Jedro

Samo z zatrjevanjem nelikvidnosti in blokad transakcijskih računov, brez pravočasnih navedb o nezmožnosti vnovčitve njenega premoženja oziroma o tem, kako bi vnovčitev premoženja ogrozila njeno dejavnost, tožena stranka s predlogom za oprostitev oziroma odlog plačila ali obročno plačilo sodne takse ne more biti uspešna.

Glede neutemeljenega očitka o dvomu v neodvisnost sodstva, ker so bili predlogi za taksno oprostitev tožeče stranke pred Okrožnim sodiščem v Kranju v vseh 17 zadevah zavrnjeni z enako obrazložitvijo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz podatkov obravnavanih spisov izhaja, da je obrazložitev sklepov pripravila v vseh zadevah ista strokovna sodelavka, kar je v skladu z 12. točko prvega odstavka in drugim odstavkom 270. člena ZPP. Zato je pravilno in razumljivo, da so obrazložitve v vseh zadevah identične. Ravno zaradi enakih predlogov za taksno oprostitev in enakih pritožb tožeče stranke zoper sklepe o zavrnitvi predlogov, se zadeve na pritožbeni stopnji obravnavajo kot množičen spor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za (delno) oprostitev plačila sodne takse, odlog ali obročno plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

2. Zoper sklep je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse ugodi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo pred Okrožnim sodiščem v Kranju s strani tožeče stranke vloženih 17(1) enakih predlogov za taksno oprostitev, ki so bili na prvi stopnji vsi zavrnjeni z enako obrazložitvijo. Tožeča stranka je zoper vseh 17 sklepov o zavrnitvi predloga za taksno oprostitev vložila enake pritožbe, ki so bile v skladu s Sodnim redom dodeljene istemu sodniku. Gre za naslednje zadeve: II Cpg 255/2016, II Cpg 256/2016, II Cpg 257/2016, II Cpg 258/2016, II Cpg 266/2016, II Cpg 267/2016, II Cpg 271/2016, II Cpg 272/2016, II Cpg 274/2016, II Cpg 298/2016, II Cpg 302/2016, II Cpg 303/2016, II Cpg 304/2016, II Cpg 306/2016, II Cpg 307/2016, II Cpg 308/2016 in I Cpg 290/2016. Ker gre v vseh zadevah za bistveno enako dejansko in pravno stanje, so se pritožbe v navedenih zadevah obravnavale kot množičen spor (166. člen Sodnega reda), zato je pritožbeno sodišče o vseh odločilo enako oziroma z enako obrazložitvijo.

5. Tožeča stranka je v predlogu za taksno oprostitev z dne 31. 12. 2015 navedla, da prosi sodišče, da jo oprosti plačila sodne takse, saj ima težave z neplačniki in odpovedmi pogodb, zaradi česar razpoložljiva denarna sredstva potrebuje za kritje visokih tekočih obveznosti in posledično nima sredstev za plačilo sodne takse ter jih tudi ne more zagotoviti v celotnem obsegu brez ogrožanja svoje dejavnosti.

6. Sodišče prve stopnje je kljub ugotovitvi, da je tožeča stranka poslovno leto 2014 zaključila z bilančno izgubo v višini 77.380,00 EUR in čistim poslovnim izidom v višini -78.921,00 EUR, kot ključno štelo dejstvo, da ima tožeča stranka presežek kratkoročnih sredstev nad kratkoročnimi obveznostmi, ter da je v zadnjih treh mesecih imela prilive na transakcijski račun. Zato je odločilo, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoč zaključek, da tožeča stranka nima oziroma brez ogrožanja svoje dejavnosti ne more zagotoviti sredstev za plačilo sodne takse v višini 21,60 EUR.

7. V pritožbi je tožeča stranka navajala, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in pojasnjevala, zakaj sredstev za plačilo sodne takse ne more zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti.

8. Predpostavke za delno oprostitev plačila sodne takse, odlog ali za obročno plačilo so določene v četrtem odstavku 11. člena ZST-1. Pravni osebi se lahko nakloni olajšava pri plačilu sodne takse, če nima denarja za plačilo celotne takse in ga tudi ne more priskrbeti brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pri odločanju mora sodišče upoštevati zlasti premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1). Tako za oprostitev, kot tudi za odlog ali obročno plačilo takse, mora skladno s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1 stranka v predlogu izkazati, da sredstev za plačilo takse ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (tretji odstavek 1. člena ZST-1 in 212. člen ZPP). Tožeča stranka je torej tista, ki nosi trditveno in dokazno breme glede svojega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, ki mora biti tako, da zaradi njega stranka postopka ne more priskrbeti denarja ali vsaj ne v celotnem znesku. Navedbe morajo biti pravočasne, če so postavljene šele v pritožbenem postopku, so prepozne. Tem bremenom tožeča stranka ni zadostila. V predlogu za taksno oprostitev je sicer trdila, da nima denarja za plačilo sodne takse in ga tudi ne more priskrbeti, vendar zgolj pavšalno oziroma nekonkretizirano in brez predložitve ustreznih dokazov. Predlog tožeče stranke za taksno oprostitev je zato nesklepčen in kot tak neutemeljen.

9. Tožeča stranka ima sicer prav, da ji v predlogu za taksno oprostitev ni treba navajati v kakšnem deležu, v kakšnem času in v koliko obrokih bi lahko poravnala odmerjeno ji sodno takso. Vendar je odločitev sodišča prve stopnje vseeno pravilna. Že sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožeča stranka izkazuje presežek kratkoročnih sredstev nad kratkoročnimi obveznostmi v višini 89.063,00 EUR, pri čemer od kratkoročnih sredstev zaloge predstavljajo 891.993,00 EUR, kratkoročne poslovne terjatve pa 971.303,00 EUR ter denarna sredstva v višini 15.116,00 EUR. V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora tudi konkretno trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Trditveno in dokazno breme glede premoženjskega stanja, ki utemeljuje taksno oprostitev oziroma predlog za obročno plačilo sodne takse, zato v tej zadevi ni izpolnjeno. Kakršnihkoli konkretiziranih navedb glede navedenih sredstev tožeča stranka v svojem predlogu za taksno oprostitev ni dala, zlasti ni trdila, da jih ne more vnovčiti. Navedla je zgolj, da razpoložljiva denarna sredstva potrebuje za kritje visokih tekočih obveznosti. S tem pa ni zadostila navedenemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tožeča stranka namreč ni navedla minimuma tistih dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je podan dejanski stan iz 11. člena ZST-1, ki opravičuje njen predlog. Tožeča stranka sicer s čisto bilančno izgubo izkazuje slabo finančno stanje. Po petem odstavku 11. člena ZST-1 pa je sodišče pri odločanju o taksni oprostitvi dolžno upoštevati poleg finančnega stanja, tudi likvidnostno in premoženjsko stanje predlagatelja. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja še, da negativni kapital ne vpliva neposredno na likvidnost, temveč na obseg pasivnih postavk v bilanci. Kot merilo za oceno likvidnosti torej že v načelu ni primeren.(2)

10. Tožeča stranka je v pritožbi sicer podrobneje pojasnjevala svoje likvidnostno, premoženjsko in finančno stanje, dokazov glede utemeljenosti teh trditev pa tudi v pritožbi ni predložila. Poleg tega pa so te pritožbene trditve prepozne. Gre namreč za pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj tožeča stranka ni navedla, da tega brez svoje krivde ni mogla zatrjevati že v predlogu za oprostitev oziroma odlog plačila ali obročno plačilo sodne takse (337. člen ZPP in tretji odstavek 1. člena ZST-1). Enako velja tudi za njeno pritožbeno navedbo o blokadi transakcijskega računa.

11. Tudi sicer pa samo z zatrjevanjem nelikvidnosti in blokad transakcijskih računov, brez pravočasnih navedb o nezmožnosti vnovčitve njenega premoženja oziroma o tem kako bi vnovčitev premoženja ogrozila njeno dejavnost, tožena stranka s predlogom za oprostitev oziroma odlog plačila ali obročno plačilo sodne takse ne more biti uspešna (četrti odstavek 11. člena ZST-1). Ob upoštevanju višine taksne obveznosti za postopek na prvi stopnji (21,60 EUR, upoštevaje 18 vloženih tožb pri Okrožnem sodišču v Kranju pa 641,04 EUR), zato tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka ni dokazala, da ne razpolaga z zadostnim obsegom premoženja – sredstev, s katerim lahko izpolni taksno obveznost brez ogrožanja svoje dejavnosti.

12. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bo tožeči stranki zaradi zavrnitve predloga za taksno oprostitev kršena pravica do sodnega varstva, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zahteva plačati sodno takso ne pomeni posega v navedeno pravico, ampak gre za določitev ustreznega načina uresničevanja te pravice.(3)

13. Glede neutemeljenega očitka o dvomu v neodvisnost sodstva, ker so bili predlogi za taksno oprostitev tožeče stranke pred Okrožnim sodiščem v Kranju v vseh 17 zadevah zavrnjeni z enako obrazložitvijo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz podatkov obravnavanih spisov izhaja, da je obrazložitev sklepov pripravila v vseh zadevah ista strokovna sodelavka, kar je v skladu z 12. točko prvega odstavka in drugim odstavkom 270. člena ZPP. Zato je pravilno in razumljivo, da so obrazložitve v vseh zadevah identične. Ravno zaradi enakih predlogov za taksno oprostitev in enakih pritožb tožeče stranke zoper sklepe o zavrnitvi predlogov, se zadeve na pritožbeni stopnji obravnavajo kot množičen spor, kar pritožbeno sodišče utrjuje v odločitvi, da je identična obrazložitev prvostopenjskega sodišča smotrna in pravilna. Ker obrazložitev tudi sicer vsebuje vse, kar le-ta mora vsebovati (četrti odstavek 324. člena ZPP), navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen.

14. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Prvotno je tožeča stranka vložila 18 tožb in predlogov za taksno oprostitev.

Op. št. (2): Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 81/2015 z dne 5. 2. 2015. Op. št. (3): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča III Ips 97/2010 z dne 8. 3. 2011.