za odločitev v zadevi niso pomembne niti ostale navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).