Jedro

ZPIZ-1 v 407. členu določa, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Tožniku ni uspelo dokazati obstoja posebnega delovnega pogoja. Zato tožnikovih plač, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa, ni mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 2. 2012 in št. ... z dne 15. 4. 2013 ter da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku izdati nov upravni akt o odmeri pokojnine, ob upoštevanju plače, izplačane za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1978 do 1986. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik sam in pa tudi po pooblaščenki. V pritožbi navaja, da v spornem obdobju priče niso bile zaposlene pri A. niti v B., zato jim tudi takratni delovni pogoji ter situacija niso znani. Tožnikov kolega, ki je večkrat delal z njim in imel tudi veliko število nadur, je pri sodišču vložil tožbo v zvezi z nadurami. Sodelavec je pridobil podatke iz arhiva A. in B., medtem ko jih tožnik ni uspel pridobiti. Tožnik navaja tudi dva sodelavca, ki naj bi v sporu pred sodiščem že uspela. Tožnikova pooblaščenka v pritožbi navaja, da sodbo izpodbija po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V pritožbi poudarja, da ugotovitve sodišča prve stopnje ne temeljijo na izvedenih dokazih, saj je dokaz o tem samo eden in sicer pričanje oziroma izpovedba tožnika. Drugega dokaza o tem, kaj je bilo tožniku ob nastopu dela povedano, na kakšen način, zakaj, kdaj in kako je tožniku nadurno delo bilo odrejeno, v spisu ni. Tudi za vzdrževalce, kot je to izpovedal tožnik, je bilo delo organizirano v turnusih. V delovnem času je bil vedno nekdo prisoten, da popravi nepričakovane napake. Nepredvidljivost napake in čas popravila v ničemer ne spremenita delovnega časa posameznega vzdrževalca. Po tožnikovi izpovedi, ki jo v tem delu sodišče prve stopnje ne problematizira, je bilo vzdrževalcev več, menjavali pa so se v turnusih, saj če bi šlo za redno delo, bi na primer ob 14. uri prvi vzdrževalec (iz dopoldanskega turnusa) delovno mesto zapustil, drugi (iz popoldanskega turnusa) pa bi pristopil k popravilu iste napake na istem stroju. Prav iz dejstva, da je bilo vzdrževalcev več in da so delali v turnusih, jasno sledi, da v primeru, ko je moral tožnik opraviti nadure, je šlo za nepredvideno, nujno delo, zaradi obvarovanja materialnih sredstev oziroma preprečitve nastanka nepopravljive škode. V kolikor bi vzdržala ocena sodišča prve stopnje, da je šlo v tožnikovem primeru za redno obliko dela, z vidika delodajalca pa za vsakdanjo in utečeno prakso, potem je jasno, da noben izmed vzdrževalcev take redne oblike dela in stalne prakse ne bi mogel niti smel odkloniti. Prav iz dejstva, da se je nadurno delo odklanjalo, da so ga opravljali samo nekateri in ne vsi vzdrževalci, jasno sledi, da je šlo za občasno in kratkotrajno delo na delovnem mestu vzdrževalca in sicer tedaj, ko je bilo nujno potrebno odpraviti napake, ki jih ni bilo moč odpraviti znotraj rednega delovnega časa. Izpodbijana sodba je v delu obrazložitve tudi nerazumljiva oziroma sama s seboj v nasprotju, kolikor na eni strani trdi, da tožnik ni uspel dokazati, da naj bi šlo za nepredvidljivo delo obvarovanja materialnih sredstev, na drugi strani pa, da je bila prav to narava njegovega dela. Ob pravilni oceni dejanskega stanja bi sodišče tako moralo ugotoviti, da je bil tožnik eden izmed vzdrževalcev, ki so delali v dveh turnusih, vzdrževali stroje in odpravljali napake na njih, občasno, zaradi izjemnih napak in zaradi preprečitve nastanka nepopravljive škode in poškodb materialnih sredstev, pa je moral opravljati nadure. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 4. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 2. 2012. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 443,03 EUR na mesec od 28. 12. 2011 dalje. V zadevi je sporno upoštevanje plače, ki naj bi jo tožnik prejel za delo preko polnega delovnega časa, torej za nadurno delo.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju, v 407. členu določa, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Do 7. 1. 1978 so bila delovna razmerja urejena v Zakonu o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD, Ur. l. SRS, št. 18/74). S 7. 1. 1978 je začel veljati Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/77, Ur. l. SRS, št. 24/77 s spremembami), z 31. 7. 1982 pa Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/82, Ur. l. SRS, št. 27/82 s spremembami). Tedaj veljavna zakonodaja je dovoljevala nadurno delo le za kratkotrajno, nepredvidljivo, oziroma izjemno delo. ZMRDZD je v obdobju od leta 1974 do leta 1978 vprašanje nadurnega dela urejal v 27. členu, ZDR/77 pa v 79. členu, ki je bil nato noveliran z zakonom, ki je vstopil v veljavo v letu 1982. ZMRDZD je nadurno delo pogojeval s sprejetjem samoupravnega sporazuma. Tudi kasnejši ZDR/77 je kot pogoj za odreditev nadurnega dela določal odvrnitev povzročitve škode. ZDR/82 pa je določil, da se dela preko polnega delovnega časa po 79. in 80. členu tega zakona ni mogoče uvesti, če ga je mogoče opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev.

Glede na izvedeni dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča nikakor ni mogoče šteti, da je tožnik opravljal delo preko polnega delovnega časa le za kratek čas, torej da je šlo za kratkotrajno delo, prav tako tudi ni mogoče šteti, da je bilo delo nepredvidljivo oziroma izjemno. Kot to izhaja iz njegove izpovedbe, je bil namreč od leta 1978 dalje zaposlen v A. kot ključavničar vzdrževalec. Popravljal in vzdrževal je stroje ter opravljal remonte. Za opravo dela ni dobil pisnega naloga, s tem da so bile pogoste intervencije. Glede na večletno opravljanje tega dela in tudi glede na število ur, opravljenih preko polnega delovnega časa je zaključiti, da je šlo za redno obliko dela. Zaslišan na glavni obravnavi je tožnik pojasnil, da je bilo tedaj v A. kakšnih 70 vzdrževalcev, ki so bili za to delo tudi usposobljeni, vendar pa niso želeli delati, kar kaže na to, da bi se lahko delo tudi drugače organiziralo, saj kot je to izpovedal tudi sam tožnik, so nekateri drugi vzdrževalci delo celo odklonili, sam pa dela ni upal odkloniti. V zadevi je torej šlo za delo, ki ga je tožnik opravljal preko polnega delovnega časa, vendar pa ne za delo, ki bi se skladno z že citiranimi delovnopravnimi predpisi štelo kot poseben delovni pogoj. Nenazadnje tožnik sodišču tudi ni predložil tedaj veljavnih samoupravnih splošnih aktov, iz katerih bi bilo razvidno, ali je bilo tožnikovo delovno mesto opredeljevalo kot poseben delovni pogoj. V spisu se nahaja le Samoupravni sporazum o medsebojnih razmerjih delavcu v združenem delu z dne 15. 3. 1974, ki pa dela preko polnega delovnega časa ni opredeljevalo kot poseben delovni pogoj. Iz zapisnika o opravljeni reviziji, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, izhaja, da je revizor tožene stranke opravil pregled dokumentacije, s tem da ugotavlja, da niti podjetje A. d.d., niti podjetje C. d.o.o., niti Pokrajinski arhiv D., ne razpolagajo s samoupravnimi splošnimi akti podjetja A. d.d. za obdobje od leta 1978 do 1987. Sodišče je sicer v postopku zaslišalo tudi dve priči, ki pa jima ni poznano, kako je tožnik v spornem obdobju opravljal delo, kar nenazadnje potrjuje tudi tožnik v svoji pritožbi. Priči sta namreč pojasnili zgolj način izpolnitve potrdila o osebnih dohodkih, s tem da je priča E.E. posebej izpovedala, da so v rubrikah knjig, kjer naj bi bile zavedene nadure, napisane le številke in v teh rubrikah ni napisano, kaj to sploh je. V nekaterih rubrikah ni napisano nič. Člen samoupravnega sporazuma pa je prepisala iz drugih kopij takšnih potrdil, saj v rubrikah ni navedenega nobenega člena. Nenazadnje se odpira tudi vprašanje verodostojnosti samega potrdila o osebnih dohodkih, saj je v potrdilu z dne 14. 5. 2012 napisano, da je tožnik na primer v letu 1981 opravil 553 ur preko polnega delovnega časa, medtem ko je v potrdilu, datiranem z dne 13. 3. 2012 napisano, da je v letu 1981 opravil 299 ur preko polnega delovnega časa. V potrdilu z dne 13. 3. 2012 ni napisan niti člen niti akt, ki naj bi urejal delo preko polnega delovnega časa.

Glede na navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku ni uspelo dokazati obstoja posebnega delovnega pogoja. V tem primeru pa glede na določbo 407. člena ZPIZ-1 plač, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa, ni mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje.

Glede pritožbenih navedb, da so izpiski še v arhivu in da jih tožnik ni mogel pridobiti, pa pritožbeno sodišče poudarja, da so take pritožbene navedbe neutemeljene. Na tožniku je bilo, da sodišču predloži ustrezne dokaze oziroma da tekom postopka pred sodiščem prve stopnje predlaga izvedbo dokazov, s katerimi bi utemeljeval svojo trditveno podlago. Kot izhaja iz dokumentacije v spisu, pa tožnik ni niti zatrjeval, da podatkov ne more pridobiti, niti ni s tem v zvezi podal nobenega dokaznega predloga. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je obrazložitev nejasna oziroma nerazumljiva ter sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno pojasnilo, da je bila že narava tožnikovega dela v tem, da odpravlja okvare strojev in da gre v tem primeru za obvarovanje materialnih sredstev oziroma preprečevanje nastanka nepopravljive škode, vendar pa iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je šlo v bistvu za redno obliko dela, ki se je izvajala daljši čas, ne pa za kratkotrajno izjemno delo, ki bi se po tedaj veljavnih predpisih štelo kot poseben delovni pogoj. Do tega vprašanja se je v več zadevah opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS kot na primer v zadevi VIII Ips 182/2010, VIII Ips 315/2009, VIII Ips 395/2008, itd..

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.