Jedro

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica pri toženi stranki uveljavljala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki jo je prvostopenjski organ najprej z odločbo št. ... z dne 14. 7. 2020 zavrnil, nato pa, ko je bila odločba na drugi stopnji odpravljena z odločbo z dne 29. 9. 2020, postopek z izpodbijanim sklepom z dne 22. 10. 2020 prekinil. Postavil se je namreč na stališče, da gre za predhodno vprašanje in da tega vprašanja sam ne bo obravnaval, temveč bo z odločitvijo počakal, dokler ga ne reši pristojni organ, torej delovno sodišče. Ne glede na to, da je delovno sodišče že izdalo sodbo, s katero je bilo tožničinemu tožbenemu zahtevku v delovnem sporu ugodeno, pa je bistveno, da sodba še ni postala pravnomočna. Zoper njo je namreč vloženo pravno sredstvo. Tožnica tako še vedno čaka in je v negotovosti glede uspeha v delovnem sporu. Posledično pa zaradi odločitve tožene stranke čaka tudi na odločitev, ali je v času, ko je brez zaposlitve, upravičena do denarnega nadomestila. Zaradi prekinitve postopka je ostala brez sredstev. Tožnica izkazuje pravni interes, da sodišče presodi, ali je upravni organ utemeljeno odločil, da prekine postopek, ali pa bi lahko predhodno vprašanje rešil sam oziroma ali sploh gre za predhodno vprašanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo v novem postopku odločalo po vsebini.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče v 5. točki izpodbijanega sklepa ugotavlja, da nima (več) pravnega interesa, ker naj bi prenehala njena pravna korist. Omenjeno naj bi bilo posledica izdaje sodbe Delovnega sodišča v Celju (opr. št. Pd 146/2020). Navedena sodba pa ni postala pravnomočna. Delodajalec je v delovnem sporu zoper sodbo vložil pritožbo, ki jo tožnica v dokaz prilaga pritožbi. Razlogovanje kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje bi držalo le v primeru, če bi bila sodba Delovnega sodišča pravnomočna. Tako pa tožnica v tem postopku še vedno zasleduje pravno korist. Tožnica poudarja naravo pravice, ki ji je odtegnjena. Gre za nadomestilo za brezposelnost, ki se mora že pojmovno izplačati takoj po prenehanju delovnega razmerja. Le na ta način se zagotavlja varstvo njene ustavne pravice, ki jo zagotavlja Ustava RS v 2. členu. S čakanjem z odločitvijo je pravica izvotljena in je s tem zgolj navidezna ter izgubi svoj pomen. Prvostopni organ bi moral izvesti ugotovitveni postopek, ne pa ga prekiniti. Potrebno je vsebinsko odločiti in raziskati ali so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do nadomestila. Če bi se kljub temu naknadno ugotovilo, da je bilo nadomestilo neupravičeno prejeto (da bi izredna odpoved bila zakonita), bi tožnica nadomestilo vrnila. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 274. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 v zvezi s 63. in 75. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa, kot to v pritožbi zatrjuje tudi tožnica.

5. Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 1. 2021. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena njena pritožba, vložena zoper sklep o prekinitvi postopka, ki ga je izdal Zavod RS za zaposlovanje pod št. ... z dne 22. 10. 2020. Tožnica s tožbo predlaga odpravo navedenih upravnih aktov ter da se prekinjen postopek nadaljuje in da se tožnici prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

6. Sodišče prve stopnje se je ob ugotovitvi, da je bila izdana sodba Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 146/2020 z dne 13. 7. 2021 (priloga A/9), s katero je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2019 in je bilo tožničinemu delodajalcu naloženo, da vzpostavi delovno razmerje od 29. 5. 2020 dalje z vsemi pravicami, postavilo na stališče, da je prenehala pravna korist za tožbo v socialnem sporu. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje namreč v primeru, če je delodajalec dolžan vzpostaviti delovno razmerje in tožnici za nazaj plačati denarno nadomestilo, tožnica ne izkazuje več pravnega interesa zahtevati denarno nadomestilo za brezposelnost od 29. 6. 2020 dalje. Nadalje sodišče ugotavlja, da je tožba tudi preuranjena, saj v upravnem odločanju še ni bilo odločeno o pravici tožnice do denarnega nadomestila. Sodišče prve stopnje je zato upoštevaje 63. in 75. člen ZDSS-1 ter 274. člen ZPP tožbo zavrglo.

7. ZDSS-1 v prvem odstavku 63. člena določa, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. V 75. členu pa je določeno, da po predhodnem preizkusu tožbe sodišče izda sklep, s katerim se tožba zavrže, tudi v primerih, če je bila tožba vložena prezgodaj ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba sploh ni bila vložena, ali pa je bila vložena prepozno.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za zavrženje tožbe, niti po 75. členu ZDSS-1 niti po 274. členu ZPP.

9. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica pri toženi stranki uveljavljala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki jo je prvostopenjski organ najprej z odločbo št. ... z dne 14. 7. 2020 zavrnil, nato pa, ko je bila odločba na drugi stopnji odpravljena z odločbo z dne 29. 9. 2020, postopek z izpodbijanim sklepom z dne 22. 10. 2020 prekinil. Postavil se je namreč na stališče, da gre za predhodno vprašanje in da tega vprašanja sam ne bo obravnaval, temveč bo z odločitvijo počakal, dokler ga ne reši pristojni organ, torej delovno sodišče. 10. Ne glede na to, da je delovno sodišče že izdalo sodbo, s katero je bilo tožničinemu tožbenemu zahtevku v delovnem sporu ugodeno, pa je bistveno, da sodba še ni postala pravnomočna. Zoper njo je namreč vloženo pravno sredstvo. Tožnica tako še vedno čaka in je v negotovosti glede uspeha v delovnem sporu. Posledično pa zaradi odločitve tožene stranke čaka tudi na odločitev, ali je v času, ko je brez zaposlitve, upravičena do denarnega nadomestila. Zaradi prekinitve postopka je ostala brez sredstev. Tožnica izkazuje pravni interes, da sodišče presodi, ali je upravni organ utemeljeno odločil, da prekine postopek, ali pa bi lahko predhodno vprašanje rešil sam oziroma ali sploh gre za predhodno vprašanje, na kar opozarja tudi sodna praksa (sodba VSRS, št. U-290/94-5 z dne 16. 11. 1995, ki je omenjena v komentarju 147. člena ZUP3).

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo v novem postopku odločalo po vsebini.

12. Glede priglašenih stroškov za pritožbo pa je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopki.

1 Ur. l. RS, št. 26/99. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004. 3 Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008.